Appeal dismissed; plaintiff failed to prove likelihood of claim or immaterial harm for interim order.

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

[JEDRO]

Ker tožnica ne v tožbi ne v predlogu za izdajo začasne odredbe ni zatrjevala ničnosti oziroma neveljavnosti sporazuma tožencev o razdelitvi skupnega premoženja, verjetnosti vtoževane terjatve ni izkazala. Posledica delitve skupnega premoženja namreč je, da zakonca postaneta samostojna lastnika tega premoženja, s tem pa preneha režim skupnega premoženja, glede katerega bi tožnica lahko uspela z zahtevkom na ugotovitev deleža prvega toženca.

Neznatna škoda je pravni standard, ki ga mora s trditveno podlago o konkretnih okoliščinah na strani dolžnika izkazati upnik, pri čemer zgolj povzemanje zakonske dikcije ne zadošča. Navedbe morajo biti v tolikšni meri konkretizirane in podprte z relevantnimi dokazi, da lahko sodišče zanesljivo oceni, ali bi dolžniku z izdajo začasne odredbe res nastala zgolj neznatna škoda. Tožnica je v predlogu za izdajo začasne odredbe v tej zvezi navedla zgolj, da toženka ne bo utrpela nikakršnih neugodnih posledic, kar je premalo, saj v izhodišču velja, da je vsak poseg v lastnino za lastnika škodljiv. Drži sicer, da prepoved odtujitve in obremenitve ne bi neposredno onemogočala oddaje nepremičnine, saj ne velja za obligacijske pravice, bi pa vplivala na zastavno pravico in druge izvedene stvarne pravice.

[OBRAZLOŽITEV]

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo tožničin predlog za izdajo začasne odredbe, s katero bi se drugi toženki prepovedala odtujitev in obremenitev nepremičnin parc. št. 127/4 in 173/2, obe k. o. X, in prepoved vknjižila v zemljiški knjigi.

2. Zoper sklep vlaga pritožbo tožnica iz vseh pritožbenih razlogov, navedenih v 338. členu ZPP. Navaja, da je bilo premoženje po sporazumu med tožencema razdeljeno zgolj zaradi izogibanja davčnim obveznostim, ki so v letu 2012 že obstajale. Iz zaključka obrazložitve sklepa izhaja, da bi tožnica lahko zahtevala zaznambo spora zaradi pridobitve lastninske pravice po pravilih skupnega premoženja, zato je odločitev, da terjatev ni verjetno izkazana, materialnopravno napačna. Zmoten je zaključek, da bi tožnica morala izkazati konkretno ravnanje druge toženke, ki bi s stopnjo verjetnosti izkazovalo namero razpolaganja z nepremičninami. Tožnica kot upnica lahko le hipotetično predvideva odtujitev ali obremenitev nepremičnin, v primeru konkretne nevarnosti pa bi bila škoda že storjena. Sodišče ji nalaga preveliko breme, saj ne more poznati toženkinih namer. Ne drži zaključek, da bi prepoved odtujitve in obremenitve ovirala oddajo nepremičnine v najem, zato je podana predpostavka, da toženca z izdajo začasne odredbe ne bi utrpela hujših neugodnih posledic od tistih, ki bi brez izdaje začasne odredbe nastale tožnici, če bi se tekom postopka začasna odredba izkazala za utemeljeno.

3. Na pritožbo sta odgovorila toženca in predlagala njeno zavrnitev.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Tožnica kot upnica prvega toženca v skladu z določilom 83. člena DZ v tem postopku zahteva, da sodišče določi delež dolžnika na skupnem premoženju, da bo nanj lahko posegla z izvršbo. Obenem predlaga izdajo začasne odredbe na prepoved odtujitve in obremenitve dveh nepremičnin, pridobljenih v času trajanja zakonske zveze tožencev, ki sta po sporazumu o razdelitvi skupnega premoženja, sklenjenem 15. 11. 2012, postali izključna last druge toženke. Iz notarskega zapisa sporazuma, ki ga prilaga v spis, izhaja, da sta podpisnika svoje premoženje razdelila, tako da je druga toženka prevzela s hipotekami obremenjeni nepremičnini, vpisani na prvega toženca, ter se v zameno zavezala poplačati kreditne obveznosti. Ker tožnica ne v tožbi ne v predlogu za izdajo začasne odredbe ni zatrjevala ničnosti oziroma neveljavnosti omenjenega sporazuma, pritožbeno sodišče pritrjuje razlogom sklepa, da verjetnosti vtoževane terjatve ni izkazala. Posledica delitve skupnega premoženja namreč je, da zakonca postaneta samostojna lastnika tega premoženja, s tem pa preneha režim skupnega premoženja, glede katerega bi tožnica lahko uspela z zahtevkom na ugotovitev deleža prvega toženca. Pritožbene trditve, da sta toženca sporazum sklenila, da bi se izognila plačilu davčnega dolga, tožnica prvič podaja šele v pritožbi, zato so te neupoštevne (prvi odstavek 337. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ), prav tako pa na pravilnost odločitve ne vplivajo dodatni, sicer nepravilni, razlogi o možnosti zaznambe spora po 1. odstavku 79. člena ZZK-1, ki jih je sodišče glede odvrnitve neugodnih posledic zapisalo v 14. točki sklepa 1 .

6. Tožnica prav tako ni izkazala ene izmed preostalih predpostavk iz drugega odstavka 272. člena ZIZ. Glede objektivne nevarnosti, da bo realizacija terjatve onemogočena ali precej otežena, ne zadošča le pavšalno hipotetično sklicevanje na možnost prodaje ali obremenitve nepremičnine, temveč mora biti ta nevarnost dejanska in konkretizirana. Gre za ustaljeno stališče sodne prakse, ki mu je sodišče pravilno sledilo 2 . Golo dejstvo lastništva nepremičnine namreč izdaje začasne odredbe še ne upravičuje.

7. Pritožbeno sodišče se strinja tudi z oceno, da je tožnica glede nastanka neznatne škode podala zgolj pavšalne navedbe. Neznatna škoda je pravni standard, ki ga mora s trditveno podlago o konkretnih okoliščinah na strani dolžnika izkazati upnik, pri čemer zgolj povzemanje zakonske dikcije ne zadošča. Navedbe morajo biti v tolikšni meri konkretizirane in podprte z relevantnimi dokazi, da lahko sodišče zanesljivo oceni, ali bi dolžniku z izdajo začasne odredbe res nastala zgolj neznatna škoda. Kot opozarja že prvostopenjsko sodišče, je tožnica v predlogu za izdajo začasne odredbe v tej zvezi navedla zgolj, da toženka ne bo utrpela nikakršnih neugodnih posledic, kar je premalo, saj v izhodišču velja, da je vsak poseg v lastnino za lastnika škodljiv. Drži sicer, da prepoved odtujitve in obremenitve ne bi neposredno onemogočala oddaje nepremičnine, saj ne velja za obligacijske pravice 3 , bi pa vplivala na zastavno pravico in druge izvedene stvarne pravice. Pri tem ni zanemarljivo, da tožnica predlaga poseg v lastninsko pravico toženke, ki niti ni njena dolžnica.

8. Pritožbeni očitki glede na navedeno niso utemeljeni, zato je ob odsotnosti po uradni dolžnosti upoštevnih kršitev iz drugega odstavka 350. člena ZPP pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in izpodbijani sklep potrdilo ( 2. točka 365. člena ZPP).

9. Stroški zavarovanja, kadar je začasna odredba predlagana med pravdo, so del pravdnih stroškov (151. čl. ZPP). O priglašenih pritožbenih stroških bo zato odločalo sodišče prve stopnje v končni odločbi.

1 Pogoji za zaznambo spora glede tožnice ne bi bili izpolnjeni niti če zakonca ne bi sklenila sporazuma o razdelitvi skupnega premoženja, saj ne gre za spor, s katerim bi tožnica kot predlagateljica zahtevala ugotovitev njene lastninske pravice na nepremičnini, pridobljeni na izviren način.

2 Primerjaj odločbe VSL I Cp 2191/2020, VSL I Cp 1938/2019, VSL I Cp 2325/2017.

3 Primerjaj sodbo VS RS III Ips 100/2014.