Social welfare agency dismissed for lack of standing in administrative lawsuit after acting as authority.
Legislator summary
AI generatedThe plaintiff, a social welfare agency, filed an administrative lawsuit against the government for failing to issue a decision on an appeal regarding a patient's placement. The agency argued it had a legal interest in a timely resolution to secure funding, but the court found it lacked standing because it had previously acted as the decision-making authority in the first instance. The court ruled that an organ which has already decided on a matter cannot sue in an administrative dispute, even when the higher authority remains silent, thereby dismissing the case.
Legislator headnote
AI generatedZUS-1 17. člen 4. odstavek; An administrative organ that has already decided on a matter in the first instance lacks standing to initiate an administrative lawsuit against the higher authority for silence or non-decision.
Keywords
AI generatedCited Legislation
AI generatedCited Case Law
AI generatedRelated Decisions
AI generatedFull text
I. Tožba se zavrže.
II. Tožeča stranka trpi svoje stroške postopka.
[JEDRO]
Socialnovarstveni zavod, ki je odločal kot organ oblasti, v postopku na prvi stopnji o namestitvi varovanke v socialnovarstveni zavod, v upravnem sporu ni upravičena nastopati v vlogi tožeče stranke.
[OBRAZLOŽITEV]
1. Tožeča stranka je dne 9. 3. 2021 vložila tožbo v upravnem sporu, v kateri pojasnjuje, da ji je bilo s sklepom Okrajnega sodišča v Slovenj Gradcu opr. št. Pr 2/2020 z dne 20. 2. 2020 kot javnemu socialnovarstvenemu zavodu, ki izvaja posebne oblike institucionalnega varstva za duševno in telesno prizadete odrasle osebe, naloženo, da v varovani oddelek zavoda za obdobje enega leta, to je do 20. 2. 2021 sprejme A.A. Na tej podlagi je dne 4. 5. 2020 sestavila dogovor o trajanju, vrsti in načinu zagotavljanja institucionalnega varstva med izvajalcem storitve ter A.A., ki jo kot skrbnik za posebni primer zastopa Center za socialno delo Koroška, Enota ... .
Skrbnik je dne 8. 5. 2020 podpis omenjenega dogovora zavrnil ter tožečo stranko pozval, naj v skladu z zakonodajo izda odločbo. Tožeča stranka je tako dne 12. 5. 2020 izdala odločbo št. 1222-15/2020-1, s katero je odločila, da se A.A. sprejme v varovani oddelek ter ugotovila, da znašajo stroški oskrbe 58,83 EUR na dan. Zoper omenjeno odločbo je center za socialno delo vložil pritožbo, ki ji je bilo z odločbo Ministrstva za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti (v nadaljevanju: Ministrstvo) št. 1222-196/2020/6 z dne 12. 10. 2020 ugodeno, odločba je bila odpravljena in zadeva vrnjena tožeči stranki v ponovni postopek, v katerem je tožeča stranka dne 19. 10. 2020 izdala odločbo št. 122-15/2020-49, s katero je razveljavila svojo odločbo z dne 12. 5. 2020 in odločila, da se A.A. na podlagi sklepa sodišča sprejme v varovani oddelek.
Določila je še ceno za oskrbni dan ter navedla, da se oskrbni stroški financirajo iz proračuna Republike Slovenije. Zoper omenjeno odločbo je dne 20. 11. 2020 pritožbo vložilo Ministrstvo. Tožeča stranka je nato na podlagi 256. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju: ZUP), ki določa, da mora biti odločba o pritožbi izdana in vročena stranki takoj, ko je to mogoče, najpozneje pa v dveh mesecih od dneva, ko je organ prejel popolno pritožbo, na Ministrstvo dne 2. 2. 2021 posredovala zahtevo za izdajo odločbe o pritožbi, o kateri do vložitve tožbe ni bilo odločeno.
Tožeča stranka pojasnjuje, da vlaga tožbo v upravnem sporu na podlagi 28. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju: ZUS-1), saj ima pravni interes, da se o zadevi čim prej odloči, saj je na odločitev vezano plačilo za namestitev varovanke v zavod. Ker je pritožbo zoper odločbo vložilo Ministrstvo, je po mnenju tožeče stranke za odločitev o pritožbi pristojna Vlada Republike Slovenije.
2. Tožeča stranka zato sodišču predlaga, da Vladi Republike Slovenije naloži, da v roku 60 dni od vročitve sodbe izda upravni akt, s katerim bo odločila o pritožbi. Zahteva tudi povračilo stroškov postopka.
K točki I izreka:
3. Tožba ni dopustna.
4. V obravnavani zadevi je tožeča stranka tožbo v upravnem sporu vložila na podlagi 28. člena ZUS-1 zaradi molka pritožbenega organa, ker ni odločil o pritožbi Ministrstva zoper odločbo, ki jo je izdala v postopku na prvi stopnji in s katero je na podlagi sklepa Okrajnega sodišča v Slovenj Gradcu opr. št. Pr 2/2020 z dne 20. 2. 2020 odločila o namestiti A.A. v varovani oddelek socialnovarstvenega zavoda brez njene privolitve na podlagi določb Zakona o duševnem zdravju (v nadaljevanju: ZDZdr).
5. Odločbo, zoper katero je Ministrstvo vložilo pritožbo, je tožeča stranka izdala v okviru javnega pooblastila na podlagi Zakona o socialnem varstvu (v nadaljevanju: ZSV), ki v 86. členu socialnovarstvene zavode pri izvrševanju javnega pooblastila pooblašča, da o pravicah, obveznostih in pravnih koristih posameznikov odločajo po določbah ZUP, če posamezna vprašanja postopka niso urejena drugače. Po ZSV se postopek za uveljavljanje storitev začne na zahtevo upravičenca ali njegovega zakonitega zastopnika, lahko pa ga začne tudi center za socialno delo po uradni dolžnosti (90. člen ZSV). Kadar socialnovarstveni zavod ob uveljavljanju storitve ugotovi, da zadeva sodi v njegovo pristojnost, si je dolžan prizadevati, da z upravičencem doseže dogovor o trajanju, vrsti in načinu zagotavljanja storitve. Sklenjen dogovor se šteje za akt, s katerim je upravičenec nameščen v zavod (92. člen ZSV). Če z upravičencem dogovora ni mogoče skleniti, odloča socialno varstveni zavod o namestitvi, premestitvi ali odpustu upravičenca po določbah zakona o splošnem upravnem postopku, če posamezna vprašanja upravnega postopka s tem zakonom niso drugače urejena. Pritožba zoper odločbo o namestitvi ali premestitvi ne zadrži izvršitve odločbe (96. člen ZSV).
6. Tožeča stranka, ki je kot socialnovarstveni zavod na podlagi citiranih zakonskih določb kot organ oblasti odločala v postopku na prvi stopnji o namestitvi varovanke v socialnovarstveni zavod, v upravnem sporu ni upravičena nastopati v vlogi tožeče stranke.(1) Po izrecni določbi četrtega odstavka 17. člena ZUS-1 namreč v upravnem sporu tožnik ne more biti organ, ki je odločal v končanem postopku, kar velja po presoji sodišča tudi v primeru vložene tožbe zaradi molka organa druge stopnje.(2) Organ namreč ni nosilec pravic in obveznosti in tudi ne zastopnik javnega interesa v upravnem sporu, temveč ima po zakonu pooblastilo za odločanje.
7. Zaradi neizpolnjevanja pogoja procesne legitimacije tožeče stranke za sprožitev upravnega spora je sodišče tožbo kot nedopustno zavrglo na podlagi 3. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1.
8. Glede navedb tožeče stranke, ki se nanašajo na plačilo oskrbnine v primeru neprostovoljne namestitve oskrbovancev v socialnovarstvenem zavodu po določbah Zakona o duševnem zdravju (ZDZdr), pa sodišče napotuje na sklep opr. št. II Ips 21/2020 z dne 27. 11. 2020, v katerem je Vrhovno sodišče RS zavzelo stališče, da v primerih prisilne namestitve varovancev po ZDZdr socialnovarstveni zavod o dolžnosti plačila izvršenih storitev ni upravičen oblastno odločati z upravno odločbo, da pa lahko povračilo stroškov institucionalnega varstva uveljavlja s tožbo pred rednim sodiščem.
K točki II izreka:
9. Odločitev o stroških temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem trpi vsaka stranka svoje stroške postopka, če sodišče tožbo zavrže.
1. V upravnem sporu so aktivni legitimirani za vložitev tožbe: stranka, stranski udeleženec v postopku izdaje upravnega akta (prvi odstavek 17. člena ZUS-1), oseba, ki ji je bila zavrnjena pravica do udeležbe v postopku (drugi odstavek 17. člena ZUS-1) ter zastopnik javnega interesa v primerih, ki jih določa zakon (tretji odstavek 17. člena ZUS-1).
2. Tako tudi Vrhovno sodišče RS v sklepih opr. št. I Up I Up 53/2013 z dne 18. 2. 2014 in opr. št. 188/2015 z dne 27. 1. 2006.