VSM Sodba IV Kp 58965/2020 · Višje sodišče v Mariboru

I. Pritožbi okrožne državne tožilke se ugodi in izpodbijana sodba v odločbi o kazenski sankciji pod točko II. izpodbijane sodbe spremeni tako, da se:

obdolženemu R. Š. po prvem odstavku 59. člena Kazenskega zakonika prekliče pogojna obsodba, izrečena s sodbo Okrožnega sodišča v Murski Soboti I K 10217/2018 z dne 28. 11. 2018, v kateri mu je bilo za kaznivo dejanje nasilja v družini po prvem odstavku 191. člena Kazenskega zakonika določena kazen 8 (osem) mesecev zapora s preizkusno dobo 3 (treh) let, in

se mu po 3. točki drugega odstavka 53. člena v zvezi s tretjim odstavkom 59. člena Kazenskega zakonika za določeni kazni:

- 8 (osem) mesecev zapora iz zgoraj preklicane pogojne obsodbe, ter

- 4 (štiri) mesece zapora za obravnavano kaznivo dejanje po tej sodbi

izreče

enotna kazen

10 (deset) mesecev zapora.

II. Obdolženca se oprosti plačila sodne takse kot stroška pritožbenega postopka.

[JEDRO]

Primarni objekt varstva je pri inkriminaciji kaznivega dejanja nasilja v družini družinska ali druga trajnejša življenjska skupnost, medtem ko je pri kaznivem dejanju grožnje primarni objekt varstva pravica do osebne varnosti. Vendar zgolj na podlagi tega še ni mogoče trditi, da gre za drugovrstni kaznivi dejanji, kot to izhaja iz razlogov izpodbijane sodbe. Vsebinsko izhodišče za izrek pogojne obsodbe je po tretjem odstavku 58. člena KZ-1 v spoznanju ali v tako imenovani pozitivni prognozi, da storilec ne bo več ponavljal nobenih, ne zgolj istovrstnih kaznivih dejanj.

[OBRAZLOŽITEV]

1. Okrajno sodišče v Lendavi je s sodbo I K 58965/2020 z dne 21. 4. 2021 obdolženega R. Š. spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja grožnje po prvem odstavku 135. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1), za kar mu je izreklo kazen štiri mesece zapora. Po četrtem odstavku 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) pa je obdolženca oprostilo povrnitve vseh stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, to je stroškov za priče in plačila sodne takse. Obdolženec pa je na podlagi prvega odstavka 94. člena ZKP dolžan povrniti 57,46 EUR stroškov, nastalih z njegovo prisilno privedbo.

2. Zoper sodbo je pritožbo vložila okrožna državna tožilka zaradi odločbe o kazenski sankciji s predlogom pritožbenemu sodišču, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo v odločbi o kazenski sankciji spremeni tako, da prekliče pogojno obsodbo, izrečeno s sodbo Okrožnega sodišča v Murski Soboti I K 10217/2018 z dne 28. 11. 2018, v kateri je bila obdolžencu za kaznivo dejanja nasilja v družini po prvem odstavku 191. člena KZ-1 določena kazen osem mesecev zapora s preizkusno dobo treh let, ter tako obdolžencu izreče enotno kazen enajst mesecev zapora.

3. Pritožba je utemeljena.

4. Ob preizkusu izpodbijane sodbe v odločbi o izrečeni kazenski sankciji in pritožbenih navedb pritožbeno sodišče ugotavlja, da se pritožnica utemeljeno zavzema za preklic pogojne obsodbe, ki je bila obdolžencu izrečena s sodbo Okrožnega sodišča v Murski Soboti I K 10217/2018 z dne 28. 11. 2018. Sodišče prve stopnje je namreč svojo odločitev, da obdolžencu pogojne obsodbe ne prekliče, v točki 10 izpodbijane sodbe utemeljilo s tem, da je obdolženec kaznivo dejanje nasilja v družini storil iz nekoliko drugačnih nagibov kot kaznivo dejanje grožnje, nekoliko drugačna pa sta tudi narava in pomen navedenih kaznivih dejanj, saj ne gre za istovrstni dejanji.

Takšno utemeljitev pritožnica upravičeno graja. Kaznivo dejanje nasilja v družini se resnično nahaja v drugem poglavju Kazenskega zakonika kot obravnavano kaznivo dejanje grožnje in res je, da je primarni objekt varstva pri inkriminaciji kaznivega dejanja nasilja v družini družinska ali druga trajnejša življenjska skupnost, medtem ko je pri kaznivem dejanju grožnje primarni objekt varstva pravica do osebne varnosti. Vendar zgolj na podlagi tega še ni mogoče trditi, da gre za drugovrstni kaznivi dejanji, kot to izhaja iz razlogov izpodbijane sodbe.

Že iz zakonskega opisa navedenih kaznivih dejanj, predvsem pa iz analize izvršitvenih ravnanj izhaja, da sta si ti dve kaznivi dejanji glede na naravo in tudi pravno varovane dobrine med seboj sorodni, kar je sicer eden izmed pogojev za preklic pogojne obsodbe iz drugega odstavka 59. člena KZ-1. Kaznivo dejanje nasilja v družini je v primerjavi s kaznivim dejanjem grožnje sestavljeno iz več izvršitvenih ravnanj, vendar enako kot kaznivo dejanje grožnje ščiti posameznikovo varnost, 1 razen tega pa ga je mogoče izvršiti tudi z izrečeno grožnjo.

To pomeni, da je lahko grožnja sestavni del kaznivega dejanja nasilja v družini, 2 kot je to tudi primer v obravnavani zadevi. Pritožnica namreč pravilno opozarja, da iz opisa kaznivega dejanja nasilja v družini po sodbi Okrožnega sodišča v Murski Soboti I K 10217/2018 z dne 28. 11. 2018, izhaja, da je obdolženec med drugim to kaznivo dejanje storil z izrečeno grožnjo svoji izvenzakonski partnerici, da bo ubil njo in njenega sina (to je D. C., ki je ima v tej kazenski zadevi status oškodovanca). In čeprav v primeru kaznivega dejanja nasilja v družini ta grožnja ni bila izrečena neposredno oškodovancu, pa se je nanj nanašala, zato nikakor ni mogoče odreči utemeljenosti pritožbenim izvajanjem, da sta si navedeni kaznivi med seboj tako podobni in sorodni, saj je v obravnavanem primeru obdolženec tokrat neposredno oškodovancu med drugim izrekel tudi grožnje zoper življenje in telo.

Sodišče prve stopnje pa teh okoliščin, ki pomembno vplivajo na odločitev o (ne)preklicu pogojne obsodbe ni upoštevalo oziroma jim ni dalo zadostne teže, kot to utemeljeno navaja pritožnica.

5. Sodišče mora pri preklicu pogojne obsodbe po drugem odstavku 59. člena KZ-1, ki ureja fakultativni preklic pogojne obsodbe, poleg okoliščin, ki se nanašajo na storjena kazniva dejanja (sorodnost in povezanost kaznivih dejanj, čas storitve, naklep), upoštevati tudi okoliščine, ki zadevajo samega storilca. 3 S tem v zvezi ni mogoče prezreti pritožbenih navedb v smeri, da je obdolženec povratnik, ki je že pred storitvijo obravnavnega kaznivega dejanja grožnje storil več različnih kaznivih dejanj, za katera so mu bila vsakokrat izrečene zgolj opozorilne sankcije. Še več, predmetno kaznivo dejanje grožnje je celo storil v preizkusni dobi po sodbi Okrožnega sodišča v Murski Soboti I K 10217/2018 z dne 28. 11. 2018, kot to sicer pravilno ugotavlja tudi sodišče prve stopnje v razlogih izpodbijane sodbe, česar pri svoji odločitvi v zvezi s preklicem pogojne obsodbe ne upošteva v zadostni meri, kot to izpostavlja pritožnica. Izrek pogojne obsodbe je namreč po veljavni zakonski ureditvi izjema, saj se pogojna obsodba izreče le, če za to obstojijo zakonsko določeni pogoji (57. člen KZ-1). Izjeme kot take pa je v kazenskem pravu, tudi v kaznovalni politiki, vedno potrebno uporabljati skrbno in premišljeno. Vsebinsko izhodišče za izrek pogojne obsodbe je po tretjem odstavku 58. člena KZ-1 v spoznanju ali v tako imenovani pozitivni prognozi, da storilec ne bo več ponavljal nobenih, ne zgolj istovrstnih kaznivih dejanj. S tem ko storilec z izvrševanjem kaznivih dejanj nadaljuje, ravna v nasprotju s pričakovanji sodišča iz navedene prognoze, ki se v takšnem primeru izkaže za napačno. To še posebej prihaja do izraza, ko storilec stori novo, čeprav ne nujno istovrstno kaznivo dejanje v teku preizkusne dobe, kot je to primer v obravnavani zadevi, ko je obdolženec izkazal izrazito nesprejemljiv in nekritični odnos do prepovedanega.

6. Ob upoštevanju, da je obdolženec storil novo kaznivo dejanje v času teka preizkusne dobe, sorodnosti in povezanosti navedenih kaznivih dejanj in glede na dejstvo, da obdolženca od storitve novih kaznivih dejanj niso odvrnile tudi že druge prej izrečene pogojne obsodbe, pritožbeno sodišče ugotavlja, da so na strani obdolženca podane take okoliščine, ki utemeljujejo preklic pogojne obsodbe, zaradi česar je pritožbi okrožne državne tožilke ugodilo. Slednja ima namreč prav, da pri obdolžencu zaradi njegovih ravnanj pozitivna prognoza, da kaznivih dejanj ne bo več ponavljal, ni več podana in je zato po presoji pritožbenega sodišča preklic pogojne obsodbe na mestu, saj bo le s tem pri obdolžencu lahko dosežen namen kaznovanja.

7. Pritožbeno sodišče ob preizkusu izpodbijane sodbe po uradni dolžnosti ni ugotovilo bistvenih kršitev določb kazenskega postopka in ne kršitev kazenskega zakona iz 1. in 2. točke prvega odstavka 383. člena ZKP ter je o pritožbi okrožne državne tožilke odločilo kot izhaja iz izreka te sodbe (prvi odstavek 394. člena ZKP).

8. Iz istih razlogov kot je to storilo sodišče prve stopnje, je tudi pritožbeno sodišče oba obdolženca oprostilo plačila sodne takse kot strošek pritožbenega postopka (prvi odstavek 98. člena v zvezi četrtim odstavkom 95. člena ZKP).

1 Prim.: Veliki znanstveni komentar posebnega dela Kazenskega zakonika (KZ-1), 2. knjiga, Uradni list RS, Pravna fakulteta Univerze v Ljubljani, 2019, str. 257.

2 Prim.: Veliki znanstveni komentar posebnega dela Kazenskega zakonika (KZ-1), 1. knjiga, Uradni list RS, Pravna fakulteta Univerze v Ljubljani, 2019, str. 610.

3 Prim.: Kazenski zakonik s komentarjem, splošni del, GV založba, Ljubljana, 2021, str. 814.