Appeal court remands inheritance dispute regarding subrogated property value to first instance for substantive decision.

I. Pritožbi tožene stranke in delno pritožbi tožeče stranke se ugodi in se izpodbijana odločba v II. in III. točki izreka razveljavi in v tem obsegu zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Sicer se pritožba tožeče stranke zavrne in se sodba v izpodbijanem, a nerazveljavljenem delu potrdi.

III. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

[JEDRO]

S primarnim tožbenim zahtevkom (I. točka izreka izpodbijane sodbe) je tožnik zahteval povračilo škode zaradi nemožnosti izpolnitve obveznosti, ki je bila tožencu naložena s pravnomočno sodbo. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da tožnik ni upravičen do plačila ustreznega zneska kot odškodnine za nastalo škodo. Kot je pojasnilo sodišče v izpodbijani sodbi, ima tožnik, čeprav vrnitev nepremičnine v zapuščino zaradi prodaje ni več mogoča, pravico do ustreznega denarnega zneska v okviru zapuščinskega postopka. Do odškodnine ni upravičen, saj niso izpolnjene predpostavke odškodninske odgovornosti. Na dednopravni podlagi pa nujni dedič med trajanjem zapuščinskega postopka ne more zahtevati neposredne izročitve predmeta darila, temveč lahko zahteva vrnitev darila v zapuščino.

S pravnomočno odločitvijo, da se nepremičnina v določenem deležu vrne v zapuščinski postopek, je ta delež postal del zapuščine. Ker pa je bil predmet zapuščine odsvojen, je treba upoštevati načelo realne subrogacije, skladno s katerim postane del zapuščinskega premoženja vse, kar je posestnik zapuščine pridobil z odsvojitvijo predmetov. V konkretnem primeru tako postane del zapuščinskega premoženja denarna protivrednost nepremičnine.

Vprašanje, ali denarni znesek kot nadomestek nepremičnine spada v zapuščino, v dani zadevi ne more biti (več) sporno, ker je bilo o vrnitvi nepremičnine v zapuščino že pravnomočno odločeno, denarni znesek pa jo nadomesti skladno z načelom realne subrogacije. Vendar pa je sporen obseg premoženja, ki spada v zapuščino, saj je višina zneska, ki sodi v zapuščino, med strankama sporna. Toženec ji je konkretizirano ugovarjal in za svoje trditve tudi predlagal dokaze. Ker je torej med dedičema spor o obsegu premoženja, ki spada v zapuščino, mora o tem odločiti pravdno sodišče.

Napotitveni sklep nepravdnega sodišča daje napoteni stranki le pravni interes za vložitev ugotovitvene tožbe. Tožnik v tem postopku ni postavil ugotovitvenega tožbenega zahtevka, temveč dajatvenega, pri katerem se pravni interes domneva.

[OBRAZLOŽITEV]

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, da je toženec dolžan tožniku plačati 48.922,65 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vložitve tožbe dalje (I. točka izreka). Del tožbe z zahtevkom, da je toženec dolžan v roku 15 dni znesek 48.955,65 EUR vrniti v zapuščinski postopek Okrajnega sodišča v Ljubljani IV D 1297/2012 po pokojnem A. A. za potrebe dopolnitve nujnega deleža tožnika, je zavrglo (II. točka izreka). Tožniku je naložilo povrnitev toženčevih stroškov pravdnega postopka (III. točka izreka).

2. Pritožujeta se obe pravdni stranki.

3. Tožnik izpodbija sodbo v celoti in iz vseh pritožbenih razlogov. Prvostopenjsko sodišče se napačno sklicuje na sklep VSK I Cp 764/2006, ki narekuje ugoditev primarnemu tožbenemu zahtevku, zato je odločitev sodišča sama s seboj v nasprotju in materialnopravno zmotna. Pojasnjuje, da zaradi prodaje nepremičnine pravnomočno prisojenega nujnega deleža v zapuščinskem postopku ne bo mogel dobiti, toženec ne more vrniti darila. Ne bo mogoče izdati takega sklepa o dedovanju, da bi tožnik postal zemljiškoknjižni solastnik deleža nepremičnine. Kot nujni dedič ima pravico do alikvotnega dela zapuščine, torej do dela zapuščine v naravi, ne pa do ustreznega denarnega zneska. Ponovna presoja njegove dedne pravice po pravnomočnosti sodbe Okrožnega sodišča v Ljubljani II P 000/2016 z dne 22. 8. 2017 ni več mogoča, zato nima na voljo kakšnega dodatnega ali drugačnega dednopravnega zahtevka. Zahtevek je zato postavil na podlagi toženčeve odškodninske obveznosti, ker svoje obveznosti po pravnomočni sodbi po svoji krivdi ne more več izpolniti. Glede zavrženja podrednega zahtevka pa tožnik opozarja, da je odločitev sodišča neživljenjska, saj bo ostal brez nepremičnine in brez denarja. Izpodbija zaključek sodišča, da bi moralo najprej zapuščinsko sodišče ugotoviti, ali med strankama obstaja spor, saj to izhaja že iz dejstva, da je med strankama od leta 2012 do pravnomočnega zaključka leta 2018 tekel pravdni postopek ravno o vrnitvi darila, kateri je toženec nasprotoval. Poudarja, da napotitveni sklep ni predpostavka za vložitev tožbe. Predlaga ugoditev pritožbi in spremembo sodbe tako, da se tožbenemu zahtevku v celoti ugodi in tožencu naloži plačilo stroškov pravdnega postopka, podredno pa vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Priglaša stroške.

4. Toženec vlaga pritožbo zoper II. točko izreka zaradi napačne uporabe materialnega prava. Trdi, da bi moralo sodišče vsebinsko odločiti tudi o podrednem zahtevku in ga zavrniti, saj tak zahtevek nima nobene podlage v dednopravnih predpisih. Nasprotuje sklicevanju sodišča na primere iz sodne prakse, saj ta ne more nadomestiti zakonske podlage, niti niso primeri bistveno podobni obravnavani zadevi. Meni, da tožnik ni upravičen zahtevati denarne protivrednosti darila oziroma odškodnino zaradi nemožnosti vrnitve solastniškega deleža nepremičnine v naravi, saj je njegova obveznost prenehala zaradi okoliščin, za katere ne odgovarja. Tudi za ta zahtevek je torej podlaga odškodninska, škoda pa tožniku še ni nastala in je zato treba tožbeni zahtevek zavrniti. Zapuščinsko sodišče ni pristojno odločati o odškodninskih zahtevkih. Ni za pričakovati, da bo lahko zapuščinsko sodišče samo odločalo o stvari, če je že iz tega postopka jasno razvidno, da med strankama obstoji spor tako glede same pravice vrnitve denarne protivrednosti kot tudi o dejstvih v zvezi z njeno višino. Po njegovem mnenju pa je dodatni razlog, da se ne sme odlašati z vsebinskim odločanjem, sklep o zavarovanju z začasno odredbo, ki je bil izdan pred vložitvijo obravnavane tožbe. Predlaga ugoditev pritožbi in spremembo II. točke izreka izpodbijane sodbe tako, da se tožnikov podredni zahtevek zavrne, podredno pa razveljavitev II. točke izreka in vrnitev sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglaša stroške.

5. Pritožba tožeče stranke je delno utemeljena, pritožba tožene stranke je utemeljena.

6. S primarnim tožbenim zahtevkom (I. točka izreka izpodbijane sodbe) je tožnik zahteval povračilo škode zaradi nemožnosti izpolnitve obveznosti, ki je bila tožencu naložena s pravnomočno sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani P 000/2016-II. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da tožnik ni upravičen do plačila ustreznega zneska kot odškodnine za nastalo škodo. Kot je pojasnilo sodišče v izpodbijani sodbi, ima tožnik, čeprav vrnitev nepremičnine v zapuščino zaradi prodaje ni več mogoča, pravico do ustreznega denarnega zneska v okviru zapuščinskega postopka. Do odškodnine ni upravičen, saj niso izpolnjene predpostavke odškodninske odgovornosti. Na dednopravni podlagi pa nujni dedič med trajanjem zapuščinskega postopka ne more zahtevati neposredne izročitve predmeta darila, temveč lahko zahteva vrnitev darila v zapuščino. 1 Odločitev o zavrnitvi primarnega tožbenega zahtevka je torej pravilna.

7. Sodba Okrožnega sodišča v Ljubljani P 000/2016-II z dne 22. 8. 2017, s katero je bilo odločeno, da sporna darilna pogodba glede ½ nepremičnine nima pravnega učinka proti tožniku in da se ustrezen solastniški delež nepremičnine vrne v zapuščinski postopek za potrebe dopolnitve njegovega nujnega deleža, je pravnomočna. Navedena sodba pomeni za ta spor odločitev o predhodnem vprašanju, od katerega je odvisen obstoj tožnikove pravice. S pravnomočno odločitvijo, da se nepremičnina v določenem deležu vrne v zapuščinski postopek, je ta delež postal del zapuščine. Ker pa je bil predmet zapuščine odsvojen, je treba upoštevati načelo realne subrogacije, skladno s katerim postane del zapuščinskega premoženja vse, kar je posestnik zapuščine pridobil z odsvojitvijo predmetov. 2 V konkretnem primeru tako postane del zapuščinskega premoženja denarna protivrednost nepremičnine.

8. Če je med dediči spor bodisi o dejstvih bodisi o uporabi prava, prekine sodišče zapuščinsko obravnavo in napoti stranke na pravdo ali na upravni postopek med drugim tudi v primeru, ko je med dediči spor o tem, ali kakšno premoženje spada v zapuščino (1. točka 212. člena Zakona o dedovanju). Vprašanje, ali denarni znesek kot nadomestek nepremičnine spada v zapuščino, v dani zadevi sicer ne more biti (več) sporno, ker je bilo o vrnitvi nepremičnine v zapuščino že pravnomočno odločeno, denarni znesek pa jo nadomesti skladno z načelom realne subrogacije. Vendar pa je sporen obseg premoženja, ki spada v zapuščino, saj je višina zneska, ki sodi v zapuščino, med strankama sporna. Toženec ji je konkretizirano ugovarjal in za svoje trditve tudi predlagal dokaze. Ker je torej med dedičema spor o obsegu premoženja, ki spada v zapuščino, mora o tem odločiti pravdno sodišče. Sodišče prve stopnje pa zaradi napačnega stališča, da je ob odsotnosti napotitvenega sklepa s strani zapuščinskega sodišča tožnikov podredni zahtevek preuranjen, teh vprašanj ni obravnavalo.

9. Napotitveni sklep nepravdnega sodišča daje napoteni stranki le pravni interes za vložitev ugotovitvene tožbe. Tožnik v tem postopku ni postavil ugotovitvenega tožbenega zahtevka, temveč dajatvenega, pri katerem se pravni interes domneva. Njegov pravni interes je očiten in mu toženec niti ne ugovarja. Sodišče prve stopnje bi zato moralo o zahtevku vsebinsko odločiti.

10. Glede na obrazloženo je pritožbeno sodišče ugodilo toženčevi pritožbi in delno tožnikovi pritožbi ter skladno s prvim odstavkom 351. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) razveljavilo odločitev o zavrženju tožbe v delu, ki se nanaša na podredni zahtevek. V ponovnem sojenju bo moralo sodišče prve stopnje o zahtevku vsebinsko odločiti, in sicer o višini denarnega zneska, ki naj se vrne v zapuščino. Pri tem pa je vezano na odločitev iz sodbe P 000/2016-II z dne 22. 8. 2017, po kateri se v zapuščino vrne 11,07 % solastniškega deleža parc. št. 2 k. o. X. Če bi sodišče druge stopnje sámo dopolnilo postopek in s sodbo odločilo v zadevi, bi s tem, ko bi se pravno pomembna dejstva (o višini denarnega zneska kot protivrednosti nepremičnine) prvič ugotavljala šele v pritožbenem postopku, strankama odvzelo pravica do vsebinske obravnave zahtevka in ugovorov.

11. V preostalem delu, to je v delu, ki se nanaša na zavrnitev odškodninskega tožbenega zahtevka (I. točka izreka izpodbijane sodbe), je sodišče tožnikovo pritožbo zavrnilo ter sodbo v tem delu potrdilo, saj ni v pritožbi uveljavljanih ne uradoma upoštevnih kršitev (353. člen ZPP).

12. Odločitev o pritožbenih stroških je višje sodišče pridržalo za končno odločbo sodišča prve stopnje na podlagi četrtega odstavka 165. člena ZPP.

1 dr. Mateja Končina Peternel: Oblikovanje tožbenih zahtevkov za vrnitev darila zaradi prikrajšanja nujnega deleža, Podjetje in delo, Revija za gospodarsko, delovno in socialno pravo, GV Založba, Ljubljana, št. 6-7/2008/XXXIV, str. 1552. Glej tudi dr. Vesna Rijavec, Dedovanje, Procesna ureditev, Gospodarski vestnik, Ljubljana, 1999, str. 250.

2 Prim. VSRS sodba in sklep II Ips 90/2009 z dne 26. 5. 2011. Glej tudi VSL sklep II Cp 289/2019 z dne 22. 5. 2019 in VSRS sodba II Ips 261/2008 z dne 20. 5. 2010.