Supreme Court allows review to clarify if Labor Law Art. 75 overrides Obligations Code Art. 433 on employer transfer.

Revizija se dopusti glede vprašanja, ali je sodišče odločitev pravilno oprlo na določbo 433. člena Obligacijskega zakonika.

[JEDRO]

Revizija se dopusti glede vprašanja, ali je sodišče odločitev pravilno oprlo na določbo 433. člena Obligacijskega zakonika (OZ, Ur. l. RS, št. 83/2001 in nadalj.).

[OBRAZLOŽITEV]

1. Sodišče prve stopnje je toženi stranki naložilo, da tožniku iz naslova delovne uspešnosti in dela preko polnega delovnega časa, nedeljskega in prazničnega dela obračuna v izreku navedene zneske, odvede predpisane davke in prispevke, neto znesek, zmanjšan za znesek 10.000,00 EUR, pa plača tožniku. Višji zahtevek je zavrnilo. Odločitev temelji na presoji, da je tožena stranka na podlagi pogodbe o oddelitvi in prevzemu, ki jo je sklenila s tožnikovim bivšim delodajalcem, pasivno legitimirana v sporu o terjatvah, ki jih ima tožnik do bivšega delodajalca, pri katerem mu je delovno razmerje prenehalo še pred sklenitvijo pogodbe o oddelitvi in prevzemu. Presodilo je, da je tožena stranka na podlagi prvega odstavka 433. člena OZ dolžnik za izpolnitev tožnikovih terjatev iz naslova delovnega razmerja, ker je nanjo prešel del premoženjske celote tožnikovega nekdanjega delodajalca.

2. Sodišče druge stopnje je delno ugodilo pritožbama obeh strank. Delno je razveljavilo zavrnilni del izpodbijane sodbe glede plačil za delovne uspešnosti za julij 2013 ter v tem obsegu zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v ponovno sojenje. Delno je spremenilo ugodilni del prvostopenjske sodbe glede plače za delovno uspešnost za november 2015 tako, da je znesek 2.164,16 EUR znižalo na 2.014,16 EUR. Sicer pa je obe pritožbi zavrnilo in potrdilo nespremenjeni in nerazveljavljeni izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje. Presodilo je, da se sodišče neutemeljeno sklicuje na sodno prakso v zvezi s spremembo delodajalca, saj sodišče prve stopnje pasivne legitimacije ni utemeljevalo na podlagi določbe 75. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1, Ur. l. RS, št. 21/2013), temveč na podlagi 433. člena OZ.

3. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje tožena stranka predlaga dopustitev revizije glede naslednjih pravnih vprašanj:

‒ ali je določba 75. člena ZDR-1 za situacijo prenosa dela podjetja in posledične pravice delavcev specialni predpis v odnosu do določbe 433. člena OZ, ki izključuje uporabo določbe 433. člena OZ;

‒ ali je določba 636. člena Zakona o gospodarskih družbah (ZGD-1, Ur. l. RS, št. 42/2006) za situacijo delitve družbe in posledično pravice upnikov specialni predpis v odnosu do določbe 433. člena OZ, ki izključuje uporabo določbe 433. člena OZ.

4. Predlog je utemeljen.

5. Vrhovno sodišče na podlagi prvega odstavka 367.a Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami) dopusti revizijo, če je od odločitve vrhovnega sodišča mogoče pričakovati odločitev o pravnem vprašanju, ki je pomembno za zagotovitev pravne varnosti, enotne uporabe prava ali za razvoj prava preko sodne prakse. Vrhovno sodišče dopusti revizijo zlasti v naslednjih primerih: če gre za pravno vprašanje, glede katerega odločitev sodišča druge stopnje odstopa od sodne prakse vrhovnega sodišča; če gre za pravno vprašanje, glede katerega sodne prakse vrhovnega sodišča ni, še zlasti če sodna praksa nižjih sodišč ni enotna; ali če gre za pravno vprašanje, glede katerega sodna praksa vrhovnega sodišča ni enotna.

6. Vrhovno sodišče ugotavlja, da so pogoji iz prvega odstavka 367.a člena ZPP izpolnjeni glede vprašanja, ki je navedeno v izreku, zato je na podlagi 367.c člena ZPP revizijo v tem obsegu dopustilo.

7. Odločitev je bila sprejeta soglasno v senatu, navedenem v uvodu tega sklepa.