Administrative court dismisses asylum seeker's appeal due to lack of legal interest after voluntarily leaving the asylum center.

I. Postopek se nadaljuje.

II. Tožba se zavrže.

[JEDRO]

Člen 8(3), prvi pododstavek, točka (d) Recepcijske direktive II je treba razlagati tako, da je to, da je prosilec za mednarodno zaščito že imel priložnost začeti azilni postopek, objektivno merilo v smislu te določbe.

Tožnik v času odločanja ne izkazuje pravnega interesa za vodenje upravnega spora, saj je Azilni dom samovoljno zapustil 19. 3. 2021 in se vanj ni vrnil. Tožnik očitno nima namena počakati na odločitev sodišča in na dokončanje postopka, zaradi česar ne izkazuje pravnega interesa za upravni spor.

[OBRAZLOŽITEV]

1. Z izpodbijanim sklepom je tožena stranka tožniku omejila gibanje po tretji alineji prvega odstavka 84. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ-1), ker mu je že bilo omejeno gibanje zaradi postopka vračanja v skladu z zakonom, ki ureja vstop, bivanje in zapustitev tujcev v Republiki Sloveniji, da bi se izvedel in izvršil postopek vrnitve ali postopek odstranitve ter je mogoče utemeljeno domnevati, da je zahtevek za uvedbo ponovnega postopka za priznanje mednarodne zaščite podal samo zato, da bi zadržal ali oviral izvedbo odstranitve, pri čemer je imel možnost zaprositi za mednarodno zaščito (1. točka izreka). Sklenila je še, da bo tožnik pridržan na prostore Centra za tujce ..., in sicer od 27. 2. 2021 od 11.30 ure do prenehanja razlogov, vendar najdlje do 27. 5. 2021 do 11.30 ure, z možnostjo podaljšanja za en mesec (2. točka izreka).

2. Tožnik je zoper navedeni sklep vložil tožbo smiselno iz vseh razlogov po 27. členu Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). Predlagal je odpravo izpodbijanega sklepa.

3. V odgovoru na tožbo se tožena stranka v bistvenem sklicuje na obrazložitev izpodbijanega sklepa in nasprotuje tožbenim navedbam.

K I. točki izreka:

4. Pogoji v zvezi z omejitvijo gibanja prosilcu za mednarodno zaščito morajo biti določeni v skladu z Direktive 2013/33/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o standardih za sprejem prosilcev za mednarodno zaščito (prenovitev) (UL L št. 180 z dne 29. 6. 2013, str. 96) 1 , ki v 8. členu določa, kdaj se sme pridržati prosilca. Skladno s točko (d) tretjega odstavka navedenega člena se sme prosilca pridržati, kadar je pridržan zaradi postopka vračanja v skladu z Direktivo 2008/115/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 16. decembra 2008 o skupnih standardih in postopkih v državah članicah za vračanje nezakonito prebivajočih državljanov tretjih držav, da bi se pripravila vrnitev in/ali izvedel postopek odstranitve, ter zadevna država članica lahko na podlagi objektivnih meril, vključno s tem, da je prosilec že imel priložnost začeti azilni postopek, sklepa, da je mogoče utemeljeno domnevati, da prošnjo podaja samo zato, da bi zadržal ali otežil izvedbo odločbe o vrnitvi; razlogi za pridržanje se opredelijo v nacionalnem pravu (drugi pododstavek tretjega odstavka 8. člena Recepcijske direktive II).

5. Iz tretje alineje prvega odstavka 84. člena ZMZ-1 pa je razvidno, da lahko pristojni organ odredi ukrep obveznega zadrževanja na območje azilnega doma, kadar je prosilcu omejeno gibanje zaradi postopka vračanja v skladu z zakonom, ki ureja vstop, bivanje in zapustitev tujcev v Republiki Sloveniji, da bi se izvedel in izvršil postopek vrnitve ali postopek odstranitve ter je mogoče utemeljeno domnevati, da je prosilec prošnjo podal samo zato, da bi zadržal ali oviral izvedbo odstranitve, pri čemer je imel možnost zaprositi za mednarodno zaščito.

6. Ob takem stanju stvari se je sodišču zastavilo vprašanje, ali je objektivno merilo v smislu navedene določbe Recepcijske direktive II, v tretji alineji prvega odstavka 84. člena ZMZ-1 določeno že z vključitvijo pogoja, da je imel prosilec „možnost zaprositi za mednarodno zaščito“. Ker je za njegovo razlago pristojno Sodišče Evropske unije (v nadaljevanju SEU) je sodišče s sklepom I U 384/2021 z dne 15. 3. 2021 na podlagi prvega odstavka 113.a člena Zakona o sodiščih (v nadaljevanju ZS) sklenilo, da SEU predlaga sprejem predhodne odločbe o razlagi navedene določbe Recepcijske direktive II (I. točka izreka) ter postopek prekinilo do določitve SEU (II. točka izreka).

7. Sodišče je zastavilo vprašanji: (1) Ali je treba točko (d) tretjega odstavka 8. člena Recepcijske direktive II razlagati tako, da je že z besedno zvezo „vključno s tem“ med objektivna merila izrecno uvrščena okoliščina, da „je prosilec že imel priložnost začeti azilni postopek“? (2) V primeru, da je odgovor na navedeno vprašanje nikalen, ali je treba točko (d) tretjega odstavka 8. člena Recepcijske direktive II razlagati tako, da je v navedenih okoliščinah omejitev gibanja dopustna le na podlagi predhodno določenih objektivnih meril in predhodne ugotovitve, da je prosilec že imel priložnost vložiti prošnjo za mednarodno zaščito, na podlagi česar bi bilo možno sklepati na obstoj utemeljene domneve, da je bila navedena prošnja vložena le zaradi zadržanja ali otežitve odločbe o vrnitvi?

8. SEU je o zastavljenih vprašanjih za predhodno odločanje razsodilo s sklepom z dne 3. 6. 2021 v zadevi C-186/21 PPU (J. A. proti Republiki Sloveniji):

"Člen 8(3), prvi pododstavek, točka (d) Recepcijske direktive II je treba razlagati tako, da je to, da je prosilec za mednarodno zaščito že imel priložnost začeti azilni postopek, objektivno merilo v smislu te določbe."

9. V navedenem sklepu je SEU torej potrdilo, da je v obravnavani zadevi šlo za vprašanja prava Unije, o katerih je pristojno odločati.

10. Glede na to, da je postopek pred SEU končan, se prekinjeni postopek nadaljuje (tretji odstavek 113.a člena ZS, v zvezi z drugim odstavkom 208. člena Zakona o pravdnem postopku in prvim odstavkom 22. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1).

K II. točki izreka:

11. Z vlogo, ki jo je sodišče prejelo 14. 6. 2021, je tožena stranka sporočila, da je tožnik 19. 3. 2020 samovoljno zapustil azilni dom v Ljubljani in se od takrat vanj ni vrnil. Navedena vloga je bila vročena v izjavo tožnikovi pooblaščenki, ki je sporočila, da tožnika ni v azilnem domu. 2

12. Tožba ni dovoljena.

13. Vsak, ki zahteva sodno varstvo svojih pravic in pravnih interesov s tožbo v upravnem sporu, mora za to izkazati pravni interes. Ta se kaže v tem, da bi morebitna ugoditev tožbi pomenila izboljšanje njegovega pravnega položaja, ki ga brez vložene tožbe ne bi mogel doseči. Pravni interes kot procesna predpostavka za vsebinsko obravnavanje tožbe mora obstajati ves čas postopka, na njegov obstoj pa je sodišče dolžno paziti po uradni dolžnosti. Če ugotovi, da tožnik nima (več) pravnega interesa za tožbo, jo kot nedovoljeno zavrže (6. točka prvega odstavka 36. člena ZUS-1).

14. Sodišče ugotavlja, da tožnik v času odločanja ne izkazuje pravnega interesa za vodenje upravnega spora. Azilni dom je samovoljno zapustil 19. 3. 2021 in se vanj ni vrnil. Tožnik očitno nima namena počakati na odločitev sodišča in na dokončanje postopka, zaradi česar ne izkazuje pravnega interesa za upravni spor. 3

15. Poleg tega se je omejitev tožnikovega gibanja že iztekla (27. 5. 2021) in zaradi navedene zapustitve azilnega doma že po naravi stvari ni mogla biti podaljšana. Zato si tožnik z vloženo tožbo glede na tožbeni zahtevek (odprava izpodbijanega upravnega akta in prenehanje izvrševanja ukrepa omejitve gibanja), tudi če bi ji bilo ugodeno, ne more več izboljšati svojega pravnega položaja. Glede na navedeno pa ne izkazuje več pravnega interesa za vodenje postopka, saj je (pravni interes) prenehal z dnem, ko se je iztekla omejitev gibanja.

16. Ker mora sodišče po uradni dolžnosti ves čas postopka paziti na obstoj pravnega interesa, je zaradi ugotovitve, da ne obstaja več, tožbo zavrglo na podlagi 6. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1.

1 V nadaljevanju Recepcijska direktiva II.

2 Stališče, da mora sodišče pred izdajo sklepa, s katerim zavrže tožbo, tožniku dati možnost izjave o okoliščini, ki je ključna za táko odločitev, je Vrhovno sodišče sprejelo v sklepu I Up 121/2020 z dne 11. 11. 2020.

3 S tem v zvezi glej tudi odločbe Ustavnega sodišča RS št. Up-1136/11 z dne 15. 3. 2012 (7. točka obrazložitve), št. Up-555/07 z dne 11. 6. 2007, št. Up-805/08 z dne 5. 3. 2009, št. Up-3936/07 z dne 4. 7. 2008, ter Vrhovnega sodišča I Up 129/2020 z dne 30. 9. 2020 in I Up 121/2020 z dne 11. 11. 2020.