Appeal dismissed; involuntary psychiatric detention upheld due to acute psychosis and inability to consent.

Pritožba se zavrne in se sklep sodišča prve stopnje potrdi.

[JEDRO]

V tej fazi bolezni ne gre za situacijo, ko se duševno bolna oseba svojega stanja v dejanskih prvinah zaveda in nanj svobodno pristaja. Pri A. A. je sedaj podano stanje, v katerem se zaradi akutnosti in resnosti trenutnega stanja dejanskih prvin svojega duševnega stanja, njegove resnosti in nevarnosti takšnega stanja ne zaveda in zato na takšno stanje tudi ne more svobodno pristati.

[OBRAZLOŽITEV]

(1) Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom A. A. omejilo pravico do prisotnosti pri izvajanju dokazov in ga zadržalo na zdravljenju na oddelku pod posebnim nadzorom PK najdlje do 16. 6. 2021.

(2) Zoper tak sklep se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje odvetnik, ki predlaga razveljavitev sklepa in odreditev, da se pridržanega nemudoma izpusti na prostost, ali vsaj spremembo sklepa tako, da se sprejeti ukrep nadomesti z blažjim - nadzorovano obravnavo ali obravnavo v skupnosti. V pritožbi povzema pogoje za zdravljenje v oddelku pod posebnim nadzorom in navaja, da gre za hud poseg v duševno integriteto in pravico do prostovoljnega zdravljena, ki se ne sme uporabljati kot alternativa ambulantnemu zdravljenju. Opozarja na vlogo sodišč v tovrstnih postopkih. Odvetnik je prepričan, da ugotovitve sodišča v izpodbijanem sklepu na ustrezajo zahtevam 39. člena Zakona o duševnem zdravju (ZDZdr) - zaključek, da pridržana oseba huje ogroža svoje zdravje ni na mestu. Vzroke ogrožanja pa bi bilo mogoče pri njem odpraviti z milejšimi ukrepi, saj je večkrat izrazil željo in voljo, da se zdravi, in zdravljenja ne zavrača.

(3) Pritožba ni utemeljena.

(6) Pritožnik pravilno povzema 1. odstavek 39. člena ZDZdr, ki določa, da je zdravljenje osebe v oddelku pod posebnim nadzorom brez privolitve dopustno le, če oseba ogroža svoje življenje ali življenje drugih ali če huje ogroža svoje zdravje ali zdravje drugih, pri čemer mora biti to ogrožanje posledica duševne motnje, zaradi katere ima oseba hudo moteno presojo realnosti in sposobnost obvladovati svoje ravnanje, in vzrokov ogrožanja ni mogoče odvrniti z drugimi oblikami pomoči.

(7) Sodišče prve stopnje je v dokaznem postopku (predvsem s pomočjo izvedenke) ugotovilo, da gre pri pridržani osebi za duševno bolezen - paranoidno shizofrenijo. Po ugotovitvah izvedenke je bil A. A. pripeljan pod jasnim vplivom psihotičnega mišljenja s povsem ukinjenim uvidom, ukinjenima presojo realnosti in sposobnostjo obvladovati svoje ravnanje. Ugotovila je hudo poslabšanje paranoidne shizofrenije. Takšnim ugotovitvam sodišča prve stopnje pritožnik ne nasprotuje; tvorijo pa podlago za zaključek, da ima pridržani duševno bolezen, zaradi katere ima hudo moteno presojo realnosti in sposobnosti obvladovati svoje ravnanje.

(8) Tudi po presoji pritožbenega sodišča v tej fazi bolezni ne gre za situacijo, ko se duševno bolna oseba svojega stanja v dejanskih prvinah zaveda in nanj svobodno pristaja, ko (drugače povedano) sprejme zavestno informirano odločitev, da se ne želi zdraviti ali pa se zmore zdraviti v programu, ki terja večje sodelovanje. Pri A. A. je sedaj podano stanje, v katerem se (zaradi akutnosti in resnosti trenutnega stanja) dejanskih prvin svojega duševnega stanja, njegove resnosti in nevarnosti takšnega stanja ne zaveda in zato na takšno stanje tudi ne more svobodno pristati. 1

(9) Sodišče prve stopnje v izpodbijanem sklepu ugotavlja še, da pridržani v sedanjem stanju tava brez jasnega cilja in je povsem neorganiziran. Sposobnosti razumeti dogajanje v okolici nima. To in psihično stanje, opisano v prejšnjem odstavku, utemeljuje sklep, da A. A. zaradi duševne bolezni huje ogroža svoje zdravje in celo življenje - izpostavlja se življenjsko nevarnim situacijam v prometu, ob popolnem nerazumevanju dogajanja v okolici pa tudi drugim nevarnostim. Te situacije niso le hipotetične, kar izpostavlja pritožba, ampak so bile izkazane - mimoidoči so klicali urgenco, ker je brezciljno taval.

(10) Iz ugotovitev sodišča prve stopnje še izhaja, da gre za štirinajsto hospitalizacijo osebe, ki po uvedbi terapije hitro preneha z jemanjem terapije, opustil je tudi kontrole pri izbrani psihiatrinji. Podatek o opuščanju terapije ob resnosti in dolgotrajnosti trenutnega stanja, hkrati pa ob opozorilu izvedenke, da mora biti uvedba zdravil previdna zaradi stranskih učinkov, ki so se pri pridržani osebi pojavili, utemeljuje zaključek sodišča prve stopnje, da pomoč pridržani osebi z drugimi (manj omejujočimi) oblikami pomoči, (še) ne bi bila uspešna. Na to kažejo tudi ugotovitve sodišča prve stopnje, da je bil ob zadnjem sprejemu (v oktobru 2020, ko je bil zdravljen na oddelku pod posebnim nadzorom do 12. 1. 2021) po kratkem zdravljenju na odprtem oddelku odpuščen na lastno željo.

(11) Ker so torej podani vsi kumulativno zahtevani pogoji za pridržanje na zdravljenju na oddelku pod posebnim nadzorom v skladu s 53. členom v zvezi z 39. členom ZDZdr, ima z izpodbijanim sklepom določen poseg v udeleženčeve ustavnopravno varovane pravice potrebno zakonsko podlago.

(12) Na podlagi navedenega je pritožbeno sodišče, potem, ko tudi ni našlo po uradni dolžnosti upoštevnih kršitev določb postopka in ko je ugotovilo, da je sodišče prve stopnje materialno pravo v celoti uporabilo pravilno, neutemeljeno pritožbo zavrnilo in sklep sodišča prve stopnje v skladu z 2. točko 365. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) v zvezi v zvezi s 37. členom Zakona o nepravdnem postopku (ZNP-1) in 1. odstavkom 30. člena ZDZdr zavrnilo ter sklep potrdilo. Na ostale navedbe v pritožbi (o načinu govora pridržane osebe, njegovi razumljivosti) pritožbeno sodišče ne odgovarja, saj glede na zgoraj opisano niso odločilnega pomena.

1 Prim. sklepe Višjega sodišča v Ljubljani II Cp 765/2015, II Cp 1960/2016, I Cp 439/2017 in druge.