Appeal dismissed: Pardon request cannot shorten preventive security measures as they target future danger, not past punishment.
Slovenia (SI)
Legislator summary
AI generatedThe High Court in Maribor dismissed the appeal against a first-instance decision rejecting a pardon request. The appellant argued the security measure was unjustified, but the court held that pardons apply only to imposed punishments, not preventive measures based on future danger. Consequently, the court ruled that a pardon cannot shorten the duration of such security measures, upholding the lower court's rejection.
Legislator headnote
AI generatedArticle 6 of the Pardon Act; Article 402/III of the Criminal Procedure Act: A pardon applies only to imposed punishments and cannot shorten the duration of preventive security measures, as these measures target future danger rather than past criminal liability.
Keywords
AI generatedCited Legislation
AI generatedRelated Decisions
AI generatedFull text
I. Pritožba D. Š. se zavrne kot neutemeljena.
II. D. Š. se oprosti plačila sodne takse.
[JEDRO]
Institut pomilostitve, za kar se zavzema pritožnik se namreč nanaša na izrečene kazni, zato ne more posegati v varnostni ukrep, kot je bil izrečen pritožniku, saj D. Š. v skladu z določbo 6. člena Zakona o pomilostitvi ni moč šteti za obsojenca ter se s pomilostitvijo ne sme skrajševati trajanje varnostnih ukrepov.
[OBRAZLOŽITEV]
1. Z napadenim sklepom je sodišče prve stopnje na podlagi prvega odstavka 9. člena Zakona o pomilostitvi, prošnjo za pomilostitev D. Š. kot nedovoljeno zavrglo.
2. Zoper tak sklep se je pritožil D. Š.. Iz njegove pritožbe je razbrati, da mu je bil varnostni ukrep izrečen neutemeljeno ter se smiselno zavzema za odpravo varnostnega ukrepa.
3. Pritožba ni utemeljena.
4. Pritožbeno sodišče v celoti soglaša z odločitvijo sodišča prve stopnje iz napadenega sklepa, ki pravilno ugotavlja, da je varnostni ukrep D. Š. bil izrečen izključno preventivno, z namenom preprečevanja bodočih kaznivih dejanj. Po storjenem kaznivem dejanju, temelj preventivnega ukrepanja z varnostnim ukrepom ni kaznivo dejanje, ampak negativna prognoza storilčevega bodočega ravnanja, torej storilčeva nevarnost in stanje, v katerem se nahaja. Institut pomilostitve, za kar se zavzema pritožnik se namreč nanaša na izrečene kazni, zato ne more posegati v varnostni ukrep, kot je bil izrečen pritožniku, saj D. Š. v skladu z določbo 6. člena Zakona o pomilostitvi ni moč šteti za obsojenca ter se s pomilostitvijo ne sme skrajševati trajanje varnostnih ukrepov. Zato pritožba, ki se zavzema za odpravo varnostnega ukrepa, ne more biti uspešna, saj je po oceni pritožbenega sodišča, sodišče prve stopnje ravnalo pravilno, ko je prošnjo D. Š. za pomilostitev kot nedovoljeno zavrglo.
5. Sklep pritožbenega sodišča temelji na določbi člena 402/III Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP).
6. Izrek o stroških pritožbenega postopka temelji na členu 507, prvem odstavku 98. člena in četrtem odstavku 95. člena ZKP.