Appeal dismissed; court fees for appeal not declared as appeal costs due to procedural error.

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

[JEDRO]

Sodišče prve stopnje je toženi stranki oziroma tožeči stranki po nasprotni tožbi odmerilo in naložilo v plačilo sodni taksi za nasprotno tožbo (210,00 EUR) in za pritožbo z dne 14. 6. 2019 (190,00 EUR). Sodna taksa za pritožbo je bila plačana, kot pravilno poudarja pritožba, vendar v pritožbi z dne 14. 6. 2019 strošek sodne takse ni bil priglašen kot strošek pritožbe (navedeno je zgolj, da so stroški pritožbe nadaljnji stroški postopka; pritožbeno sodišče na predlog pritožnika, naj izpodbijano odločitev razveljavi in zadevo vrne v novo sojenje, ni vezano - tretji odstavek 351. člena ZPP). Iz tega razloga Višje delovno in socialno sodišče o stroških pritožbe v sodbi Pdp 780/2019 z dne 26. 5. 2020 ni odločilo, predlog za izdajo dopolnilne sodbe pa je s sklepom Pdp 780/2019 z dne 13. 7. 2020 zavrnilo. Ta sklep je pravnomočen (sklep Vrhovnega sodišča Republike Slovenije Dsp 5/2021 z dne 8. 6. 2021). Ponovno zahtevo tožene stranke oziroma tožeče stranke po nasprotni tožbi za povrnitev stroška sodne takse za pritožbo je sodišče prve stopnje z izpodbijanim sklepom utemeljeno zavrglo.

[OBRAZLOŽITEV]

1. Sodišče prve stopnje je predlog tožene stranke oziroma tožeče stranke po nasprotni tožbi za priznanje stroška sodne takse po tar. št. 2321 ZST-1 v višini 190,00 EUR in naložitev tega stroška tožeči stranki oziroma toženi stranki po nasprotni tožbi zavrglo.

2. Zoper navedeni sklep se pritožuje tožena stranka oziroma tožeča stranka po nasprotni tožbi. Navaja, da Višje delovno in socialno sodišče v sklepu z dne 13. 7. 2020 ni odločilo o strošku sodne takse za pritožbo oziroma je navedlo, da bo o tem odločilo sodišče prve stopnje. Tožena stranka oziroma tožeča stranka po nasprotni tožbi je podala ponovni predlog za vrnitev stroška sodne takse. Sodno takso je plačala, saj sicer sodišče pritožbe ne bi obravnavalo. Pred sodiščem prve stopnje je tožena stranka oziroma tožeča stranka po nasprotni tožbi opredelila vrednost spornega predmeta v višini 5.813,46 EUR, ker z izračunom odpravnine ni razpolagala. Na podlagi predloženih listin je ugotovila višino zadnjih plač in znesek odpravnine, ki ga je vtoževala, povišala na 9.949,71 EUR. O tem sodišče prve stopnje ni odločilo niti se do tega ni opredelilo pritožbeno sodišče. V pritožbi je tožena stranka oziroma tožeča stranka po nasprotni tožbi predlagala, da so pritožbeni stroški nadaljnji stroški postopka. Višine stroškov ni mogla opredeliti, ker ji ni bila znana. Sodno takso za pritožbo je plačala. Pritožbeno sodišče je ni pozvalo na opredelitev stroška sodne takse. Pritožbenemu sodišču tožena stranka oziroma tožeča stranka po nasprotni tožbi ni predlagala, da izpodbijani del sodbe spremeni in o zahtevku odloči, ampak je predlagala razveljavitev izpodbijanega dela sodbe in v tem obsegu vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Tožena stranka oziroma tožeča stranka po nasprotni tožbi ni bila oproščena plačila sodne takse za pritožbo. Tega stroška ni mogla priglasiti do konca postopka pred sodiščem prve stopnje, saj ni vedela, da bo pritožba potrebna. Tožena stranka oziroma tožeča stranka po nasprotni tožbi pritožbenemu sodišču predlaga, da odloči o pritožbenih stroških v višini stroška sodne takse za pritožbo, poštnih stroškov in stroškov plačanih taks, oziroma podrejeno da izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu s prvim odstavkom 366. člena v zvezi z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka, navedene v tej določbi ZPP, in na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da v postopku pred sodiščem prve stopnje ni bilo bistvenih kršitev določb postopka, na katere se pazi po uradni dolžnosti, sprejeta odločitev je materialno pravnopravilna.

5. Sodišče prve stopnje je toženi stranki oziroma tožeči stranki po nasprotni tožbi odmerilo in naložilo v plačilo sodni taksi za nasprotno tožbo (210,00 EUR) in za pritožbo z dne 14. 6. 2019 (190,00 EUR). Sodna taksa za pritožbo je bila plačana, kot pravilno poudarja pritožba, vendar v pritožbi z dne 14. 6. 2019 strošek sodne takse ni bil priglašen kot strošek pritožbe (navedeno je zgolj, da so stroški pritožbe nadaljnji stroški postopka; pritožbeno sodišče na predlog pritožnika, naj izpodbijano odločitev razveljavi in zadevo vrne v novo sojenje, ni vezano – tretji odstavek 351. člena ZPP). Iz tega razloga Višje delovno in socialno sodišče o stroških pritožbe v sodbi Pdp 780/2019 z dne 26. 5. 2020 ni odločilo, predlog za izdajo dopolnilne sodbe pa je s sklepom Pdp 780/2019 z dne 13. 7. 2020 zavrnilo. Ta sklep je pravnomočen (sklep Vrhovnega sodišča Republike Slovenije Dsp 5/2021 z dne 8. 6. 2021). Ponovno zahtevo tožene stranke oziroma tožeče stranke po nasprotni tožbi za povrnitev stroška sodne takse za pritožbo je sodišče prve stopnje z izpodbijanim sklepom utemeljeno zavrglo.

6. Ostale pritožbene navedbe (predvsem glede vrednosti spornega predmeta) za odločitev niso bistvene in se pritožbeno sodišče do njih ne opredeljuje (prvi odstavek 360. člena ZPP). Dodaja le, da je Višje delovno in socialno sodišče v sklepu Pdp 780/2019 z dne 13. 7. 2020 za strošek sodne takse za nasprotno tožbo in ne za pritožbo navedlo, da gre za del stroškov pred sodiščem prve stopnje, o katerih odloča sodišče prve stopnje.

7. Ker niso podani niti pritožbeni razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, niti tisti, ki jih uveljavlja tožena stranka oziroma tožeča stranka po nasprotni tožbi, je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP).