Supreme Court denies review request regarding termination for organizational reasons under Labor Relations Act Article 89.1.1.

Predlog se zavrne.

[JEDRO]

Predlog se zavrne.

[OBRAZLOŽITEV]

1. Sodišče prve stopnje je ugotovilo nezakonitost redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga, ki jo je tožena stranka tožniku podala 24. 3. 2020. Ugotovilo je, da je delovno razmerje med strankama trajalo do 7. 10. 2020, ko se pogodba o zaposlitvi razveže na podlagi te sodbe. Toženi stranki je naložilo, da tožniku prizna vse pravice po pogodbi o zaposlitvi in sicer sorazmerni del plače za maj 2020, in sicer od 26. maja ter plačo od vključno junija 2020 do 7. 10. 2020, obračunano od mesečnega bruto zneska 1.388,60 EUR; razliko v plači od 7. 10. 2020 dalje do 10. 3. 2020, obračunano od mesečnega bruto zneska 87,33 EUR; delovno dobo do 7. 10. 2020 in regres za letni dopust za leto 2020. Toženi stranki je naložilo, da tožniku od bruto denarnega povračila v višini 8.331,60 EUR obračuna davke in prispevke, neto znesek pa plača tožniku. Toženi stranki je tudi naložilo, da tožniku od bruto zneska 125,04 EUR nadomestila plače za maj 2020 obračuna davke in prispevke, neto znesek pa plača tožniku. Zavrnilo je tožnikov primarni zahtevek za vrnitev nazaj na delo in podredni zahtevek za razvezo pogodbe o zaposlitvi z dnem izdaje sodbe, višji zahtevek iz naslova denarnega povračila, obrestni del zahtevka iz naslova denarnega povračila za čas od vložitve tožbe do poteka paracijskega roka ter zahtevek za plačilo obresti v višini 1,29 EUR in zahtevek za plačilo 101,87 EUR za april 2020. Odločitev temelji na ugotovitvi, da je bil dejanski razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi spremenjen način opravljanja dela tako, da se za najenostavnejša dela, ki se nanašajo na praznjenje in notranje čiščenje igralnih naprav priuči delavec A. A., ki je bil prav tako kot tožnik razporejen na delovno mesto tehnika vzdrževalca, vsa ostala vzdrževalna dela in večje posege pa opravljajo serviserji matične službe. Sodišče je zaključilo, da bi navedeno lahko bil zakonit razlog za prenehanje potreb po delu tožnika, vendar pa ta dejstva niso bila opredeljena kot odpovedni razlog, saj je bilo v odpovedi navedeno, da bo celotno delo prevzel preostali delavec.

2. Sodišče druge stopnje je na pritožbo tožene stranke izpodbijani ugodilni del prvostopenjske sodbe spremenil tako, da je zavrnilo tudi ta del tožbenega zahtevka. Presodilo je, da drugačna organizacija, ki je v tem, da se v posledici zaprtja igralne sezone in upada poslovanja zmanjša število zaposlenih na delovnem mestu tehnika vzdrževalca in se del nalog prerazporedi na preostalega delavca na tem delovnem mestu A. A., preostali del pa na serviserje matične družbe B., pomeni organizacijski razlog, zaradi katerega ni bilo več potrebe po opravljanju dela, ki ga je opravljal tožnik. Delodajalec v odpovedi ni dolžan navesti, kako konkretno bo po reorganizaciji razdelil posamezne naloge, zato odpoved pogodbe o zaposlitvi ni nezakonita zgolj zaradi tega, ker se kasnejša prerazporeditev tožnikovih nalog na zunanjega izvajalca ne prekriva povsem z navedbo vsebine reorganizacije v odpovedi pogodbe o zaposlitvi.

3. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je tožnik predlagal dopustitev revizije glede naslednjih pravnih vprašanj:

- ali je Višje delovno in socialno sodišče kršilo določbo prve alineje prvega odstavka 89. člena ZDR-1, s tem ko se je postavilo na stališče, da lahko delodajalec prikaže odpovedni razlog, ki ne ustreza resnični reorganizaciji,

- ali mora delodajalec v odpovedi prikazati dejanski odpovedni razlog z reorganizacijo, ki jo namerava izvesti, v kolikor se sam odloči, da bo v odpovedi pojasnjeval reorganizacijo, ki naj bi jo izvedel, tudi če ni bila njegova dolžnost, da odpoved te podatke vsebuje tako podrobno;

- ali je tožena stranka kršila pravice tožnika iz delovnega razmerja ter materialno pravo iz drugega odstavka 89. člena ZDR-1 in posegla v načelo ultimo ratio odpovedi, s tem ko je odpovedala tožniku delovno razmerje in njegova dela ter naloge prenesla na zunanjega izvajalca, čeprav bi lahko te naloge razporedila zaposlenemu tožniku.

4. Predlog ni utemeljen.

5. Na podlagi prvega odstavka 367.a člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami) vrhovno sodišče dopusti revizijo, če je od njegove odločitve mogoče pričakovati odločitev o pravnem vprašanju, ki je pomembno za zagotovitev pravne varnosti, enotne uporabe prava ali za razvoj prava preko sodne prakse. Sodišče dopusti revizijo zlasti v naslednjih primerih: če gre za pravno vprašanje, glede katerega odločitev sodišča druge stopnje odstopa od sodne prakse vrhovnega sodišča; ali če gre za pravno vprašanje, glede katerega sodne prakse vrhovnega sodišča ni, še zlasti, če sodna praksa višjih sodišč ni enotna; ali če gre za pravno vprašanje, glede katerega sodna praksa vrhovnega sodišča ni enotna.

6. Vrhovno sodišče ugotavlja, da niso podani pogoji za dopustitev revizije iz prvega odstavka 367.a člena ZPP, zato je na podlagi drugega odstavka 367. c člena ZPP predlog kot neutemeljen zavrnilo.

7. Odločitev je sprejelo soglasno.