Employer's appeal dismissed; employer bears costs in termination disputes unless employee abuses rights.

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sklepa sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka sama krije svoje pritožbene stroške.

[JEDRO]

Spor o odpovednem roku (o njegovi dolžini in s tem o obstoju delovnega razmerja v času odpovednega roka) je spor o prenehanju delovnega razmerja.

Peti odstavek 41. člena ZDSS-1 določa, da v sporu o prenehanju delovnega razmerja delodajalec sam krije svoje stroške ne glede na izid postopka, razen če je delavec z vložitvijo tožbe ali z ravnanjem v postopku zlorabljal procesne pravice. Sodišče prve stopnje je na podlagi navedene določbe ZDSS-1 pravilno odločilo, da toženka sama krije svoje stroške. Presoji, da tožnica svojih procesnih pravic ni zlorabljala, toženka v pritožbi niti ne oporeka.

[OBRAZLOŽITEV]

1. Sodišče prve stopnje je postopek ustavilo (točka I izreka sklepa). Odločilo je, da vsaka stranka sama krije svoje pravdne stroške (točka II izreka sklepa).

2. Zoper odločitev, da sama krije svoje pravdne stroške (delno točka II izreka sklepa) se iz pritožbenih razlogov bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava pritožuje toženka. Navaja, da je tožnica tožbo vložila zaradi zatrjevane kršitve odpovednega roka. Ne gre za spor o prenehanju delovnega razmerja, v katerem bi toženka kot delodajalec sama krila svoje stroške. Pravica do odpovednega roka ni povezana z datumom prenehanja delovnega razmerja. Sodišče prve stopnje tožnici delovnega razmerja glede na dejstvo, da sodni spor traja nekaj časa, ne bi moglo več priznati, prisodilo bi ji le denarne terjatve. Tožnica se na delo ne bi mogla vrniti. Tožba niti ni bila dopustna. Ugotovitvena tožba ni dopustna za ugotavljanje, da je bila pravica do odpovednega roka kršena. Tožnica ni izkazala pravnega interesa za ugotovitveno tožbo. Toženka se je glavni obravnavi, ker je bilo sporno le pravno vprašanje, odpovedala. Iz usklajene sodne prakse izhaja, da spor o posameznih pravicah iz delovnega razmerja, četudi povezan s prenehanjem delovnega razmerja, ni spor o prenehanju delovnega razmerja in se o stroških odloča po načelu uspeha. Toženka iz previdnosti graja odločitev sodišča prve stopnje, ki ji ni priznalo separatnih stroškov za pristop na prvi narok za glavno obravnavo. Tožbo bi moralo, ker ni bila sposobna za obravnavo, zavreči. Že v vabilu na narok je tožnico opozorilo, naj si vzame pooblaščenca. Ponovno opozorilo na naroku ni bilo potrebno. Tožnica je ravnala malomarno, ker si ni vzela pooblaščenca pred narokom. Zaradi tega je sodišče prve stopnje narok preložilo. Toženka pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijani del sklepa spremeni in tožnici naloži plačilo stroškov toženke (vsaj separatnih stroškov). Priglaša stroške pritožbe.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sklepa sodišča prve stopnje v mejah pritožbenega izpodbijanja. Po uradni dolžnosti je na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.) v zvezi s 366. členom ZPP pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, navedene v tej določbi ZPP, ter na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo nobene bistvene kršitve določb pravdnega postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti, in da je sprejelo materialnopravno utemeljeno odločitev.

5. Pritožba neutemeljeno navaja, da spor o odpovednem roku ni spor o prenehanju delovnega razmerja. Sklicuje se na stališča sodne prakse, ki je določno ne opredeli. S stališči sodne prakse (sklepi VSRS VIII Ips 343/2006, VIII Ips 430/2009, posredno še Dsp 65/2008) je potrjeno, da je spor o odpovednem roku (o njegovi dolžini in s tem o obstoju delovnega razmerja v času odpovednega roka) spor o prenehanju delovnega razmerja. V takšnem sporu je dopustna neposredna tožba v roku 30 dni od vročitve odpovedi oziroma od dneva, ko je delavec izvedel za kršitev pravic, na podlagi tretjega odstavka 200. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1; Ur. l. RS, št. 21/2013 in nadalj.), s katero delavec zahteva ugotovitev nezakonitosti odpovedi oziroma prenehanja delovnega razmerja.

6. Peti odstavek 41. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1; Ur. l. RS, št. 2/2004 in nadalj.) določa, da v sporu o prenehanju delovnega razmerja delodajalec sam krije svoje stroške ne glede na izid postopka, razen če je delavec z vložitvijo tožbe ali z ravnanjem v postopku zlorabljal procesne pravice. Sodišče prve stopnje je na podlagi navedene določbe ZDSS-1 pravilno odločilo, da toženka sama krije svoje stroške. Presoji, da tožnica svojih procesnih pravic ni zlorabljala, toženka v pritožbi niti ne oporeka.

7. Toženka se v pritožbi neutemeljeno (iz previdnosti) zavzema za priznanje separatnih stroškov (prvi odstavek 165. člena ZPP). Pravilno izpostavlja, da ponovno opozorilo tožnici na naroku za glavno obravnavo, naj si vzame pooblaščenca, ni bilo potrebno (tožnica je bila opozorjena v vabilu na narok, da lahko opravlja pravdna dejanja osebno ali po pooblaščencu). Iz zapisnika z naroka niti ne izhaja, da se tožnica ne bi mogla jasno ali določno izjaviti o zadevi v smislu prvega odstavka 283. člena ZPP. Če je sodišče prve stopnje kljub temu tožnico opozorilo in na njen predlog na podlagi drugega odstavka 283. člena ZPP preložilo narok, to ne pomeni, da so stroški za narok nastali po krivdi tožnice ali naključju, ki se je njej primerilo.

8. Navedbe toženke v pritožbi, s katerimi utemeljuje, zakaj izvedba naroka sploh ni bila potreba in zakaj tožba ni bila dopustna, za odločitev niso bistvene in se pritožbeno sodišče do njih ne opredeljuje (prvi odstavek 360. člena ZPP).

9. Ker niso podani s pritožbo uveljavljeni razlogi niti razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče na podlagi 2. točke 365. člena ZPP pritožbo toženke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani del sklepa sodišča prve stopnje.

10. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP. Ker toženka s pritožbo ni uspela, sama krije svoje stroške (154. člen ZPP).