Appeal dismissed; court found defendant liquid enough to pay tax without endangering business activity.

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

[JEDRO]

Glede na četrti odstavek 11. člena ZST-1 bi lahko bila stranka oproščena plačila sodne takse v presežku nad 44,00 EUR, to je za znesek 166,00 EUR. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da v ugotovljenih dejanskih okoliščinah to ne predstavlja zneska, zaradi katerega bi bila ogrožena dejavnost dolžnika, kar je pogoj za oprostitev plačila sodnih taks po tretjem odstavku 11. člena ZST-1.

[OBRAZLOŽITEV]

1. Sodišče prve stopnje je z v uvodu navedenim sklepom zavrnilo predlog tožene stranke z dne 12. 2. 2020 za oprostitev plačila sodne takse za postopek s pritožbo (I. točka izreka) in podredna predloga za obročno plačilo ter odlog plačila sodne takse za postopek s pritožbo (II. točka izreka). Na podlagi predloženih dokazil je ugotovilo, da ima tožena stranka redne mesečne prilive. Stanje na računu v novembru, decembru in januarju je bilo pozitivno (30. 11. 2020 je znašalo 17.699,97 EUR, 31. 12. 2020 je znašalo 13.866,00 EUR in 31. 1. 2021 je znašalo 18.025,63 EUR) in je tožena stranka plačilno sposobna oziroma likvidna. Iz bilance stanja izhaja, da kratkoročna sredstva 1,056.939,05 EUR presegajo kratkoročne obveznosti 1,028.799,95 EUR in je poleg prenesenega dobička 111.150,92 EUR ustvarila čisti dobiček 20.376,89 EUR. Bilančni podatki izkazujejo dobro premoženjsko, finančno in likvidnostno stanje tožene stranke. Zmožna je takoj plačati sodno takso za postopek s pritožbo 210,00 EUR.

2. Zoper ta sklep sodišča prve stopnje vlaga pritožbo tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP) v zvezi s prvim odstavkom 366. člena ZPP. V pritožbi navaja, da je sodišče v zvezi z dokazi naredilo napačen sklep in bi ji lahko omogočilo najmanj plačilo sodne takse v obrokih. Samo ob minimalni plači predstavlja strošek podjetja za enega zaposlenega cca 1.200,00 EUR bruto mesečno. Upoštevaje število zaposlenih mora imeti vsak mesec na razpolago minimalno vsaj 12.000,00 EUR, da lahko krije plače. Potrebno je plačati tudi DDV, stroške za gorivo itd. Tožena stranka ne razpolaga s tako veliki sredstvi na računu, da bi bila zmožna plačati takso. Žal ta sodni postopek ni edini, ki teče pred sodiščem ter ne edina sodna taksa, ki jo mora plačati iz sredstev. Ker v časih epidemije ni veliko dela zaradi splošno znanih omejitev, je za toženo stranko posebej dobrodošlo, da izposluje obročno plačilo ali odlog plačila sodne takse, kjerkoli bi bilo to možno.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Tožena stranka v uvodu pritožbe navaja, da ne bo navajala novot in se sklicuje na svoje izjave ter predlagane dokaze, nato pa v nadaljevanju pritožbe navaja ravno novote koliko znaša njen mesečni strošek minimalnih plač, da mora plačati DDV in gorivo ter da ta sodni postopek ni edini, kjer mora plačati sodno takso. Ker v pritožbi ni pojasnila zakaj teh navedb ne bi mogla podati pravočasno v predlogu pred sodiščem prve stopnje, jih sodišče druge stopnje ni upoštevalo (prvi odstavek 337. člena ZPP).

5. Sodišče prve stopnje je ugotovilo kakšno je premoženjsko, finančno in likvidnostno stanje tožene stranke, ki je pravna oseba d.o.o.. Dejanskih ugotovitev o tem ne izpodbija. Prav tako ne zanika višine sodne takse 210,00 EUR. Glede na četrti odstavek 11. člena ZST-1 bi lahko bila oproščena plačila sodne takse v presežku nad 44,00 EUR, to je 166,00 EUR. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da v ugotovljenih dejanskih okoliščinah ta ne predstavlja zneska, zaradi katerega bi bila ogrožena dejavnost dolžnika, kar je pogoj za oprostitev plačila sodnih taks po tretjem odstavku 11. člena ZST-1.

6. Prav tako tožena stranka neutemeljeno navaja, da je v časih epidemije dobrodošlo, da izposluje obročno ali odlog plačila kjerkoli bi bilo možno. V skladu z drugim odstavkom 11. člena ZST-1 v zvezi s tretjim odstavkom istega člena ZST-1 sodišče stranki odloži plačilo taks ali ji dovoli obročno plačilo, če nima sredstev za plačilo takse in jih tudi ne more zagotoviti oziroma jih ne more zagotoviti takoj v celotnem znesku brez ogrožanja svoje dejavnosti. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da ugotovljenih dejanskih okoliščinah lahko takoj zagotovi denarna sredstva v celotnem znesku brez ogrožanja dejavnosti.

7. Ker tudi sodišče druge stopnje ni ugodilo predlogu stranke, začneta teči rok za plačilo takse in rok za ugovor zoper že izdani plačilni nalog iz 34. člena tega zakona naslednji dan po vročitvi sklepa sodišča druge stopnje (tretji odstavek 14. a člena ZST-1).