Court held that changing possession to co-possession is not a claim amendment but a legal qualification.

I. Pritožbi se delno ugodi in se IV. točka sklepa sodišča prve stopnje spremeni tako, da se glasi:

„Prva tožeča stranka je dolžna povrniti toženi stranki pravdne stroške v znesku 697,77 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka izpolnitvenega roka do plačila.

V pravdnem razmerju med drugo tožnico in tretjim tožnikom ter tožencema pravdne stranke krijejo svoje pravdne stroške.“

II. V ostalem se pritožba zavrne ter se v izpodbijanem in nespremenjenem delu potrdi sklep sodišča prve stopnje.

III. Tožena stranka je dolžna povrniti drugi tožnici in tretjemu tožniku stroške pritožbenega postopka v znesku 307,99 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka izpolnitvenega roka do plačila.

[JEDRO]

Uveljavljanje varstva soposesti namesto posesti ne predstavlja spremembe tožbe, ampak gre zgolj za spremembo pravne kvalifikacije v tožbenem zahtevku. Tudi podrobnejša opredelitev dostopa (na kakšen način in za katere namene) ne predstavlja spremembe tožbe, saj tožeča stranka s tem ni posegla v dejansko podlago tožbe (tožbeni zahtevek je po vsebini ostal enak).

Sosporniki krijejo stroške po enakih delih (prvi odstavek 161. člena ZPP). Prva tožnica je v pravdi v celoti propadla. Zato je dolžna povrniti tožencema tretjino njunih pravdnih stroškov (prvi odstavek 154. člena ZPP).

[OBRAZLOŽITEV]

1. Sodišče prve stopnje (prvo sodišče) je v pravdi zaradi motenja posesti ugodilo tožbenemu zahtevku v obsegu, ki je razviden iz II. točke izreka izpodbijanega sklepa. V preostalem delu (I. in III. točka izreka sklepa) je zavrnilo tožbeni zahtevek. Odločilo je še, da pravdne stranke krijejo svoje stroške postopka (IV. točka sklepa).

2. Zoper sklep se pritožujeta toženca, ki izpodbijata II. in IV. točko sklepa prvega sodišča, pri čemer uveljavljata vse pritožbene razloge iz 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) in predlagata, da pritožbeno sodišče spremeni izpodbijani sklep tako, da v celoti zavrne tožbeni zahtevek, podrejeno pa, da sklep v izpodbijanem delu razveljavi in vrne zadevo prvemu sodišču v novo odločanje. Navajata, da je zmotna odločitev prvega sodišča, ki je dopustilo spremembo tožbe po poteku prekluzivnega roka. Namesto varstva posesti so tožniki zahtevali varstvo soposesti šele potem, ko se je izkazalo, da na obravnavani nepremičnini niso imeli izključne posesti. Tožniki so prvotnemu zahtevku dodali nadaljnje besedilo v zvezi z dostopom, kar je prav tako pomenilo spremembo tožbe, ki je bila prav tako prepozna. Glede načina dostopa je bil nespecificiran prvotni tožbeni zahtevek. Ker je bil dopolnjen, razširjen in konkretiziran po poteku prekluzivnega roka bi moralo prvo sodišče tožbo zavreči. Sodišče v zvezi z izpovedbami prič, katerim je sledilo, ni časovno opredelilo, kdaj so videle tožnike med izvrševanjem soposesti na spornem dvorišču. Časovnega izvrševanja soposesti prvo sodišče ne definira. V zvezi z izpovedbami prič, ki so zanikale, da bi tožniki uporabljali sporno zemljišče pred motilnim dejanjem, je prvo sodišče selektivno presojalo izvedene dokaze. Dejansko stanje je bilo ugotovljeno nepravilno. Zaključki sodišča so v nasprotju z izpovedbami številnih prič. Prvo sodišče je odločilo tudi v nasprotju z dokazi v spisu, saj se je naslonilo na netočne in splošne izpovedbe prič, ki niso bile enotne. Napačna je tudi odločitev o stroških postopka. Prva tožnica je v pravdi v celoti propadla, česar prvo sodišče ni upoštevalo.

3. Druga tožnica in tretji tožnik (tožnika) v odgovoru na pritožbo predlagata njeno zavrnitev.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Tožeča stranka na naroku 6. 1. 2020 ni spremenila tožbe. Uveljavljanje varstva soposesti namesto posesti ne predstavlja spremembe tožbe, ampak gre zgolj za spremembo pravne kvalifikacije v tožbenem zahtevku. Tudi podrobnejša opredelitev dostopa (na kakšen način in za katere namene) ne predstavlja spremembe tožbe, saj tožeča stranka s tem ni posegla v dejansko podlago tožbe (tožbeni zahtevek je po vsebini ostal enak). „Dostavki“ v tožbenem zahtevku v zvezi z dostopom preko spornega dvorišča pomenijo le konkretizacijo oziroma podrobnejši opis načina in namena dostopanj tožeče stranke, kar pa ne predstavlja spremembe v smislu drugega odstavka 184. člena ZPP.

6. Dokazna ocena prvega sodišča je izčrpna in logična ter jo pritožbeno sodišče sprejema kot pravilno. Prvo sodišče je ugotovilo, da sta tožnika uporabljala dvorišče tožencev zaradi dostopa do svoje nepremičnine, to pa že dalj časa pred motilnimi dejanji, storjenimi v začetku septembra 2018. Relevantni del izpovedb zaslišanih prič, povzet v 32. točki obrazložitve izpodbijanega sklepa, je nudil prvemu sodišču trdno oporo za takšno ugotovitev. Pritožbena kritika dokazne ocene prvega sodišča je zato neutemeljena. Prvo sodišče je prepričljivo pojasnilo, da priče, katerih izpovedbe je povzelo in ocenilo v 33. točki obrazložitve izpodbijanega sklepa, niso imele „stalnega“ nadzora nad dogajanjem na dvorišču, zato okoliščina, da te priče niso videle tožnikov pri uporabi dvorišča, še ne pomeni, da ga nikoli nista uporabljala. Za ugotovitev obstoja soposesti tožnikov je zadoščalo, da so ju posamezne priče (32. točka obrazložitve) videvale pri uporabi dvorišča. Razen tega obstoj soposesti tožnikov izkazuje tudi dopis z dne 27. 6. 2018 (priloga A15). Očitek o selektivni dokazni oceni je zato neutemeljen. Trditve, da zaključki sodišča nasprotujejo izpovedbam številnih prič ter da slonijo na netočnih izpovedbah prič, ki niso bile enotne, so povsem pavšalne, zato ne terjajo obrazloženega odgovora pritožbenega sodišča.

7. Glede izpodbijanja odločitve o glavni stvari uveljavljani in uradoma upoštevni pritožbeni razlogi niso podani, zato je pritožbeno sodišče zavrnilo pritožbo v tem delu kot neutemeljeno ter v izpodbijanem delu (II. točka) potrdilo sklep prvega sodišča (2. točka 365. člena ZPP).

8. Pritožba utemeljeno graja stroškovno odločitev prvega sodišča. Sosporniki krijejo stroške po enakih delih (prvi odstavek 161. člena ZPP). Prva tožnica je v pravdi v celoti propadla. Zato je dolžna povrniti tožencema tretjino njunih pravdnih stroškov (prvi odstavek 154. člena ZPP). Stroškovna odločitev v preostalem delu (pravdno razmerje med drugo tožnico in tretjim tožnikom ter tožencema) je pravilna.

9. Pravdni stroški tožencev znašajo 2.093,32 EUR. Njihova odmera je razvidna iz priznanih postavk v stroškovniku tožencev (list. št. 416), po višini pa so ti stroški priznani v skladu z Odvetniško tarifo (OT). Prva tožnica je dolžna povrniti tožencema tretjino teh stroškov v znesku 697,77 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka izpolnitvenega roka do plačila. Pritožbeno sodišče je zato v stroškovnem delu ugodilo pritožbi tožencev ter spremenilo IV. točko izpodbijanega sklepa, kot je razvidno iz izreka (3. točka 365. člena ZPP).

10. Toženca s pritožbo nista uspela v glavni stvari, zato krijeta svoje stroške pritožbenega postopka. Poleg tega sta toženca dolžna povrniti drugi tožnici in tretjemu tožniku njune stroške pritožbenega postopka v znesku 307,99 EUR, ki so odmerjeni v skladu z OT, po višini pa so razvidni iz priznanih postavk v stroškovniku odgovora na pritožbo. V primeru zamude sta toženca dolžna plačati tudi zakonske zamudne obresti.