Appeal dismissed because plaintiff challenges a decision not made in the first instance judgment.
Slovenia (SI)
Legislator summary
AI generatedThe appeal was rejected because the plaintiff challenged a decision that was not included in the first-instance judgment. The plaintiff argued that the court failed to resolve the return-to-work dispute, but the court noted this issue was not part of the current proceedings. Consequently, the court ruled that the plaintiff lacks legal interest in appealing a non-existent decision.
Legislator headnote
AI generatedZPP 352. člen; ZPP 154. člen in 165. člen: An appeal is inadmissible when the appellant challenges a decision that was not made in the first-instance judgment, as such a decision does not exist for the purpose of appeal.
Keywords
AI generatedCited Legislation
AI generatedCited Case Law
AI generatedRelated Decisions
AI generatedFull text
I. Pritožba se zavrže.
II. Tožnica krije sama svoje pritožbene stroške.
[JEDRO]
Tožnica izpodbija odločitev, ki je sodba ne vsebuje, neobstoječe odločitve pa z rednimi pravnimi sredstvi ni možno izpodbijati (II Ips 177/2015).
[OBRAZLOŽITEV]
1. Sodišče prve stopnje je razsodilo, da je toženka dolžna tožnici za čas od 9. 4. 2018 do dneva pravnomočnosti sodbe obračunati razliko med plačo, ki bi jo prejemala po pogodbi o zaposlitvi z dne 28. 8. 2015, in plačo po pogodbi o zaposlitvi z dne 10. 6. 2016, ter ji izplačati neto zneske razlik, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vsakega 6. dne v mesecu za pretekli mesec do plačila. Sklenilo je, da se tožba v delu, ki se nanaša na davke in prispevke, zavrže ter da je toženka, ki krije sama svoje stroške postopka, tožnici dolžna povrniti stroške postopka v znesku 671,98 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.
2. Tožnica se pritožuje zoper sodbo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka, ker sodišče ni v celoti rešilo razmerja med strankama glede vrnitve na delo. Med strankama je v teku še en spor (Pd 81/2020). Glede na nezakonitost odpovedi s ponudbo nove pogodbe o zaposlitvi bi morala toženka tožnico pozvati nazaj na delo za 70 % delovnega časa. Zahtevo za vrnitev na delo je podala v vlogi z dne 14. 1. 2020.
3. Pritožba ni dovoljena.
4. Tožnica izpodbija sodbo, s katero je sodišče njenemu zahtevku za izplačilo razlike v plači ugodilo, kar pomeni, da za izpodbijanje te odločitve nima pravnega interesa. Iz pritožbenih navedb sicer izhaja, da se zavzema za vrnitev na delo za 70 % delovnega časa, vendar pa tožnica takšnega zahtevka v vlogi z dne 14. 1. 2020, v kateri je podala zgolj navedbe v zvezi s predmetnim sporom in sporom Pd 81/2020, ni postavila, zato reintegracijski zahtevek ni bil predmet odločanja v tej pravdi, sodišče pa je odločilo o vseh postavljenih zahtevkih. Pritožbeno sodišče je že v razveljavitvenem sklepu Pdp 650/2019 pojasnilo, da tožnica neutemeljeno navaja, da ni bilo odločeno o vrnitvi na delo, saj to ni bilo predmet tega spora, kar nenazadnje logično izhaja tudi iz postavljenega reparacijskega zahtevka, ki ga je tožnica omejila z dnem pravnomočnosti sodbe. Tožnica torej izpodbija odločitev, ki je sodba ne vsebuje, neobstoječe odločitve pa z rednimi pravnimi sredstvi ni možno izpodbijati (II Ips 177/2015).
5. Glede na to je pritožbeno sodišče pritožbo zavrglo (352. člen ZPP).
6. Ker tožnica s pritožbo ni uspela, sama krije svoje pritožbene stroške (prvi odstavek 154. in 165. člena ZPP).