Appeal allowed: Plaintiff must pay defendant's costs as no cause for action existed due to defendant's prior conduct.

I. Pritožbi se ugodi in se odločitev o stroških postopka (točka II izreka) spremeni tako, da se po spremembi glasi:

„Tožeča stranka je dolžna v roku 15 dni od prejema odločbe pritožbenega sodišča toženi stranki povrniti 224 EUR stroškov postopka, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva zapadlosti do plačila.“

II. Tožeča stranka je dolžna v roku 15 dni od prejema odločbe pritožbenega sodišča toženi stranki povrniti 186,66 EUR stroškov pritožbenega postopka, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva zapadlosti do plačila.

[JEDRO]

Tudi če tožeča stranka pred vložitvijo tožbe tožene stranke ne opomni oziroma pozove na izpolnitev zahtevka, to vedno in nujno ne pomeni, da tožena stranka ni dala povoda za tožbo. V določenih primerih namreč opomin ni potreben, ker je že iz ravnanja tožene stranke jasno razvidno, da nasprotuje izpolnitvi. Na splošno velja, da tožena stranka da povod za tožbo takrat, kadar lahko tožeča stranka na podlagi njenega ravnanja pred pravdo, ne glede na položaj stvari po materialnem pravu, sklepa, da bo za varstvo njenih interesov potrebna sodna intervencija.

[OBRAZLOŽITEV]

1. Okrajno sodišče v Ljubljani je s sodbo na podlagi pripoznave ugodilo tožbenemu zahtevku za ugotovitev, da je neveljavna vknjižba lastninske pravice tožene stranke pri nepremičnini ID znak ... parcela ... do 3/8 in na vzpostavitev prejšnjega zemljiškoknjižnega stanja (točka I izreka). Glede stroškov je odločilo, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati 283,99 EUR v roku 8 dni s pripadki (točka II izreka).

2. Zoper stroškovni del odločitve vlaga pritožbo toženka. Meni, da bi moralo sodišče o stroških postopka odločiti ob upoštevanju 157. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). O izpolnjevanju pogojev po tej določbi sodba nima razlogov in je zato podana kršitev po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Opozarja, da je v 157. členu ZPP urejen poseben položaj, v katerem mora tožeča stranka, čeprav v postopku uspe, nasprotni stranki povrniti stroške. Gre za primer, ko tožena stranka pripozna zahtevek v odgovoru na tožbo, preden se spusti v obravnavanje glavne stvari, pred tem pa ni dala povoda za tožbo. V konkretnem primeru sta izpolnjena oba pogoja. Toženka je v odgovoru na tožbo zahtevek pripoznala ter pojasnila, da povoda za tožbo ni dala, tožnica pa ni navedla nič takega, iz česar bi izhajalo, da je do stroškov upravičena. Priglaša pritožbene stroške.

3. Tožeča stranka na pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Odločitev o stroških nima pomanjkljivosti iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj je brez razlogov o dejstvih, ki so odločilna le z vidika pravne presoje, ki jo ponuja pritožnica, ne pa tudi z vidika pravne presoje, kot jo je sprejelo sodišče prve stopnje. V takšnem primeru ne gre za postopkovno kršitev, pač pa gre (lahko) za zmotno uporabo materialnega prava.

6. ZPP v 157. členu ureja enega od posebnih primerov odločanja o stroških po načelu krivde. Čeprav tožeča stranka v celoti uspe, mora nositi lastne stroške in povrniti stroške toženi stranki v primeru, če slednja pripozna zahtevek v odgovoru na tožbo (oziroma na glavni obravnavi), preden se je spustila v obravnavanje glavne stvari in ob nadaljnjem pogoju, da ni dala povoda za tožbo. 1

7. V obravnavani zadevi ni spora o tem, da je toženka tožbeni zahtevek pripoznala že v odgovoru na tožbo. Sporno pa je, ali je tožnici dala povod za tožbo, s katero je ta zahtevala ugotovitev neveljavnosti vknjižbe lastninske pravice in vzpostavitev prejšnjega zemljiškoknjižnega stanja.

8. Sodna praksa, v situacijah kot je obravnavana, poudarja, da je presoja sodišča o tem, ali je tožena stranka dala povod za tožbo ali ne, odvisna od okoliščin posameznega primera. Tudi če tožeča stranka pred vložitvijo tožbe tožene stranke ne opomni oziroma pozove na izpolnitev zahtevka, to vedno in nujno ne pomeni, da tožena stranka ni dala povoda za tožbo. V določenih primerih namreč opomin ni potreben, ker je že iz ravnanja tožene stranke jasno razvidno, da nasprotuje izpolnitvi. Na splošno velja, da tožena stranka da povod za tožbo takrat, kadar lahko tožeča stranka na podlagi njenega ravnanja pred pravdo, ne glede na položaj stvari po materialnem pravu, sklepa, da bo za varstvo njenih interesov potrebna sodna intervencija. 2

9. V obravnavani zadevi tožnica v zvezi s potrebnostjo tožbe ni dala nobenih navedb, toženka pa je v odgovoru na tožbo pojasnila, da povoda za tožbo ni dala, saj postavljenemu zahtevku ni nikoli nasprotovala. Res je sicer ob tem sočasno navedla, da tožnica posledice, ki jo je zasledovala s tožbo, brez tožbe ne bi mogla doseči, a to samo po sebi ne pomeni podlage za sklep, da je dala povod za tožbo. Nobena od strank namreč ni trdila, da je toženka tako stališče zastopala že pred vložitvijo tožbe in da je za to stališče tožnica vedela. Pritožbeno sodišče zato soglaša s toženko, da ji tega, da je dala povod za tožbo, ni mogoče očitati. O stroških postopka bi zato sodišče prve stopnje moralo odločiti na podlagi 157. člena ZPP in ne na podlagi 154. člena ZPP.

10. Pritožba je glede na obrazloženo utemeljena. Pritožbeno sodišče ji je zato ugodilo in na podlagi 3. točke 365. člena ZPP izpodbijano stroškovno odločitev spremenilo tako, da je odločilo, da mora tožnica toženki povrniti njene potrebne pravdne stroške. Potrebne stroške toženke je pritožbeno sodišče odmerilo ob upoštevanju vrednosti spora ter Odvetniške tarife (v nadaljevanju OT). Toženki je priznalo: nagrado za sestavo odgovora na tožbo v višini 300 točk (tar. št. 19/1 OT), 2 % materialnih stroškov (tretji odstavek 11. člena OT) in 22% DDV, kar ob upoštevanju vrednosti točke 0,6 EUR, znaša 224 EUR. Stroška za sestanek s stranko in preučitev zadeve ji ni priznalo, saj gre za opravilo, ki je zajeto v nagradi za sestavo odgovora na tožbo.

11. O pritožbenih stroških je pritožbeno sodišče odločilo na podlagi drugega odstavka 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP. Toženka je s pritožbo uspela, zato ji mora tožnica povrniti njene pravdne stroške. Ob upoštevanju vrednosti izpodbijanega dela odločitve je pritožbeno sodišče toženki priznalo: nagrado za sestavo pritožbe v višini 250 točk (tar. št. 21/1 OT), 2 % materialnih stroškov (tretji odstavek 11. člena OT) in 22 % DDV, kar ob upoštevanju vrednosti točke 0,6 EUR, znaša 186,66 EUR. Stroška za sodno takso ji ni priznalo, saj je bila toženka plačila oproščena.

1 Pravdni postopek, Zakon s komentarjem, 2. knjiga, GV Založba 2006, stran 44.

2 Pravdni postopek, Zakon s komentarjem, 2. knjiga, GV Založba 2006, stran 44 in 45.