Appeal dismissed; temporary order denied for tenant's property retrieval without irreparable harm proof.

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep sodišča prve stopnje potrdi.

II. Stranki sami krijeta stroške pritožbenega postopka.

[JEDRO]

Stališče sodišča prve stopnje, da se s predlagano začasno odredbo želi dobiti ponovno možnost vstopa v nepremičnino in izvajanje dejanske oblasti na nepremičnini, čeprav le z namenom, da si tožnik iz nje odnese svoje stvari, je pravilno. Namen predlagane začasne odredbe ni omogočiti bodočo izvršbo. Gre torej za regulacijsko začasno odredbo.

S sklicevanjem na določbo 3. alineje drugega odstavka 272. člena in tretjega odstavka 270. člena ZIZ tožnik ne more biti uspešen. Da sodno varstvo, ki ga s tožbo zahteva, ne bi več moglo doseči svojega namena, ni mogoče reči za primer, ko stranka izkaže le to, da dolžnik z izdano začasno odredbo, če bi se tekom postopka izkazala za neutemeljeno, ne bi utrpel hujših neugodnih posledic od tistih, ki bi brez izdaje začasne odredbe nastale upniku (3. alineja drugega odstavka 272. člena ZIZ). Regulacijske začasne odredbe zato ob izpolnjevanju zgolj te predpostavke, po večinski sodni praksi, kot je obrazložilo že sodišče prve stopnje, ni mogoče izdati.

[OBRAZLOŽITEV]

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje zavrnilo predlog za izdajo začasne odredbe, s katerim je tožnik zahteval, da mu tožena stranka v roku 24 ur od izdaje sklepa omogoči vstop v stanovanjsko hišo na naslovu Ulica X, da bo lahko vzel svoje osebne stvari (oblačila, obutev, športna oprema, razni pripomočki, kot so merilec krvnega pritiska, inhalator), razne otroške stvari, službene narave (razna potrdila in ostali dokumenti), orodje ter zamrzovalna skrinja s hrano in ozimnico. Posledično je tudi zavrnilo predlagano denarno kazen za primer kršitve začasne odredbe, izdajo pooblastila upniku, da v prostore vstopi s pomočjo izvršitelja oziroma ključavničarja, predlagano kritje stroškov za izvršitelja in ključavničarja, določitev A. A. za izvršitelja ter za povrnitev stroškov postopka.

2. Zoper navedeni sklep se je pravočasno in iz vseh pritožbenih razlogov pritožil tožnik. Trdi, da je sodišče prve stopnje dejansko stanje napačno in nepopolno ugotovilo in posledično napačno uporabilo materialnopravne predpise, napačno pa je razlagalo tudi materialnopravne določbe, zaradi česar je izpodbijani sklep v celoti nezakonit. Zato predlaga, da se njegovi pritožbi ugodi in nadomesti sklep sodišča prve stopnje, podrejeno pa, da se izpodbijani sklep sodišča prve stopnje razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje. Kot bistveno navaja, da s tožbo zaradi motenja posesti zahteva, da se vgradi nazaj cilindrični vložek (ključavnico) na vhodnih vratih stanovanjske hiše oziroma, da se za to angažira tretjo osebo, tožniku pa se izroči ključe nove ključavnice, da bo lahko nemotoma izvrševal posest hiše na naslovu Ulica X. Z začasno odredbo pa predlaga zgolj enkraten vstop v stanovanjsko hišo, da iz nje vzame svoje osebne stvari, razne otroške stvari, službene zadeve, orodje ter zamrzovalno skrinjo s hrano in ozimnico. Gre torej za dva različna zahtevka in ne za ponovno vzpostavitev posesti nad nepremičnino. Sodišče prve stopnje je šlo s svojo odločitvijo tudi predaleč, ko je zahtevalo od tožnika, da določi višino škode, prav tako je odločitev sodišča, da se da vse, kar je ostalo v stanovanjski hiši (dokumenti, oblačila, drugi osebni predmeti) preprosto v celoti nadomestiti in da zato ne gre za težko nadomestljivo škodo, izredno stroga. Ne gre namreč le za materialno prikrajšanje, neživljenjsko je tudi pričakovanje, po katerem bi si moral tožnik vse navedeno nadomestiti in kasneje očitno zoper toženca uveljavljati ustrezne zahtevke iz naslova različnih prikrajšanj. Tudi ob restriktivni razlagi pogojev za izdajo regulacijske začasne odredbe, gre vseeno lahko za težko nadomestljivo škodo, saj si je tožnik razmere le zasilno in začasno uredil na drugem naslovu in z začasnim namenom drugega stanovanja. Navedeno še toliko bolj velja v konkretnem primeru, saj toženec s predlagano začasno odredbo ne bo utrpel nobene škode in neugodnih posledic, ker tožnik ne zahteva izročitev ključa ali vrnitve posesti, kot to ugotavlja sodišče, pač pa želi zgolj vstop v stanovanjsko hišo, iz katere bo vzel svoje osebne stvari. Poleg tega začasna odredba tudi ne nalaga nečesa, česar z njeno razveljavitvijo ne bi bilo mogoče več odpraviti.

3. Na pritožbo je tožena stranka odgovorila in predlaga njeno zavrnitev.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sredstvo zavarovanja mora omogočiti bodočo izvršbo, ker je to namen začasne odredbe. Z regulacijsko začasno odredbo pa je mogoče začasno urediti sporno razmerje med pravdnima strankama. Njen namen ni v zavarovanju možnosti kasnejše izvršbe, pač pa začasna ureditev spornega razmerja, če obstaja možnost, da še v teku sodnega postopka pride do sprememb, zaradi katerih sodno varstvo ne bi več moglo doseči svojega namena. Sodno varstvo svojega namena ne bi več moglo doseči v primeru, če osebi, ki sodno varstvo zahteva, že v teku postopka nastane nenadomestljiva ali težko nadomestljiva škoda ali pa utrpi silo. Zmotno je stališče pritožbe, da predlagana začasna odredba ni regulacijska začasna odredba, ker se v celoti ne pokriva s tožbenim zahtevkom. Stališče sodišča prve stopnje, da se s predlagano začasno odredbo želi dobiti ponovno možnost vstopa v nepremičnino in izvajanje dejanske oblasti na nepremičnini, čeprav le z namenom, da si tožnik iz nje odnese svoje stvari, je pravilno. Namen predlagane začasne odredbe ni omogočiti bodočo izvršbo. Gre torej za regulacijsko začasno odredbo.

6. Pravilen je tudi zaključek sodišča prve stopnje, da tožnik poleg verjetno izkazane mirne posesti stanovanjske hiše, ni izkazal obstoja drugega pogoja za izdajo predlagane začasne odredbe, to je nujnosti izdaje začasne odredbe zaradi nastanka oziroma verjetnosti nastanka težko nadomestljive škode ali nevarnosti uporabe sile. Navedbe o tem so v predlogu za izdajo začasne odredbe skope in nekonkretizirane, kar sodišče prve stopnje jasno in prepričljivo pojasni v 8. točki obrazložitve izpodbijanega sklepa. Tožnikova zatrjevanja o nastanku težko nadomestljive škode so tako v predlogu kot tudi v pritožbi ostala na ravni pavšalnosti in ne prepričajo. Tožnik dejansko ni konkretiziral, kakšna škoda naj bi mu nastala in kako in s čim oziroma na kakšen način se bo ta škoda odražala. Da bi sodišče lahko ocenilo, da bo tožniku nastala težko nadomestljiva škoda, brez dvoma rabi podatek o njenem obsegu - višini, zato sodišče prve stopnje ni šlo predaleč z odločitvijo, ko je zapisalo, da tožnik višine škode ni definiral. Predvsem pa tožnik ni definiral in podal nobenih konkretnih dejstev oziroma okoliščin, na podlagi katerih bi sodišče lahko sklepalo o obsežnosti oziroma preobsežnosti škode. Prav tako so izostale navedbe o tem, zakaj bi bilo škodo težko nadomestiti. Skratka, nastanka težko nadomestljive škode tožnik ni konkretiziral tako, da bi natančno navedel, kakšna škoda mu nastaja oziroma bi mu nastala, kako bi se ta škoda odražala in kolikšna je oziroma kolikšna bi bila njena približna višina ter zakaj bi bila ta škoda zanj težko nadomestljiva. Zato ni uspel izkazati pogojev za izdajo ureditvene začasne odredbe po 2. alineji drugega odstavka 272. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ) 1 .

7. Pritožbeno sodišče se pridružuje argumentom sodišča prve stopnje, da zatrjevanje, da toženec z izdajo začasne odredbe ne bo utrpel nobene škode, samo po sebi in brez izkazane težko nadomestljive škode za tožnika, ne predstavlja nobenega od nujnih in izjemnih primerov, ki bi utemeljeval izdajo predlagane začasne odredbe. S sklicevanjem na določbo 3. alineje drugega odstavka 272. člena in tretjega odstavka 270. člena ZIZ tožnik ne more biti uspešen. Da sodno varstvo, ki ga s tožbo zahteva, ne bi več moglo doseči svojega namena, ni mogoče reči za primer, ko stranka izkaže le to, da dolžnik z izdano začasno odredbo, če bi se tekom postopka izkazala za neutemeljeno, ne bi utrpel hujših neugodnih posledic od tistih, ki bi brez izdaje začasne odredbe nastale upniku (3. alineja drugega odstavka 272. člena ZIZ). Regulacijske začasne odredbe zato ob izpolnjevanju zgolj te predpostavke, po večinski sodni praksi, kot je obrazložilo že sodišče prve stopnje, ni mogoče izdati. Pritožbeno opisovanje, kako tožena stranka zaradi izdane začasne odredbe ne bi utrpela nobenih posledic za odločitev o predlogu, ni odločilno, prav tako, da bi bila reverzibilnost mogoča. Navedba, da si je tožnik le zasilno in začasno uredil razmere na drugem naslovu, pa je pritožbena novota, ki jo pritožbeno sodišče ne upošteva.

8. Ker v pritožbi zatrjevani pritožbeni razlogi niso podani, sodišče pa je materialno pravo pravilno uporabilo, se opredelilo do vseh potrebnih pogojev za izdajo začasne odredbe zaradi zavarovanja nedenarne terjatve, pri čemer je svoje stališče jasno obrazložilo in ob tem ni kršilo določil pravdnega postopka, je višje sodišče pritožbo zavrnilo in izpodbijani sklep potrdilo (2. točka 365. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) 2 v zvezi s 15. členom ZIZ).

9. Pritožnik s pritožbo ni uspel, zato mora sam nositi svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

10. Stroški sestave odgovora na pritožbo niso bili potrebni, zato tožena stranka sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 155. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

1 Uradni list RS, št. 51/1998, s kasnejšimi spremembami.

2 Uradni list RS, št. 26/1999, s kasnejšimi spremembami.