Consumer lender dismissed late payment claim due to failure to issue formal 15-day default notice.

I. Pritožbi se ugodi in se izpodbijana sodba (tč. II izreka) spremeni tako, da se zavrne tožbeni zahtevek, po katerem bi morala tožena stranka tožeči stranki plačati 6,76 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 14. 3. 2020 dalje, v odločitvi o stroških (tč. III izreka) pa tako, da je tožeča stranka dolžna toženi stranki povrniti stroške postopka pred sodiščem prve stopnje v znesku 60,91 EUR v roku 8 dni, da ne bo izvršbe.

II. Tožeča stranka je dolžna toženi stranki povrniti stroške pritožbe v znesku 54 EUR v roku 8 dni, da ne bo izvršbe.

[JEDRO]

Po drugem odstavku 3. člena ZVPot mora upnik potrošnika pri pogodbah o zagotavljanju javnih storitev in dobrin, ki zamudi z izpolnitvijo obveznosti, s pisnim opominom pozvati k izpolnitvi obveznosti in mu določiti naknadni rok za izpolnitev, ki ne sme biti krajši od 15 dni, če drug zakon ne določa daljšega roka. Ponudnik storitve mora potrošniku v primeru zamude z izpolnitvijo obveznosti določiti naknadni rok za izpolnitev, kar pa pomeni, da je ta lahko v zamudi šele, če svoje obveznosti ne izpolni v naknadnem roku. Dokler tožnica ni na predpisan način obvestila toženke o njeni obveznosti, ni prišla v zamudo. Tožnica kot upnica je torej s svojim ravnanjem preprečila pravilno in pravočasno izpolnitev obveznosti (prvi odstavek 300. člena OZ), zato je bila v upniški zamudi. Posledica upniške zamude pa je, da v tem času ne tečejo obresti (drugi odstavek 301. člena OZ). To pa pomeni, da je bilo njihovo vtoževanje od dneva, ko naj bi po trditvah tožnice oba računa zapadla, neutemeljeno.

[OBRAZLOŽITEV]

1. Sodišče prve stopnje je sklenilo, da se zaradi delnega umika tožbe ustavi postopek za plačanih 64,91 EUR, razsodilo, da je toženka dolžna tožnici plačati 6,76 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 14. 3. 2020 dalje (tč. II izreka) in ji naložilo, da tožnici povrne pravdne stroške v skupnem znesku 416,82 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Toženka je zoper sodbo in odločitev o stroških vložila pravočasno pritožbo. Meni, da je sodišče zmotno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje, da ni upoštevalo njenih dokaznih predlogov oziroma se do njih ni opredelilo in da je napačno uporabilo materialno pravo. Napačna je ugotovitev sodišča prve stopnje, da nobena od pravdnih strank ni zahtevala izvedbe naroka. Izvedbo glavne obravnave je zahtevala že v ugovoru zoper sklep in v svoji prvi pripravljalni vlogi z dne 9. 3. 2020. Navaja, da dokazi, ki jih je predlagala in predložila tožnica, ne dokazujejo, da je tožena stranka prejela vtoževane račune. Na podlagi knjigovodskih listin, obračuna obresti in splošnih pogojev ni mogoče dokazati, da je prejela vtoževane račune, še zlasti ne, ker je vodila toženo stranko pod dvema različnima priimkoma in naslovoma. Sodišče prve stopnje je tudi napačno uporabilo določbo 6.21 Splošnih pogojev. Spregledalo je, da ta določba ne velja za končne uporabnike, ki so potrošniki. Določba 6.26 Splošnih pogojev določa, da mora tožeča stranka naročnika, ki računa v roku ni plačal, opozoriti na zamudo in na posledice zamude ter ga opomniti, da račun plača najkasneje v roku, ki je naveden v opominu. Tožeča stranka bi torej morala poslati toženi stranki opomin, dokazati, da ga je poslala, kot tudi, da ga je toženka prejela. Toženka pa opomina nikoli ni prejela, saj ga je tožeča stranka, kot je razvidno tudi iz njene vloge, poslala na napačen naslov A., kjer toženka ne živi. Tožnica bi morala dokazati, da je opomin poslala toženki na naslov B. in tudi, da ga je toženka prejela. Navaja še, da tožnica ni uporabila določbe 6.27 Splošnih pogojev, po kateri bi obvestilo o dolgu lahko poslala na naročnikovo telefonsko številko. Ker toženka ni bila obveščena o svojem dolgu, ni mogla priti v zamudo, zato tudi niso mogle nastopiti posledice zamude in s tem dolg za plačilo zakonskih zamudnih obresti. Toženka prereka tudi stroškovno odločitev.

3. Pritožba je utemeljena.

4. Sodišče prve stopnje je s sklepom o izvršbi na podlagi verodostojne listine VL 81836/2019-4 naložilo toženki, da tožnici plača glavnico v znesku 68,88 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 10. 9. 2019 dalje in ji povrne stroške izvršilnega postopka v znesku 147,20 EUR. Po toženkinem ugovoru je prvostopenjsko sodišče razveljavilo sklep o izvršbi in odločilo, da bo o zahtevku in stroških postopka odločeno v pravdnem postopku. V tem je tožnica v dopolnitvi tožbe pojasnila, da glavnico predstavlja znesek 35,96 EUR po računu, ki je zapadel 20. 11. 2019 ter znesek 28,95 EUR po računu, ki je zapadel 20. 12. 2019. Razliko do prvotno vtoževanega zneska predstavljajo do dne vložitve izvršilnega predloga obračunane zakonske zamudne obresti v višini 3,98 EUR. Po vložitvi dopolnitve tožbe je toženka plačala znesek po obeh računih v višini 64,91 EUR, zato je tožnica za navedeni znesek umaknila tožbo in po vračunanju obresti in stroškov skrčila tožbeni zahtevek na plačilo 6,76 EUR glavnice z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 14. 3. 2020 dalje ter plačilo izvršilnih in pravdnih stroškov.

5. Toženka je v postopku ugovarjala, da vtoževanih računov ni prejela, prav tako ne tožničinih opominov na njihovo plačilo. Sodišče prve stopnje je zaključilo, da je tožnica toženki oba računa poslala in da je obstajala toženkina pogodbena obveznost plačila storitev po obeh računih, tudi če jih dejansko ne bi prejela, saj je za tožnico pogodbeno dogovorjene telekomunikacijske storitve opravila. Zaključilo je, da je po določilu iz točke 6.21 Splošnih pogojev uporabe elektronskih komunikacijskih storitev družbe C., d.d. (v nadaljevanju: Splošni pogoji) obstajala toženkina pogodbena dolžnost, da mora v primeru, če računa ne bi prejela, v roku 15 dni po zaključku obračunskega obdobja o tem obvesti tožečo stranko. Ker toženka tega ni storila, niti nasprotnega ni zatrjevala, je sodišče prve stopnje zaključilo, da se šteje, da je račun prejela 15. dan po njegovi izdaji. Ker je bila toženka v zamudi s plačilom zapadlih obveznosti, je dolžna plačati tudi zakonske zamudne obresti ter izvršilne in nadaljnje pravdne stroške. Prvostopenjsko sodišče je še navedlo, da okoliščina, da je tožnica toženki poslala opomina na drug naslov in ne na naslov, ki je bil med strankama dogovorjen, niti okoliščina, da tožnica lahko pošlje naročniku njenih storitev opomin tudi preko drugih komunikacijskih kanalov, ne vpliva na zaključek o toženkini opustitvi plačil, saj ne gre za tožničino obveznost.

6. Sodišče prve stopnje je torej zaključilo, da je zaradi toženkine opustitve pogodbene obveznosti obvestitve tožnice o neprejemu računa, v primeru, če ga ne prejme v 15 dneh po zaključku obračunskega obdobja, okoliščina, da je tožnica toženki poslala opomin na napačen naslov, brezpredmetna. Utemeljen je pritožbeni očitek toženke, da je tak materialnopravni zaključek prvostopenjskega sodišča napačen. Pravilno opozarja, da je sodišče prve stopnje spregledalo, da določilo točke 6.21 Splošnih pogojev ne velja za končne uporabnike, ki so potrošniki, kar pa toženka nedvomno je. 1 Po drugem odstavku 3.

člena ZVPot mora upnik potrošnika pri pogodbah o zagotavljanju javnih storitev in dobrin, ki zamudi z izpolnitvijo obveznosti, s pisnim opominom pozvati k izpolnitvi obveznosti in mu določiti naknadni rok za izpolnitev, ki ne sme biti krajši od 15 dni, če drug zakon ne določa daljšega roka. Da so „elektronske komunikacijske storitve“, ki jih je zagotavljala tožnica toženki, javne storitve izhaja iz tč. 1.3 Splošnih pogojev. Hkrati je tudi v tč. 6.26 Splošnih pogojev določeno, da mora tožnica naročnika, ki računa v roku ni plačal, pisno opozoriti na zamudo in na posledice zamude ter ga opomniti, da račun plača najkasneje v roku, ki je naveden v opominu.

Tako po navedenem pogodbenem določilu, kot tudi po prej omenjenem zakonskem določilu mora ponudnik storitve (tožnica) potrošniku v primeru zamude z izpolnitvijo obveznosti določiti naknadni rok za izpolnitev, kar pa pomeni, da je ta lahko v zamudi šele, če svoje obveznosti ne izpolni v naknadnem roku. Ker torej pogodbena obveznost, da mora naročnik v 15 dneh po zaključku obračunskega obdobja in v primeru, da ne prejme računa o tem obvestiti tožnico in da se s tem šteje, da je izdani račun prejel, ki jo je prvostopenjsko sodišče pripisalo toženki, zanjo kot potrošnico ne velja in ker je med strankama nesporno, da je bil opomin poslan na napačen naslov, je mogoče zaključiti, da tožnica ni dokazala, da je svojo obveznost določitve naknadnega roka za izpolnitev pogodbene obveznosti z opominom, izpolnila.

Dokler tožnica ni na predpisan način obvestila toženke o njeni obveznosti, ni prišla v zamudo. To je storila šele s svojimi navedbami v dopolnitvi tožbe oziroma z vlogo z dne 30. 1. 2020. 2 Tožnica kot upnica je torej s svojim ravnanjem preprečila pravilno in pravočasno izpolnitev obveznosti (prvi odstavek 300. člena OZ), zato je bila v upniški zamudi. Posledica upniške zamude pa je, da v tem času ne tečejo obresti (drugi odstavek 301. člena OZ). To pa pomeni, da je bilo njihovo vtoževanje od dneva, ko naj bi po trditvah tožnice oba računa zapadla, neutemeljeno.

Glede na navedeno je bilo treba toženkini pritožbi ugoditi in spremeniti izpodbijano sodbo tako, da se tožbeni zahtevek v neumaknjenem delu zavrne (peta alineja 358. člena Zakona o pravdnem postopku, ZPP). 3

7. Sprememba odločitve o glavni stvari je pogojevala tudi spremembo stroškovne odločitve. Ta temelji na določbah prvega odstavka 158. člena in prvega odstavka 154. člena ZPP. Toženki je sodišče priznalo strošek takse za ugovor 55 EUR in strošek poštnine za ugovor 3,05 EUR in za prvo pripravljalno vlogo 2,86 EUR. Ostalih stroškov do zahtevanega zneska 30 EUR (tiskovine, fotokopije) ji pritožbeno sodišče ni priznalo, saj jih ni ustrezno konkretizirala oziroma opredelila. Ker je uspela s pritožbo, ji je bilo treba priznati strošek takse za pritožbo 54 EUR, ne pa tudi neopredeljenega stoška za tiskovine in fotokopiranje.

1 Po drugem odstavku 1. člena Zakona o varstvu potrošnikov (ZVPot, Ur. l. RS, 20/1998) je potrošnik fizična oseba, ki pridobiva ali uporablja blago in storitve za namene izven njegove poklicne ali pridobitne dejavnosti.

2 Toženka je po tem oba računa plačala.

3 Glede na takšen zaključek je brezpredmetno toženkino uveljavljanje kršitve določbe drugega odstavka 454. člena ZPP, da je zahtevala izvedbo naroka.