Appeal dismissed in small value dispute; appellate court bound by first instance fact-finding and limited to procedural errors.

Pritožba tožene stranke se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

[JEDRO]

V sporu majhne vrednosti je pritožbeno sodišče vezano na dejansko stanje tako in kolikor ga je ugotovilo sodišče prve stopnje. Prav tako je dovoljen le pritožbeni razlog po drugem odstavku 339. člena ZPP (absolutne bistvene kršitve določb postopka) ne pa po prvem odstavku 339. člena ZPP (relativne bistvene kršitve določb postopka) in seveda pritožbeni razlog zmotne uporabe materialnega prava.

Tožena stranka je imela možnost svoje trditve dokazovati ne le z listinskimi dokazi, temveč tudi z drugimi dokazi kot je zaslišanje strank ali zaslišanje prič, kar pa pomeni, da bi morala takšne dokaze predlagati in zaradi njihove izvedbe zahtevati izvedbo naroka, pa se je temu izrecno odrekla. Sodišče prve stopnje je tako pravilno postopalo skladno z določbo drugega odstavka 454. člena ZPP in o spornem dejanskem stanju odločilo na podlagi predloženih pisnih dokazov.

[OBRAZLOŽITEV]

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo II Pg 187/2020 z dne 26. 1. 2021 izreklo: ″I. Tožena stranka je dolžna plačati tožeči stranki glavnico v višini 1.951,51 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 7. 9. 2017 dalje do plačila ter stroške izvršilnega postopka v višini 44,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 27. 2. 2020 dalje do plačila, vse v 8 dneh, pod izvršbo. II. Tožena stranka je dolžna plačati tožeči stranki nadaljnje pravdne stroške v višini 121,00 EUR v roku 8 dni od prejema te sodne odločbe, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki začno teči prvi dan po izteku roka za prostovoljno izpolnitev do plačila.″

2. Zoper sodbo je tožena stranka vložila pravočasno pritožbo brez navedbe pritožbenih razlogov in brez predloga pritožbenemu sodišču, razen pritožbene navedbe, da se s sodbo ne strinja.

3. Tožena stranka ni priglasila stroškov pritožbe.

4. Tožeča stranka je na pritožbo odgovorila in meni, da je izpodbijana sodba popolnoma pravilna in zakonita ter pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbo zavrne kot neutemeljeno.

5. Tožeča stranka ni priglasila stroškov odgovora na pritožbo.

6. Pritožba ni utemeljena.

Presoja sodišča prve stopnje

7. Sodišče prve stopnje je ugotovilo naslednje dejansko stanje in presodilo: (-) da sta sedaj pravdni stranki poslovno sodelovali, tožeča stranka je toženi stranki obračunala storitve, ki jih je opravila za toženo stranko in sicer obnovo 20 enot kompaktnega merilnika toplotne energije Integral MK Maxx, kar izhaja tudi iz vtoževanega računa, listinski dokazi pa potrjuje navedbe tožeče stranke, da je tožeča stranka za toženo stranko delo opravila na podlagi naročilnice tožene stranke z dne 1. 8. 2017 s katero je tožena stranka naročila izvedbo umerjanja merilnikov - kalorimetrov z zahtevo za overovitev meril z dne 18. 7. 2017; (-) da je tožena stranka 18. 7. 2017 tožeči stranki prepustila dvajset merilnikov za potrebe overitve, ki jih je tožeča stranka prevzela, kar je razvidno iz prevzemnice merilnih naprav, tožeča stranka je delo opravila in toženi stranki dne 1. 8. 2017 predala umerjene kalorimetre, kar je razvidno iz izdajnice, za opravljene storitve je tožeča stranka izdala vtoževani račun št. 302-1-9971 v znesku 1.951,51 EUR, pri čemer je opravljene storitve zaračunala po Ceniku tožeče stranke in sicer po postavki 9.2., v kateri so določene cene za naročene in opravljene storitve (za artikel Integral MK Maxx zamenjava hidravličnega dela, baterije in tesnil, programiranje računske enote, kontrola točnosti in overovitev) za ceno 79,89 EUR/kos brez DDV, oziroma 97,58 EUR z DDV za kos; (-) tožena stranka izstavljenega računa ni plačala, račun je zapadel v plačilo 6.9.2017; (-) da navedbe tožene stranke, da računa ni prejela, niso utemeljene, saj iz neprerekanih navedb tožeče stranke izhaja, da je tožeča stranka račun za opravljene storitve poslala na naslov tožene stranke, kot je naveden na naročilu in pa na samem računu, ki je poslovni naslov tožene stranke, na katerem je ta tudi prejela sklep o izvršbi, da je tožena stranka račun prejela, pa je razvidno tudi iz opomina pred tožbo, s katerim tožeča stranka opozarja na neplačan račun toženo stranko in iz potrdila, ki potrjuje prejem opomina s strani tožene stranke, vse vročeno na poslovni naslov tožene stranke, predvsem pa je razvidno iz dopisa tožene stranke opomin pred tožbo z dne 26. 1. 2018, da tožena stranka prosi za obročno odplačilo dolga po vtoževanem računu, ker nima sredstev za plačilo, kar potrjuje prejem in pravilnost izdanega in vtoževanega računa; (-) da se tožeča stranka s predlogom za obročno odplačilo oziroma podaljšanjem roka plačila ni strinjala, kar izhaja iz njenega dopisa z dne 1. 1. 2018; (-) prav tako ne drži, da je tožena stranka vtoževani račun zavrnila, saj to ne izhaja iz IOP obrazcev, kjer naj bi po navedbah tožene stranke bilo dopisano, da računa, ki ga vtožuje tožeča stranka nimajo v evidencah, saj na predloženih listinah ni ničesar dopisanega; (-) da je neutemeljen ugovor tožene stranke, da je nepravilno obračunana cena storitve na računu, ker bi morala biti upoštevana generalna ponudba za umerjanje s ceno 83,12 EUR na kos z DDV, saj iz priložene ponudbe št. 20016843 z dne 12. 5. 2017 izhaja, da se nanaša na popolnoma druge storitve, kot so navedene v vtoževanem računu, ponudba je izdana 12. 5. 2017 in ima datum veljavnosti do 31. 10. 2017, sedaj vtoževane storitve pa so opravljene več kot tri mesece pred iztekom ponudbe; (-) da so za sporno zadevo neupoštevne navedbe, da je komercialist tožeče stranke v začetku leta posredoval generalno ponudbo za stavbe, kjer bi v letu 2017 izvajali umerjanja in so ceno posredovali strankam naprej; (-) da sta sedaj pravdni stranki sklenili pogodbo o delu v smislu 619.

člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ), tožeča stranka je storitev opravila, tožena stranka pa dolžna plačati tožeči stranki vtoževani račun v višini 1.951,51 EUR in ker je tožena stranka s plačilom računa v zamudi, je dolžna plačati tudi zakonske zamudne obresti od 7. 9. 2017 dalje do plačila, v skladu z 299. členom in 378. členom OZ).

Odločitev pritožbenega sodišča

8. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da gre v tem gospodarskem sporu za spor majhne vrednosti, saj se tožbeni zahtevek nanaša na denarno terjatev, ki ne presega 4000,00 EUR (prvi odstavek 495. člen ZPP). Sodba, s katero je končan spor v postopkih v sporu majhne vrednosti pa se sme izpodbijati samo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava (prvi odstavek 458. člena ZPP).

9. Navedeni razlogi po prvem odstavku 458. člena ZPP so tudi razlogi, na katere pritožbeno sodišče ob preizkusu izpodbijane sodbe pretežno pazi po uradni dolžnosti (morebitne kršitve določb pravdnega postopka po 1., 2., 3., 6., 7., 11., 12. in 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP in zmotna uporaba materialnega prava) skladno z drugim odstavkom 350. člena ZPP, ko preizkuša sodbo sodišča prve stopnje v delu, kolikor jo izpodbija pritožba (prvi odstavek 350. člena ZPP).

10. Pritožba izrecno ne navaja pritožbenih razlogov, zato je pritožbeno sodišče preizkusilo izpodbijano sodbo po uradni dolžnosti skladno z določbo drugega odstavka 350. člena ZPP.

11. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da se sodišču prve stopnje ni pripetila nobena od tistih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere mora in sme paziti po uradni dolžnosti.

12. Izpodbijana sodba ima razloge o vseh odločilnih dejstvih, ki so jasni in razumljivi in jih pritožbeno sodišče v celoti sprejema kot pravilne. Na ugotovljeno dejansko stanje je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo materialno pravo.

13. V sporu majhne vrednosti je pritožbeno sodišče glede na to, da pritožbeni razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ni dovoljen, vezano na dejansko stanje tako in kolikor ga je ugotovilo sodišče prve stopnje. Prav tako je dovoljen le pritožbeni razlog po drugem odstavku 339. člena ZPP (absolutne bistvene kršitve določb postopka) ne pa po prvem odstavku 339. člena ZPP (relativne bistvene kršitve določb postopka) in seveda pritožbeni razlog zmotne uporabe materialnega prava.

14. Pritožba navaja, da ne drži, da je neresnična trditev tožene stranke, da naj bi v zvezi s storitvami, ki so bile obračunane z vtoževanim računom, tožena stranka prejela drugačno ponudbo in je tožeča stranka po opravljeni storitvi poslala drugačen račun, kot pa je bilo dano povpraševanje in naročilo, saj je bila z njihove strani storjena napaka, ki so jo želeli zaračunati toženi stranki.

15. Pritožba nadalje navaja, da je sodišče prve stopnje napačno razumelo potek dogajanja, ki je bilo takšno, da je tožeča stranka je posredovala generalno ponudbo, na katero se je sklicevala tožena stranka, ko pa je bila storitev opravljena, pa je tožeča stranka brez predhodnega obvestila spremenila ceno oziroma tip blaga v obdelavi, ker je očitno na generalni ponudbi storila napako in želela strošek prevaliti na toženo stranko, zato pa je naknadno izdala novo ponudbo, na katero se sklicuje.

16. Pritožba pove, da bo tožena stranka poravnala znesek po prvotni ponudbi, ki jo je posredovala tožeča stranka in po kateri je bilo izdano naročilo, strošek napake pa naj tožeča stranka nosi sama, tožeča stranka bi morala izstaviti nov račun. Prav tako ne drži, da račun ni bil reklamiran oziroma, da tožeča stranka ni bila opozorjena, vsako leto je bila na napako opozorjena, ko je poslala IOP obrazec v podpis. Ponudba z dne 2. 2. 2017 je v zvezi z opravljenimi in vtoževanimi storitvami, je podlaga za naročilo storitve, vse ostale ponudbe dane s strani tožeče stranke so bile dane naknadno.

17. Iz povzetih pritožbenih navedb pritožbeno sodišče ugotavlja, da pritožba izpodbija dejansko stanje tako kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje, vendar pa pritožbeni razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja v sporih majhne vrednosti ni dovoljen pritožbeni razlog. Navedeno pomeni, da pritožbeno sodišče ne sme presojati ali je sodišče prve stopnje glede na izvedene dokaze dejansko stanje popolno in pravilno ugotovilo in mora ne glede na pritožbene navedbe upoštevati dejansko stanje kot izhaja iz izpodbijane sodbe.

18. Tožena stranka je imela možnost svoje trditve dokazovati ne le z listinskimi dokazi, temveč tudi z drugimi dokazi kot je zaslišanje strank ali zaslišanje prič, kar pa pomeni, da bi morala takšne dokaze predlagati in zaradi njihove izvedbe zahtevati izvedbo naroka, pa se je temu izrecno odrekla. Sodišče prve stopnje je tako pravilno postopalo skladno z določbo drugega odstavka 454. člena ZPP in o spornem dejanskem stanju odločilo na podlagi predloženih pisnih dokazov.

19. Na ugotovljeno dejansko stanje je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo materialno pravo, ko je tožbenemu zahtevku v celoti ugodilo, ker je med sedaj pravdnima strankama sklenjena podjemna pogodba, s katero se je tožeča stranka zavezala izvesti obnovo kompaktnih merilnikov toplotne energije Integral MK Maxx in je to tudi realizirala, tožena stranka kot naročnik del pa je zato dolžna storitev plačati (619. člena OZ) v vtoževanem znesku 1.951,51 EUR in skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi (378. člen OZ).

20. Pritožba izreka o stroških konkretno ne izpodbija, preizkus po uradni dolžnosti pa ni pokazal morebitnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti niti zmotne uporabe materialnega prava.

21. Pritožbeno sodišče je glede na navedeno pritožbo tožene stranke kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo (353. člen ZPP).