Appeal granted; first instance court lacked jurisdiction to decide on property ownership without following specific statutory procedure.

I. Pritožbama se ugodi in se izpodbijani sklep razveljavi ter se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

II. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

[JEDRO]

V obravnavani zadevi oba pritožnika zatrjujeta, da imata na garažah (oz. na drvarnici) lastninsko pravico, pri čemer se sklicujeta na priposestvovanje. Upoštevaje citirano določbo drugega odstavka 50. člena ZVEtL-1 z ugotavljanjem obstoja lastninske pravice obeh pritožnikov sodišče prve stopnje ne bi preseglo svoje pristojnosti. Navedena določba nepravdnemu sodišču namreč ravno daje pristojnost, da odloči o zahtevku za ugotovitev obstoja stvarne pravice, torej tudi o zahtevku za ugotovitev obstoja lastninske pravice. Ker pri odločanju sodišče prve stopnje ni postopalo po drugem odstavku 50. člena ZVEtL-1, je pritožnikoma odvzelo možnost obravnavanja pred sodiščem, kar pa predstavlja absolutno bistveno kršitev postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP v zvezi z 42. členom ZNP-1 in 3. členom ZVEtL-1.

[OBRAZLOŽITEV]

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom (I.) ugotovilo, da je parcela št. 739/5, k. o. ..., pripadajoče zemljišče in s tem skupni del stavbe ID znak 000 na naslovu V.; (II.) odločilo, da se sklep v zemljiški knjigi izvede v vrstnem redu zaznambe postopka in (III.) da vsak udeleženec nosi svoje stroške postopka.

2. A. A. in B. B. se pritožujeta iz vseh pritožbenih razlogov zoper celoten sklep in predlagata razveljavitev sklepa in vrnitev zadeve v ponovno odločanje sodišču prve stopnje.

3. B. B. opozarja, da sodišče ni sledilo ugotovitvam izvedenke urbanistične stroke, da vzhodni del parcele št. 739/5, k. o. ..., ki v naravi predstavlja zemljišče po dvema garažnima stavbama in pomožnima gospodarskima objektoma, predstavlja stavbišče teh stavb, kar izhaja iz urbanističnega kriterija sledov pretekle rabe, kar je tudi eden od kriterijev, ki jih določa Zakon o vzpostavitvi etažne lastnine na določenih stavbah in o ugotavljanju pripadajočega zemljišča 1 (v nadaljevanju: ZVEtL-1) v 43. členu za določitev obsega funkcionalnega zemljišča. To zemljišče ni bilo namenjeno redni rabi objekta že davno pred uveljavitvijo Stanovanjskega zakona (SZ), ki je določil obseg funkcionalnega zemljišča. Ta zakon je bil tudi pravna podlaga za pridobitev lastninske pravice etažnih lastnikov na stavbi ID znak 000, zato bi sodišče moralo upoštevati dejansko rabo zemljišča. To še zlasti velja za drvarnico, ki je bila po prodajni pogodbi izrecno predmet nakupa in plačila, zato ne more biti sestavni del stavbe in pripadajočega zemljišča. Izpodbijani sklep posega v lastninsko pravico B. B., saj njegovo stanovanje nima kleti, kot jo imajo druga stanovanja v hiši. Predlagatelji in udeleženci postopka pritožniku nikoli niso oporekali uporabe garaže in pomožnega gospodarskega objekta (drvarnice). Priglaša pritožbene stroške.

4. A. A. navaja, da je v vlogi z dne 21. 9. 2018 navedel, da garažo v skrajnem severovzhodnem delu parcele št. 739/5, k. o. ..., on in njegova družina uporablja nemoteno od leta 2000, ko je kupil stanovanje na V. Vse od prevzema posesti je uresničeval vsa lastniška upravičenja, saj je bil prepričan, da je garaža njegova, v tem času tudi nihče ni nasprotoval njegovi uporabi garaže. Prav tako je bil prepričan, da je bila pred njim izključna lastnica garaže njegova pravna prednica. Meni, da je na garaži priposestvoval lastninsko pravico, kar je izrecno uveljavljal tudi v vlogi z dne 21. 9. 2018. Sodišče prve stopnje o zatrjevani lastninski pravici pritožnika ni odločalo, saj je zapisalo le, da bi s tem preseglo svoje pristojnosti. A. A. nasprotuje stališču sodišča prve stopnje, da priposestvovanje nepremičnine, ki je pripadajoče zemljišče, ni možno, ker takšno zemljišče ni v pravnem prometu. Vendar pa to stališče stoji na predpostavki, da je celotno sporno zemljišče pripadajoče zemljišče k stavbi ID znak 000, sodišče prve stopnje pa se ni opredeljevalo do navedb A. A. glede izpolnitve pogojev za priposestvovanje. Po mnenju pritožbe je vprašanje o utemeljenosti ugovora A. A. bistveno za odločitev, ali v obravnavanem primeru lahko govorimo o pripadajočem zemljišču oz. njegovem obsegu, zato je preuranjena odločitev, da so etažni lastni imeli na sporni nepremičnini ves čas dejansko pravico uporabe in na podlagi prvega odstavka 42. člena in prvega odstavka 44. člena ZVEtL-1 postali solastniki pripadajočega zemljišča. V primeru, če štelo sodišče, da je med udeleženci spor glede dejanskega stanu pridobitve lastninske pravice na garaži zatrjuje A. A., bi moralo sodišče prve stopnje ravnati po drugem odstavku 50. člena ZVEtL-1, ustaviti nepravdni postopek in odločiti, da se postopek glede tega vprašanja nadaljuje po pravilih pravdnega postopka. Opozarja še, da imajo lahko pomožni zunanji objekti lahko status skupnega dela stavbe ali pa položaj individualnih pomožnih prostorov posameznih stanovanj, v smislu drugega odstavka 105. člena in tretjega odstavka 4. člena SPZ. Sodišče bi moralo sporno garažo določiti kot individualni pomožni pomožni prostor stanovanja ID znak 000-6. Priglaša tudi pritožbene stroške.

5. Od ostalih predlagateljev in udeležencev je na pritožbi odgovoril samo Javni stanovanjski sklad Mestne občine ..., ki pritrjuje izpodbijani odločitvi, predlaga zavrnitev pritožbe in priglaša stroške.

6. Pritožbi sta utemeljeni.

7. V 26. točki obrazložitve izpodbijanega sklepa je sodišče prve stopnje pojasnilo, da bi preseglo svoje pristojnosti, če bi odmerjalo zemljišča pod pomožnimi objekti (od katerih sta 2 postavljena na črno, za tretjega - drvarnica - pa se niti ne ve kdaj je bil postavljen, ve pa se, da je vedno bil del posestva) in da je še manj pristojno presojati, če je zaradi nelegalnosti treba garaži rušiti. Nadalje je obrazložilo, da bodo morali etažni lastniki kot solastniki zemljišča medsebojna (tudi morebitna nerešena lastninska) razmerja urejati sami oz. v drugem postopku.

8. V zvezi s tem pritožbeno sodišče opozarja, da ZVEtL-1 res vsebuje določbi, ki napotujeta glede ureditve medsebojnih razmerji med etažnimi lastniki na kasnejšo sprožitev nepravdnega postopka (33. člen ZVEtL-1) oz. glede uveljavljanja zahtevkov po pravnomočnosti odločbe na vložitev ustrezne tožbe v pravdnem postopku (35. člen ZVEtL-1), a vendar se ti določbi nanašata le na postopek vzpostavitve etažne lastnine, ne pa na postopek za ugotovitev pripadajočega zemljišča. Glede postopka za ugotovitev pripadajočega zemljišča določa prvi odstavek 50. člena ZVEtL-1, da sodišče z odločbo o ugotovitvi pripadajočega zemljišča ugotovi obseg pripadajočega zemljišča in obstoj lastninske pravice lastnika stavbe na njem. Pomemben pa je naslednji odstavek, ki pravi, da sodišče odloči o zahtevku za ugotovitev obstoja oziroma neobstoja stvarne ali obligacijske pravice na pripadajočem zemljišču, če med udeleženci ni spora o njihovem obstoju ali o odločilnih dejstvih, sicer pa nepravdni postopek v delu, ki se nanaša na ugotovitev obstoja oziroma neobstoja stvarne ali obligacijske pravice na pripadajočem zemljišču, ustavi in odloči, da se nadaljuje po pravilih pravdnega postopka.

9. V obravnavani zadevi oba pritožnika zatrjujeta, da imata na garažah (oz. na drvarnici) lastninsko pravico, pri čemer se sklicujeta na priposestvovanje. Upoštevaje citirano določbo drugega odstavka 50. člena ZVEtL-1 z ugotavljanjem obstoja lastninske pravice obeh pritožnikov sodišče prve stopnje ne bi preseglo svoje pristojnosti. Navedena določba nepravdnemu sodišču namreč ravno daje pristojnost, da odloči o zahtevku za ugotovitev obstoja stvarne pravice, torej tudi o zahtevku za ugotovitev obstoja lastninske pravice. Ker pri odločanju sodišče prve stopnje ni postopalo po drugem odstavku 50. člena ZVEtL-1, je pritožnikoma odvzelo možnost obravnavanja pred sodiščem, kar pa predstavlja absolutno bistveno kršitev postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP v zvezi z 42. členom ZNP-1 in 3. členom ZVEtL-1.

10. Pritožbeno sodišče je zato obema pritožbama ugodilo in izpodbijani sklep razveljavilo. Pri ponovnem odločanju bo moralo sodišče prve stopnje vsebinsko presoditi zahtevka pritožnikov glede obstoja njune lastninske pravice. V primeru, če med udeleženci ni spora o obstoju le-te, bo moralo o postavljenem zahtevku odločiti, v primeru spora pa bo moralo nepravdni postopek v delu, ki se nanaša na ugotovitev obstoja lastninske pravice pritožnikov na pripadajočem zemljišču, ustaviti in odločiti, da se nadaljuje po pravilih pravdnega postopka.

11. Sodišče prve stopnje se doslej vsebinsko ni ukvarjalo z zatrjevanim obstojem lastninske pravice pritožnikov, zato pritožbeno sodišče samo ne more dopolniti postopka, saj ne bi šlo le za dopolnitev, ampak se bo v tem delu odločalo šele prvič in bo v zvezi s tem šlo za izvedbo celotnega dokaznega postopka. Na ta način bo udeležencem omogočena tudi ustavna pravica do pritožbe.

PRAVNI POUK

Zoper ta sklep je dovoljena pritožba. Vloži se pri sodišču prve stopnje, v 15 dneh od prejema pisnega odpravka te odločbe, v zadostnem številu izvodov za sodišče in nasprotno stranko. Obsegati mora navedbo sklepa, zoper katerega se vlaga, izjavo, da se izpodbija v celoti ali v določenem delu, pritožbene razloge in podpis pritožnika. Če pritožba ni razumljiva ali ne vsebuje vsega, kar je treba, da bi se lahko obravnavala, jo sodišče zavrže, ne da bi pozivalo vložnika, naj jo popravi ali dopolni. Ob vložitvi pritožbe mora biti plačana sodna taksa. Če ta ni plačana niti v roku, ki ga določi sodišče v nalogu za njeno plačilo in tudi niso podani pogoji za oprostitev, odlog ali obročno plačilo sodnih taks, se šteje, da je pritožba umaknjena. Če pritožbo vloži pooblaščenec, je ta lahko samo odvetnik ali druga oseba, ki je opravila pravniški državni izpit.

Sklep se sme izpodbijati samo iz razloga, da je sodišče druge stopnje razveljavilo odločbo sodišča prve stopnje in zadevo vrnilo v novo sojenje, čeprav bi kršitev postopka glede na njeno naravo lahko samo odpravilo ali bi glede na naravo stvari in okoliščine primera lahko samo dopolnilo postopek oziroma odpravilo pomanjkljivosti ali če bi moralo samo opraviti novo sojenje.

O pritožbi bo odločalo Vrhovno sodišče Republike Slovenije.

1 Ur. list RS, št. 34/2017.