Appeal court quashes first-instance judgment for violating defendant's right to call exonerating witnesses.

Ob reševanju pritožbe obdolženega V. N. in ob ugoditvi pritožbi obdolženega M. B. ter po uradni dolžnosti se sodba sodišča prve stopnje razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

[JEDRO]

Obdolžencu mora biti torej omogočeno, da zaslišuje in zahteva zaslišanje tako obremenilnih prič, kot tudi zasliševanje razbremenilnih prič. Če sodišče tega ne stori, krši obdolženčevo pravico do obrambe, ki je v obravnavani zadevi takšne narave, da je vplivala oziroma bi vsekakor mogla vplivati na pravilnost in zakonitost sodbe. Čeprav obdolženec, ki je sicer prava neuka stranka in se je branil brez zagovornika, zaslišanje svoje sestre S. T. na glavni obravnavi ni izrecno predlagal, kot je to sicer storil v pritožbi, pa bi sodišče glede na vse že navedeno in njegovo sklicevanje na alibi, tak dokaz bilo dolžno izvesti. Ker tega ni storilo je bila obdolžencu kršena njegova pravica do obrambe, kar je vplivalo ali bi moglo vplivati na zakonitost sodbe (drugi odstavek 371. člena ZKP).

[OBRAZLOŽITEV]

1. Z uvodoma navedeno sodbo je sodišče prve stopnje obd. V. N. in obd. M. B. spoznalo za kriva storitve kaznivega dejanja poškodovanja tuje stvari po prvem odstavku 220. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) v zvezi z 20. členom KZ-1. Izrečeni sta jima bili pogojni obsodbi, pri čemer je bila obd. V. N. določena kazen šest mesecev zapora, obd. M. B. pa tri mesece zapora, obema pa preizkusna doba dveh let s posebnim pogojem, ko jima je bilo naloženo, da morata v roku devetih mesecev po pravnomočnosti sodbe oškodovani Občini R. nerazdelno povrniti premoženjsko pravni zahtevek v višini 613,00 EUR, sicer bosta pogojni obsodbi preklicani in obdolžencema v pogojnih obsodbah določeni kazni tudi izrečeni. Na podlagi drugega odstavka 105. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) je bilo odločeno, da sta obdolženca dolžna nerazdelno povrniti priglašen premoženjskopravni zahtevek, v skladu s četrtim odstavkom 95. člena ZKP pa sta bila oproščena plačila stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP.

2. Zoper takšno sodbo sta se oba obdolženca pritožila. V pritožbah zanikata storitev kaznivega dejanja. Obdolženi M. B. v pritožbi izpostavlja, da mu je sodišče odreklo pravico do soočenja oziroma zaslišanja razbremenilne priče zaradi česar meni, da je bila kršena tudi njegova pravica do enakosti orožij in je žrtev nepoštenega sojenja. Sodbo izpodbija v celoti, pričakuje oprostilno sodbo. Obdolženi V. N. se smiselno pritožuje zaradi zmotno ugotovljenega dejanskega stanja in zatrjuje, da sodišče njegove krivde ni z ničemer dokazalo in izpostavlja, da se je po sojenju pogovarjal s predstavnico upravitelja bloka, ki jo v pritožbi tudi imenuje in ki bi mu naj zatrdila, da so bila sporna vrata že pred tem dvakrat menjana. Iz njegove pritožbe je razbrati, da se prav tako zavzema za razveljavitev izpodbijane sodbe oz. za izrek oprostilne sodbe.

3. Pregled zadeve na pritožbeni stopnji je pokazal naslednje:

4. Po oceni pritožbenega sodišča je potrebno pritrditi pritožbi obdolženega M. B., ki v svoji sicer laični pritožbi z navedbami, da mu je sodišče odreklo pravico do zaslišanja razbremenilne priče smiselno uveljavlja bistveno kršitev iz drugega odstavka 371. člena ZKP. Obdolženi M. B. v pritožbi namreč upravičeno izpostavlja, da je že v zagovoru na glavni obravnavi (list. št. 62) navajal, da obravnavanega kaznivega dejanja ni storil, saj ga kritičnega večera sploh ni bilo doma. Bil je pri svoji sestri, kjer se tudi sicer pogosto nahaja in občasno tam tudi prespi. Obdolženi B. se je torej že na glavni obravnavi v svojem zagovoru skliceval na alibi, torej na pravno relevantno dejstvo s katerim je želel dokazati, da se ni nahajal na kraju kaznivega dejanja v času, ko je bilo kaznivo dejanje izvršeno.

5. Čeprav sodišče glede na načelo proste presoje dokazov samo odloča o tem katere dokaze bo izvedlo in kako bo presojalo njihovo verodostojnost in tudi ni dolžno izvesti vsakega dokaza, ki ga predlagajo stranke, saj mora biti predlagan dokaz materialnopravno relevanten, pravno relevantnost pa mora stranka utemeljiti s posebno stopnjo verjetnosti, pa je vendarle v dvomu šteti vsak dokaz oziroma dokazni predlog obrambe v korist obdolženca in ga sodišče mora izvesti, razen, če je očitno, da tak dokaz ne more biti uspešen. Ob upoštevanju naštetih meril pa morajo biti dokazi, glede na njihovo vsebino in vrednost tudi sposobni bistveno vplivati na ugotavljanje relevantnih dejstev, primerni pa morajo biti za ugotavljanje predmeta dokazovanja. Takšne standarde je postavilo Vrhovno sodišče Republike Slovenije že v svoji odločbi I Ips 1674/2012.

6. Obdolžencu mora biti torej omogočeno, da zaslišuje in zahteva zaslišanje tako obremenilnih prič, kot tudi zasliševanje razbremenilnih prič. Če sodišče tega ne stori, krši obdolženčevo pravico do obrambe, ki je v obravnavani zadevi takšne narave, da je vplivala oziroma bi vsekakor mogla vplivati na pravilnost in zakonitost sodbe. Čeprav obdolženec, ki je sicer prava neuka stranka in se je branil brez zagovornika, zaslišanje svoje sestre S. T. na glavni obravnavi ni izrecno predlagal, kot je to sicer storil v pritožbi, pa bi sodišče glede na vse že navedeno in njegovo sklicevanje na alibi, tak dokaz bilo dolžno izvesti. Ker tega ni storilo je bila obdolžencu kršena njegova pravica do obrambe, kar je vplivalo ali bi moglo vplivati na zakonitost sodbe (drugi odstavek 371. člena ZKP).

7. Ker bi naj obdolženi B. obravnavano kaznivo dejanje storil v sostorilstvu z soobdolženim V. N. je bilo potrebno sodbo sodišča prve stopnje razveljaviti v celoti, tudi glede obdolženega N.. V skladu z določbo 387. člena ZKP mora namreč pritožbeno sodišče, če ob pritožbi kogarkoli ugotovi, da so razlogi, zaradi katerih je odločilo v korist obdolženca, tudi v korist kateremu od soobdolžencev, ki se ni pritožil ali se ni pritožil v tej smeri, ravna po uradni dolžnosti, kakor da bi se bil pritožil tudi ta. Ker se obdolženi N. torej ni pritožil zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka, temveč vsebinsko le zaradi zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, je torej pritožbeno sodišče sodbo sodišča prve stopnje tudi v delu, ki se nanaša na obdolženega N. razveljavilo po uradni dolžnosti.

8. Ker ima že opisana bistvena kršitev določb kazenskega postopka vselej za posledico razveljavitev napadene sodbe in vrnitev zadeve v novo sojenje, je pritožbeno sodišče odločilo, kot izhaja iz izreka tega sklepa (prvi odstavek 392. člena ZKP).

9. V ponovljenem sojenju bo sodišče prve stopnje odpravilo ugotovljene kršitve, presodilo bo tudi vse ostale pritožbene navedbe obeh obdolžencev in bo med drugim odločilo tudi ali vendarle ne bi bilo poleg sestre obdolženega M. B., v zvezi z njegovim alibijem zaslišati tudi pričo L. S. iz Stanovanjskega podjetja d.o.o., kot to v svoji pritožbi predlaga obdolženi V. N.. Na podlagi tako izvedenega postopka bo pritožbeno sodišče nato ponovno odločilo.