Appeal dismissed; enforcement on debtor's home upheld despite consumer rights and fair trial claims.

I. Pritožba se zavrne in se sklep sodišča prve stopnje potrdi.

II. Upnik sam krije svoje stroške odgovora na pritožbo.

[JEDRO]

Gola okoliščina, da je izvršba dovoljena na dolžnikov dom, še ni razlog za njeno nedopustnost, kot poenostavljeno meni dolžnik. Upnik je upravičen do prisilnega poplačila tudi iz take nepremičnine, še posebej, ko je bila za zavarovanje kredita ustanovljena pogodbena zastavna pravica. Kot je pravilno pojasnilo sodišče prve stopnje, zaradi visokega dolga ni pomislekov, da bi bila tovrstna izvršba nesorazmerna. Morebitne socialne razloge, ki bi začasno preprečevali izvršbo, pa je dopustno uveljavljati le v okviru zakonskih pogojev za odlog izvršbe, ne pa tudi v obravnavani fazi dovolitve izvršbe.

[OBRAZLOŽITEV]

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo dolžnikov ugovor (I. točka izreka) in mu naložilo povrnitev upnikovih nadaljnjih izvršilnih stroškov v višini 895,97 EUR z zamudnimi obrestmi (II. točka izreka).

2. Dolžnik se v pravočasni laični pritožbi povsem posplošeno sklicuje na številne človekove pravice, predvsem pa na kršitev pravice do poštenega sojenja v zvezi z izvedbo javne obravnave. Navaja tudi predpise in sodno prakso Evropske Unije glede varstva potrošnikov. Prepričan je, da bi moral biti upnik poplačan v stečajnem postopku glavnega dolžnika. Meni, da izvršba na dolžnikov dom ni dopustna. Trdi, da je kredit skupaj z obrestmi zastaral. Pritožbenih stroškov ne priglaša.

3. Upnik v odgovoru na pritožbo soglaša z razlogi sodišča prve stopnje in priglaša strošek odgovora.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče druge stopnje soglaša z obširnimi razlogi sodišča prve stopnje, jih povzema v svojo obrazložitev in le še odgovarja na pritožbene navedbe, ki so v bistvenem ponovitev ugovornih navedb:

6. Glede očitanih procesnih kršitev sodišče druge stopnje pojasnjuje, da je bila posebna pristojnost izvršilnega sodišča spoštovana in je glede na dolžnikovo stalno prebivališče postopek vodilo ustrezno krajevno pristojno sodišče. V izvršilnem postopku, kot je že pojasnilo sodišče prve stopnje, javna obravnava z izvedbo naroka ni obvezna (prvi odstavek 29.a člena Zakona o izvršbi in zavarovanju – v nadaljevanju ZIZ). V obravnavani zadevi je sodišče prve stopnje odločalo le na podlagi listin, osebni dokazi pa niso bili predlagani, zato je pisen postopek zadoščal in narok ni bil potreben.

7. Sodišče druge stopnje pritrjuje razlogom sodišča prve stopnje, da ne gre za potrošniško pravno razmerje, zato predpisi in sodna praksa, ki se nanašajo izključno na varstvo potrošnikov, v obravnavani zadevi niso uporabni.

8. Dolžnik ne graja ugotovitve sodišča prve stopnje, da je bil stečajni postopek nad glavnim dolžnikom zaključen brez poplačila upnikov. Dolžnikovo vztrajanje, da bi se moral upnik poplačati prav tam, je zato nelogično, pa tudi pravno nepravilno, saj dolžnik kot zastavitelj pa samem namenu zavarovanja jamči za poplačilo dolga prav v takem primeru, ko glavni dolžnik dolga ni sposoben sam plačati, ker je zapadel v prezadolženost, ki jo potrjuje stečajni postopek.

9. Hipoteka za zavarovanje obravnavanega dolga je bila ustanovljena časovno pred prenosom lastninske pravice na zastavljeni nepremičnini, zato je upnik upravičeno sprožil izvršilni postopek tudi zoper novega lastnika kot aktualnega hipotekarnega dolžnika, kar je že vse obširno pojasnilo sodišče prve stopnje.

10. Dolžnik tudi zmotno vztraja pri zastaranju kredita, saj spregleda učinke pretrganja zastaranja zaradi postopkov, ki so bili v teku še pred začetkom obravnavanega izvršilnega postopka. Dolžnik dejanskih ugotovitev v tej zvezi ni grajal, zato je bilo sodišče druge stopnje na ugotovljena obdobja pretrganja zastaranja vezano. Dolžnik poenostavljeno meni, da zastaralni rok ne preneha teči, četudi je sprožen sodni postopek uveljavitve terjatve. Civilno pravo ne pozna absolutnega zastaranja, za katerega si dolžnik prizadeva.

11. Časovno obdobje po prenehanju pretrganja zastaranja zaradi konca predhodnega postopka do začetka novega pa nikoli ni preseglo zakonskega zastaralnega roka. Ne desetletnega roka, ki velja za obravnavane kreditne obveznosti, zajete v neposredno izvršljivem notarskem zapisu, niti triletnega roka, ki velja za obresti, ki so zapadle po nastanku izvršilnega naslova (prvi in drugi odstavek 356. člena Obligacijskega zakonika – OZ).

12. Gola okoliščina, da je izvršba dovoljena na dolžnikov dom, še ni razlog za njeno nedopustnost, kot poenostavljeno meni dolžnik. Upnik je upravičen do prisilnega poplačila tudi iz take nepremičnine, še posebej, ko je bila za zavarovanje kredita ustanovljena pogodbena zastavna pravica. Kot je pravilno pojasnilo sodišče prve stopnje, zaradi visokega dolga ni pomislekov, da bi bila tovrstna izvršba nesorazmerna. Morebitne socialne razloge, ki bi začasno preprečevali izvršbo, pa je dopustno uveljavljati le v okviru zakonskih pogojev za odlog izvršbe, ne pa tudi v obravnavani fazi dovolitve izvršbe.

13. Na ostale posplošene pritožbene navedbe o kršitvah sodišče druge stopnje ne more odgovoriti.

14. Uradni preizkus stroškovne odločitve ni pokazal zmotne uporabe materialnega prava.

15. Ker sodišče druge stopnje tudi ni odkrilo procesnih kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena Zakona o pravdnem postopku - v nadaljevanju ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ), je pritožbo zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

16. Odločitev o pritožbenih stroških dolžnika je odpadla, ker ti niso bili priglašeni (prvi odstavek 163. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ). Upnik sam krije stroške odgovora na pritožbo, saj le s ponavljanjem razlogov sodišča prve stopnje ni bil potreben (prvi odstavek 155. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).