Appeal dismissed; plaintiff failed to prove 15 years of insurance coverage for partial pension rights.

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Stroški pritožbe tožeče stranke bremenijo proračun Republike Slovenije.

[JEDRO]

Ob upoštevanju zavarovalnih dob dopolnjenih v Srbiji 7 let 4 mesece in 8 dni, v BIH 6 let, 1 mesec in 7 dni ter v Sloveniji 1 leto in 5 mesecev je tožnik do 30. 6. 2018 dopolnil skupaj 14 let 10 mesecev in 15 dni zavarovalne dobe. Tožnik pogojev določenih v 27. členu ZPIZ-2 na podlagi skupne zavarovalne dobe v trajanju 14 let, 10 mesecev in 15 dni, tudi po prepričanju pritožbenega sodišča ne izpolnjuje, saj skupne zavarovalne dobe v trajanju 15 let ni dopolnil. Kot je pravilno ugotovilo že sodišče prve stopnje tožnik ni dokazal, da ima dopolnjenih 15 let in 13 dni pokojninske dobe, kot je zatrjeval.

[OBRAZLOŽITEV]

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, da se odpravita odločbi tožene stranke št. zadeve ... z dne 10. 12. 2019 in št. ... z dne 6. 8. 2018 ter da se tožeči stranki prizna pravica do sorazmernega dela starostne pokojnine. Obenem je sklenilo, da stroški postopka tožeče stranke bremenijo proračun Republike Slovenije.

2. Zoper sodbo je pritožbo vložil tožnik iz vseh pritožbenih razlogov, predvsem pa zaradi napačne ugotovitve dejanskega stanja. Ne strinja se z ugotovitvijo, da se je tožnik v Republiki Sloveniji zaposlil šele 22. 5. 1968, saj se je zaposlil dne 24. 3. 1968 in je tudi njegova slovenska pokojninska doba napačno izračunana v trajanju 1 leta in 5 mesecev, namesto 1 leto 6 mesecev in 28 dni. Tudi zaradi tega napačnega izračuna tožnik po oceni sodišča ne dosega zakonsko predpisanega praga. Napaka v izračunu pa je bistvena in je zaradi nje celotno dejansko stanje odločanja, na katerem temelji izpodbijana sodba, napačno. Za tožnika je priznanje sorazmernega dela pokojnine eksistencialnega pomena. Zato predlaga, da višje sodišče o njegovi pritožbi odloči samo in sodbo spremeni. Priglaša stroške pritožbe.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Po preizkusu zadeve v skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami, v nadaljevanju: ZPP) pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje popolno in pravilno ugotovilo dejansko stanje in pravilno odločilo. V postopku pa tudi ni prišlo do absolutnih bistvenih kršitev določb ZPP, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, drugih kršitev pa pritožba ne očita.

5. V obravnavanem primeru je sporno, ali tožnik izpolnjuje pogoje za priznanje sorazmernega dela starostne pokojnine. Predmet sodne presoje sta dokončna odločba toženca št. zadeve ... z dne 10. 12. 2019 in prvostopna odločba št. ... z dne 6. 8. 2018. S citirano prvostopno odločbo z dne 6. 8. 2018, potrjeno z dokončno odločbo z dne 10. 12. 2019 je toženec zavrnil priznanje pravice do sorazmernega dela starostne pokojnine, ker je ugotovil, da tožnik ne izpolnjuje pogoja 15 let zavarovalne dobe iz prvega odstavka 27. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 96/2012 s spremembami, v nadaljevanju: ZPIZ-2).

6. Pravna podlaga za razsojo sporne zadeve je podana v določbah ZPIZ-2 in Sporazuma o socialnem zavarovanju med Republiko Slovenijo in Bosno in Hercegovino (Ur. l. RS, št. 37/08, mednarodne pogodbe št. 10/08, v nadaljevanju: Sporazum), ki jih je pravilno in v celoti citiralo že sodišče prve stopnje.

7. V skladu z določbo 27. člena ZPIZ-2 zavarovanec lahko pridobi pravico do starostne pokojnine pri starosti 65 let, če je dopolnil 15 let zavarovalne dobe. Tožnik nima dovolj slovenske pokojninske dobe, zato je bilo potrebno uporabiti tudi Sporazum in določbo 20. člena.

8. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je bosanski nosilec zavarovanja na poziv toženca 17. 10. 2019 ponovno posredoval podatke, iz katerih izhaja, da je tožnik v BIH dopolnil 6 let 1 mesec in 7 dni zavarovalne dobe, pri čemer je 4 mesece in 17 dni pokojninske dobe, ki jo je tožnik dopolnil na Hrvaškem, prevzel v svoje breme. To potrjuje tako odločba hrvaškega nosilca zavarovanja z dne 19. 7. 2016, ki se nahaja v upravnem spisu, kakor tudi odločba nosilca pokojninskega in invalidskega zavarovanja v BIH z dne 11. 7. 2018, ki jo je predložil tožnik.

9. Srbski nosilec zavarovanja je na ponovno zaprosilo toženca dne 25. 6. 2019 posredoval obrazec SRB/SI25, v katerem je potrdil, da je tožnik v Srbiji dopolnil skupno 7 let, 4 mesece in 8 dni zavarovalne dobe, od tega 5 mesecev in 7 dni zavarovalne dobe s povečanjem, in sicer 12/15 oziroma 12/14.

10. Toženec je po ponovno preverjenih podatkih o zavarovalni dobi, ki jo je tožnik dopolnil v Sloveniji na podlagi mikrofilmskega posnetka, ki se nahaja v upravnem spisu, ugotovil, da se je zaposlil v tedanjem podjetju A. dne 22. 5. 1968 in ne že 24. 3. 1968, kot je prvotno ugotovil prvostopni organ toženca. Tožnik je v Sloveniji tako skupaj dopolnil 1 leto in 5 mesecev zavarovalne dobe in ne 1 leto, 6 mesecev ter 28 dni zavarovalne dobe.

11. Ob upoštevanju zavarovalnih dob dopolnjenih v Srbiji 7 let 4 mesece in 8 dni, v BIH 6 let, 1 mesec in 7 dni ter v Sloveniji 1 leto in 5 mesecev je tožnik do 30. 6. 2018 dopolnil skupaj 14 let 10 mesecev in 15 dni zavarovalne dobe. Tožnik pogojev določenih v 27. členu ZPIZ-2 na podlagi skupne zavarovalne dobe v trajanju 14 let, 10 mesecev in 15 dni, tudi po prepričanju pritožbenega sodišča ne izpolnjuje, saj skupne zavarovalne dobe v trajanju 15 let ni dopolnil. Kot je pravilno ugotovilo že sodišče prve stopnje tožnik ni dokazal, da ima dopolnjenih 15 let in 13 dni pokojninske dobe, kot je zatrjeval. Razlika 1 mesec in 28 dni se nanaša na prvotno ugotovljeno zavarovalno dobo dopolnjeno v Sloveniji v trajanju 1 leto 6 mesecev in 28 dni in kasneje ugotovljeno zavarovalno dobo v trajanju 1 leto in 5 mesecev. Doba v takšnem trajanju temelji na preverjenih podatkih in prepričljivem dokazu, iz katerega jasno izhaja, da se je tožnik v Sloveniji zaposlil 22. 5. 1968 in ne že 24. 3. 1968. Zato pritožba neutemeljeno zgolj pavšalno navaja, da doba v Sloveniji ni pravilno ugotovljena in da je zato napačno odločeno tudi z izpodbijano sodbo, ne da bi za takšne trditve predložila kakšen dokaz ali se vsaj nanj sklicevala.

12. Ker so pritožbene navedbe neutemeljene, izpodbijana sodba pa pravilna in zakonita, je pritožbeno sodišče v skladu z določbo 353. člena ZPP tožnikovo pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Ker tožnik s pritožbo ni uspel, ima pa z odločbo o brezplačni pravni pomoči Bpp 102/2020 z dne 6. 4. 2020 odobreno brezplačno pravno pomoč tudi na drugi stopnji od 15. 2. 2020, je pritožbeno sodišče sklenilo, da stroški pritožbe tožnika bremenijo proračun Republike Slovenije.