Appeal dismissed; court upheld final success principle for legal costs despite separate success argument.

Pritožba se zavrne in sklep sodišča prve stopnje potrdi.

[JEDRO]

Sodna praksa sicer dopušča vrednotenje uspeha ločeno po temelju in po višini, pri čemer je končno vrednotenje uspeha rezultat izračuna aritmetične sredine obeh delnih rezultatov, toda sodna praksa to uporablja predvsem v tistih odškodninskih sporih, kjer je ugotavljanje temelja povzročilo nastanek znatnih pravdnih stroškov, a v obravnavanem primeru ne gre za takšno situacijo in je tudi po oceni pritožbenega sodišča potrebno uporabiti temeljno pravilo o povrnitvi pravdnih stroškov, to je načelo končnega uspeha, kot je to storilo prvostopenjsko sodišče, ne pa uspešnost posameznih faz pravdnih dejanj. Ni namreč mogoče trditi, da je prvostopenjsko sodišče dokazni postopek vodilo predvsem glede temelja, s katerim je tožnica uspela v celoti, ne pa tudi glede višine tožbenega zahtevka. Toženka je ugovarjala tožbenemu zahtevku tako po temelju kot višini ter je bil izvedeni postopek namenjen tako dokazovanju temelja kot višine tožbenega zahtevka.

[OBRAZLOŽITEV]

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom sklenilo, da je toženka dolžna v 15 dneh od vročitve sklepa tožnici povrniti pravdne stroške v znesku 1.989,56 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki začno teči prvi dan po preteku roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti do plačila. V presežku je zahtevka za povrnitev pravdnih stroškov zavrnilo. Odločilo je tudi, da vsaka stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

2. Zoper takšen prvostopenjski sklep se pravočasno po pooblaščencu pritožuje tožnica. V pritožbi navaja, da je sodišče o stroških odločilo ob uporabi določila 154. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), torej glede na uspeh pravdnih strank v postopku. Tožena stranka je tožbenemu zahtevku ugovarjala tako po temelju, kot tudi po višini. Prvostopenjsko sodišče je po mnenju pritožnice pretežni del postopka vodilo glede ugotavljanja temelja tožbenega zahtevka, s katerim je tožnica v celoti uspela, zato bi sodišče pri odločanju o pravdnih stroških moralo o uspehu pravdnih strank odločati posebej glede temelja in posebej glede višine tožbenega zahtevka, na takšen način pa bi bil ob izračunu matematične sredine uspeha uspeh tožnice v pravdi 85,21 % in ne 70,43 %, kot ga je upoštevalo prvostopenjsko sodišče.

Res je, da je tožnica zmotno priglasila stroške v višini 400 točk za obravnavo dne 30. 5. 2019, je pa za prvo glavno obravnavo, ki je bila 20. 8. 2019, tožnica priglasila samo 200 točk. Ker je tožnica v vsakem primeru za prvo obravnavo zahtevala 400 točk, bi ji jih sodišče moralo priznati pač pri obravnavi dne 20. 8. 2019.

Zaradi navedenega tožnica meni, da je prvostopenjsko sodišče pri odločanju o pravdnih stroških zmotno porabilo materialno pravo in zmotno ugotovilo dejansko stanje, zato višjemu sodišču predlaga, da izpodbijani sklep spremeni in toženki naloži v plačilo še dodatne pravdne stroške tožnice.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Tožnica neutemeljeno uveljavlja, da bi moralo sodišče prve stopnje uspeh pravdnih strank v pravdi upoštevati ločeno po temelju in ločeno po višini. Sodna praksa sicer dopušča vrednotenje uspeha ločeno po temelju in po višini, pri čemer je končno vrednotenje uspeha rezultat izračuna aritmetične sredine obeh delnih rezultatov, toda sodna praksa to uporablja predvsem v tistih odškodninskih sporih, kjer je ugotavljanje temelja povzročilo nastanek znatnih pravdnih stroškov 1 , a v obravnavanem primeru ne gre za takšno situacijo in je tudi po oceni pritožbenega sodišča potrebno uporabiti temeljno pravilo o povrnitvi pravdnih stroškov, to je načelo končnega uspeha, kot je to storilo prvostopenjsko sodišče, ne pa uspešnost posameznih faz pravdnih dejanj 2 . Ni namreč mogoče trditi, da je prvostopenjsko sodišče dokazni postopek vodilo predvsem glede temelja, s katerim je tožnica uspela v celoti, ne pa tudi glede višine tožbenega zahtevka. Toženka je ugovarjala tožbenemu zahtevku tako po temelju kot višini ter je bil izvedeni postopek namenjen tako dokazovanju temelja kot višine tožbenega zahtevka. V obravnavani zadevi je zato prvostopenjsko sodišče pravilno odločilo v skladu z načelom končnega uspeha pravdnih strank (154. člen ZPP).

5. Slediti ni mogoče niti pritožbeni navedbi, da bi prvostopenjsko sodišče zato, ker je tožnica zmotno priglasila stroške zastopanja v višini 400 točk za obravnavo dne 30. 5. 2019 (2. točka 20. člena Odvetniške tarife - v nadaljevanju OT), nato pa je za prvo glavno obravnavo, ki je bila dne 20. 8. 2019 (1. točka 20. člena OT), priglasila samo 200 točk, moralo priznati pač pri obravnavi dne 20. 8. 2019 400 točk.

Tožnica je v stroškovniku za zastopanje na prvi glavni obravnavi dne 20. 8. 2019 priglasila 200 točk, sodišča pa v pravdnem postopku odločajo v mejah postavljenih zahtevkov (prvi odstavek 2. člena ZPP), zato za zastopanje na prvi glavni obravnavi dne 20. 8. 2019 tožnici ni mogoče priznati več točk, kot jih je priglasila oziroma ji priznati vrednosti storitve zastopanja po 1. točki 20. člena OT.

6. Iz navedenih razlogov pritožba tožnice ni utemeljena. Pritožbeno sodišče jo je zato zavrnilo in sklep prvostopenjskega sodišča potrdilo. Odločitev temelji na določilu 2. točke 365. člena ZPP.

7. O nastalih stroških tožnice v tem pritožbenem postopku ni bilo odločano, saj jih tožnica ni priglasila.

1 Tako tudi odločba VSL sklep II Cp 3351/2011.

2 Glej odločbo VSL sklep I Cp 742/2018.