Court partially allows appeal, correcting court fee calculation based on successful appeal portion and exemption rules.

I. Pritožbi se delno ugodi in se I. točka izreka sklepa sodišča prve stopnje spremeni tako, da sedaj glasi: ″Tožena stranka je dolžna v roku 15 dni od vročitve sklepa sodišča druge stopnje plačati sodno takso v znesku 288,99 EUR na transakcijski račun Okrožnega sodišča v Celju št.: SI56 0110 0845 0084 805, referenca: 001010-346-2019 in v istem roku sodišču prve stopnje predložiti dokazilo o plačilu.‶

II. V preostalem delu se pritožba zavrne in se sklep sodišča prve stopnje potrdi.

III. Tožeča stranka je dolžna povrniti toženi stranki stroške pritožbenega postopka v znesku 76,44 EUR v roku 15 dni po prejemu pisnega odpravka tega sklepa, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po izteku navedenega roka dalje do plačila.

[JEDRO]

Ker je bil tožnik plačila sodne takse za postopek s pritožbo oproščen in sodne takse ni plačal, s pritožbo pa je delno uspel, mora znesek neplačane sodne takse v tem obsegu plačati toženka. Gre namreč za del takse, ki bi jo (ker se po prvem odstavku 15. člena ZST-1 šteje kot del stroškov postopka) morala toženka plačati tožniku, saj je v postopku s pritožbo delno uspel. Ker pa je bil toženec plačila sodne takse oproščen, ima v tem primeru terjatev do zavezanca (v konkretnem primeru: toženke) država. Pritožba pa pravilno opozarja, da je sodišče prve stopnje takso za pritožbo zoper sodbo napačno odmerilo, ker ni upoštevalo določila petega odstavka 18. člena ZST-1, po katerem se vzame kot podlaga za plačilo sodne takse za pritožbo le vrednost izpodbijanega dela.

[OBRAZLOŽITEV]

1. Sodišče prve stopnje je z v uvodu navedenim sklepom toženi stranki (v nadaljevanju: toženka) naložilo, da je v roku 15 dni od vročitve izpodbijanega sklepa plača sodno takso za postopek s pritožbo zoper sodbo v znesku 998,01 EUR na račun Okrožnega sodišča v Celju (I. točka izreka). Sodišče je toženko še opozorilo, da če sodne takse v določenem roku ne bo plačala, bo to sodišče prisilno izterjalo (II. točka izreka).

2. Tako je sodišče prve stopnje odločilo po tem, ko je ugotovilo, da je bila tožeča stranka (v nadaljevanju: tožnik) s sklepom z dne 5. 6. 2020 oproščena plačila sodne takse za postopek s pritožbo v znesku 2.559,00 EUR in je s pritožbo uspela v obsegu 39 %.

3. Zoper sklep se je pravočasno pritožila toženka po svojem pooblaščencu iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena v zvezi s 366. členom Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP). Sklep izpodbija v celoti in predlaga, da sodišče druge stopnje pritožbi ugodi in sklep razveljavi oziroma podredno, da sklep sodišča prve stopnje spremeni in pravilno odmeri sodno takso. Priglaša tudi stroške pritožbenega postopka. Bistveni pritožbeni trditvi bosta povzeti v nadaljevanju.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Zmotno je pritožbeno stališče, da bi moralo sodišče prve stopnje v obravnavanem primeru upoštevati četrti odstavek 15. člena Zakona o sodnih taksah (v nadaljevanju: ZST-1), 1 ker je tožnik v tej pravdi pridobil premoženje v vrednosti 56.240,00 EUR, kar presega del takse, ki bi jo moral plačati tožnik, če ne bi bil oproščen plačila taks in bi tako sodišče prve stopnje moralo plačilo sodne takse za postopek s pritožbo naložiti tožniku.

6. V prvem odstavku 15. člena ZST-1 je določeno, da so takse, katerih plačila je bila stranka oproščena, del stroškov postopka. V skladu z določilom drugega odstavka istega člena pa mora takse stranke, ki je bila oproščena plačila sodnih taks in je v postopku uspela, plačati nasprotnik stranke, o čemer odloči sodišče prve stopnje po uradni dolžnosti (tretji odstavek 15. člena ZST-1).

7. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je bil tožnik plačila sodne takse za postopek s pritožbo oproščen in sodne takse posledično ni plačal, s pritožbo pa je delno uspel (t. j. v obsegu 39 %), zato mora znesek neplačane sodne takse v tem obsegu plačati toženka. Gre namreč za del takse, ki bi jo (ker se po prvem odstavku 15. člena ZST-1 šteje kot del stroškov postopka) morala toženka plačati tožniku, ker je v postopku s pritožbo delno uspel. Ker pa je bil toženec plačila sodne takse oproščen, ima v tem primeru terjatev do zavezanca (v konkretnem primeru: toženke) država. V preostanku (t. i. v obsegu 61 %) pa bo sodišče prve stopnje plačilo sodne takse naložilo tožniku, v kolikor bodo za to izpolnjeni zakonsko določeni pogoji iz četrtega odstavku 15. člena ZST-1. Pritožbene navedbe, da je sodišče prve stopnje ravnalo zmotno, ker pri odločanju ni uporabilo določila četrtega odstavka 15. člena ZST-1, so posledično neutemeljene.

8. Utemeljena pa je pritožba v delu, kjer toženka sodišču prve stopnje očita, da je takso za pritožbo zoper sodbo napačno odmerilo, ker ni upoštevalo določila petega odstavka 18. člena ZST-1, po katerem se vzame kot podlaga za plačilo sodne takse za pritožbo le vrednost izpodbijanega dela. Kot izhaja iz pritožbe tožnika z dne 10. 5. 2021 in obrazložitve sodbe naslovnega sodišča v zadevi opr. št.: Cp 345/2020 z dne 30. 9. 2020 – kar vse utemeljeno v pritožbi zatrjuje tudi toženka – je tožnik s pritožbo zahteval, da se mu prisodi še nadaljnji delež na skupnem premoženju v obsegu 18 %. Glede na vrednost spornega predmeta v znesku 152.000,00 EUR in v skladu s tarifno št. 1121 ZST-1 ter v povezavi s tabelo iz 16. člena ZST-1 to pomeni, da znaša pravilno odmerjena sodna taksa za pritožbeni postopek 741,00 EUR (3 x 247,00 EUR). Upoštevajoč še, da je tožnik s pritožbo uspel v obsegu 39 %, kot še pravilno zatrjuje toženka, znaša del takse, ki jo mora na podlagi drugega odstavka 15. člena ZST-1 plačati toženka, 288,99 EUR.

9. Ker torej sodišče prve stopnje ni uporabilo določbe petega odstavka 18. člena ZST-1, je zmotno uporabilo materialno pravo in posledično napačno zaključilo, da je vrednost izpodbijanega dela sodbe enaka vrednosti celotnega predmeta spora ali 152.000,00 EUR. Posledično je sodišče prve stopnje zmotno sklenilo, da mora toženka plačati sodno takso v znesku 998,01 EUR. Sodišče druge stopnje je zato pritožbi v tem delu ugodilo in izpodbijani sklep spremenilo tako, da je znesek sodne takse, ki jo je dolžna plačati toženka, spremenilo na 288,99 EUR, kot je to pojasnjeno v prejšnji točki obrazložitve (3. točka 365. člena ZPP). Ta znesek mora toženka v roku 15 dni od prejema sklepa sodišča druge stopnje plačati na transakcijski račun sodišča prve stopnje in z navedbo reference, kot sta razvidna iz izreka tega sklepa. V preostalem delu je sodišče druge stopnje pritožbo kot neutemljeno zavrnilo (2. točka 365. člena ZPP).

10. Ker je toženka s pritožbo delno uspela, in sicer v obsegu 71 %, je v tem delu upravičena do povrnitve pritožbenih stroškov. Sodišče druge stopnje je ob upoštevanju priloženega stroškovnika in veljavne Odvetniške tarife (v nadaljevanju: OT) ter ZST-1, toženki priznalo strošek nagrade za sestavo pritožbe (tar. št. 21/2 OT) v obsegu 100 odv. točk, k navedenemu znesku je dodalo materialne stroške po tretjem odstavku 11. člena OT v obsegu 2 odv. točk (t. i. v pavšalnem znesku v višini 2 odstotkov od skupne vrednosti storitve do 1.000 odv. točk) in oboje povečalo za 22 % DDV (2. člen OT). Ob upoštevanju vrednosti točke v znesku 0,60 EUR, znašajo stroški toženke za njenega pooblaščenca 74,66 EUR, k čemur pa je potrebno prišteti še plačano sodno takso za pritožbo (tarifna številka 30010 ZST-1) v znesku 33,00 EUR, kar skupaj znaša 107,66 EUR. Glede na delni uspeh toženke, je dolžan tožnik toženki v roku 15 dni od prejema pisnega odpravka sklepa sodišča druge stopnje plačati 76,44 EUR stroškov pritožbenega postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po izteku navedenega roka dalje do plačila.

1 Ki določa, da če stranka, ki je bila oproščena plačila taks, v postopku delno uspe in na podlagi pravnomočnega izvršilnega naslova pridobi premoženje, ki presega del takse, ki bi jo morala plačati, če ne bi bila oproščena plačila taks, mora plačati ta del takse. Plačilo takse naloži stranki sodišče prve stopnje.