Appeal granted; court found defendant's words to a 12-year-old did not constitute a malicious insult offense.

Pritožbi se ugodi in se izpodbijana sodba spremeni tako, da se izrek poslej glasi:

″I. Zahtevi za sodno varstvo se ugodi in se odločba o prekršku Policijske postaje ... št. 5550083049572 z dne 10. 7. 2018 spremeni tako, da se

postopek o prekršku zoper storilca M. Z., ..., ki naj bi dne 17. 4. 2018 ob 16.00 uri na cesti v neposredni bližini stanovanjske hiše P., osorno s povzdignjenim glasom ogovoril otroka T. T.: ″Ko boš velik boš baraba! Ne boš fajn ded!“, zaradi drznega in žaljivega vedenja M. Z. pa je bil oškodovanec T.T. vznemirjen in prestrašen,

s čimer naj bi M. Z. storil prekršek po prvem odstavku 6. člena ZJRM-1,

ustavi na podlagi 1. točke prvega odstavka 136. člena Zakona o prekrških.

II. Stroški predmetnega postopka bremenijo proračun.″

[JEDRO]

Čeprav je glede na izveden dokazni postopek izkazano, da je storilec oškodovanca, ki je bil v času dogodka star 12 let, ogovoril z besedami ″Ko boš velik, boš baraba! Ne boš fajn ded!″, kar so nedvomno nenavadne besede za komunikacijo z mladoletnim oškodovancem, te besede po oceni pritožbenega sodišča niso posebej žaljive, niti ni mogoče šteti storilčevega ravnanja, ko je mladoletnemu oškodovancu izrekel te besede, kot drznega.

[OBRAZLOŽITEV]

1. Sodišče prve stopnje je z uvodoma navedeno sodbo zavrnilo storilčevo zahtevo za sodno varstvo zoper odločbo o prekršku Policijske postaje ... št. 5550083049572 z dne 10. 7. 2018 ter storilcu naložilo plačilo stroškov postopka o prekršku – sodne takse v višini 40,00 EUR.

2. Zoper sodbo se pritožuje storilec, ki smiselno uveljavlja pritožbene razloge bistvenih kršitev določb postopka o prekršku, zmotne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava (1. do 3. točka 154. člena Zakona o prekrških – ZP-1). Prosi za oprostitev zadeve in stroškov ter sodnih taks, s čimer smiselno predlaga ustavitev postopka o prekršku.

3. Pritožba je utemeljena.

4. Z odločbo o prekršku z dne 3. 9 .2018, ki jo storilec izpodbija s predmetno zahtevo za sodno varstvo, je prekrškovni organ storilca spoznal za odgovornega, da je dne 17. 4. 2018 ob 16.00 uri na cesti v neposredni bližini stanovanjske hiše P., osorno s povzdignjenim glasom ogovoril otroka T.T.: ″Ko boš velik, boš baraba! Ne boš fajn ded!″, zaradi drznega in žaljivega vedenja M. Z. pa je bil oškodovanec T. T. vznemirjen in prestrašen. S tem naj bi M. Z. storil prekršek po prvem odstavku 6. člena ZJRM-1 in mu je prekrškovni organ na podlagi istega zakonskega določila v zvezi z 52. členom ZP-1 izrekel globo za prekršek v znesku 250,38 EUR.

5. Prekršek po prvem odstavku 6. člena ZJRM-1 stori kdor koga izziva ali vzpodbuja k pretepu ali se vede na drzen, nasilen, nesramen, žaljiv ali podoben način ali koga zasleduje in s takšnim vedenjem pri njem povzroči občutek ponižanosti, ogroženosti, prizadetosti ali strahu. Kot izhaja iz zgoraj povzetega izreka odločbe o prekršku je prekrškovni organ storilcu očital, da se je do oškodovanca vedel na drzen in žaljiv način s tem, ko naj bi mu osorno s povzdignjenim glasom rekel, da bo baraba ko bo velik in da ne bo fajn ded.

6. V zahtevi za sodno varstvo je storilec zanikal storitev očitanega mu prekrška in navajal, da z oškodovancem nikoli ni govoril, v svojem zagovoru pa je povedal, da sploh ne ve kdo je T. T., ne ve kdo so njegovi starši, da ni nobenemu otroku grozil in da sploh ne ve za kaj gre, saj ni nikoli ogovarjal nobenega otroka v bližini stanovanjske hiše na naslovu P. Ker je iz spisovnega gradiva razvidno, da je sodišče storilca vabilo tudi na naroke za izvajanje dokazov tj. zaslišanje oškodovanca in njegove matere in sta vabili bili storilcu tudi pravilno in pravočasno vročeni (list. št. 21, 29 in 37), storilec pa se nanje ni odzval in svoje izostanka tudi ni opravičil, so neutemeljeni očitki sodišču, da mu ni omogočilo soočenja z oškodovancem in njegovo materjo ter da mu je s tem bila kršena pravica do obrambe.

7. Pred sodiščem zaslišani oškodovanec je povedal, da mu je te besede storilec izrekel z normalnim glasom, da ni vpil, niti ni imel povzdignjenega glasu, kar pomeni, da so brez osnove očitki o osornem vedenju in povzdignjenem glasu, s katerim naj bi storilec ogovoril otroka. Oškodovanec je tudi povedal, da se je ob tem dogodku počutil malo prestrašen in nelagodno, o dogodku pa je mami povedal po tem, ko se je vrnil z igrišča, kamor je sicer bil namenjen, ko je srečal storilca, ki naj bi mu izrekel zgoraj navedene besede. Izpovedbe oškodovančeve matere, da je sin 17. 4. 2018 prišel domov ves vznemirjen in prestrašen, so tako v nasprotju s tem, kar je povedal sam oškodovanec. Tudi sicer so v nasprotju s spisovnim gradivom njene izpovedbe, da je zaradi dogodka takoj poklicala policijo, ko ji je sin opisal, kaj se je zgodilo. Iz spisovnega gradiva namreč izhaja, da je oškodovančeva mati policijo poklicala šele 3. 5. 2018, torej kar 15 dni po samem dogodku. Glede na ugotovljene okoliščine in dejstva opisano ravnanje storilca po mnenju pritožbenega sodišča ne izpolnjuje zakonskih znakov drznega in žaljivega ravnanja, torej znakov prekrška po prvem odstavku 6. člena ZJRM-1.

8. Čeprav je glede na izveden dokazni postopek izkazano, da je storilec oškodovanca, ki je bil v času dogodka star 12 let, ogovoril z besedami ″Ko boš velik, boš baraba! Ne boš fajn ded!″, kar so nedvomno nenavadne besede za komunikacijo z mladoletnim oškodovancem, te besede po oceni pritožbenega sodišča niso posebej žaljive, niti ni mogoče šteti storilčevega ravnanja, ko je mladoletnemu oškodovancu izrekel te besede, kot drznega. Prav tako ni mogoče šteti, da je storilec s svojim ravnanjem pri oškodovancu povzročil občutek ponižanosti, ogroženosti, prizadetosti ali strahu, saj po izpovedbi oškodovanca storilec teh besed ni izrekel s povzdignjenim glasom, same besede pa so pri oškodovancu po lastnih izpovedbah povzročile majhno prestrašenost in nelagodje. Da ti občutki vendarle niso bili tako intenzivni, kaže dejstvo, ki ga v pritožbi izpostavlja tudi storilec, da se oškodovanec ni vrnil domov nemudoma po izrečenih besedah, temveč je nadaljeval svojo pot na igrišče, kamor je tudi sicer bil namenjen, in se šele po uri vrnil domov, kjer je o dogodku povedal materi, ki pa tudi ni ukrepala nemudoma in policistov poklicala še isti dan, temveč je to storila šele čez 15 dni. Navedeno jasno kaže na to, da storilčevo ravnanje, ko je oškodovancu izrekel zgoraj povzete besede, ni sprožilo tako hudih čustvenih reakcij pri oškodovancu, da bi bili izkazani zakonski znaki očitanega prekrška oz. glede na ugotovljene okoliščine ob pravilni uporabi 6. člena ZJMR-1 ni mogoče šteti, da storilčevo ravnanje predstavlja prekršek po 6. členu ZJRM-1.

9. Glede na navedeno storilec sodišču prve stopnje utemeljeno očita, da je zmotno uporabilo določbe predpisa, ki določa prekršek, ko je zaključilo, da je njegovo ravnanje, ki se mu ga očita v izreku odločbe o prekršku, izpolnjuje zakonske znake prekrška po prvem odstavku 6. člena ZJRM-1, zaradi česar je pritožbeno sodišče njegovi pritožbi ugodilo in izpodbijano sodbo prvostopenjskega sodišča spremenilo tako, kot izhaja iz izreka te sodbe (deveti odstavek 163. člena ZP-1).

10. Na podlagi četrtega odstavka 144. člena ZP-1 je pritožbeno sodišče odločilo tudi, da stroški postopka, ki je bil ustavljen, bremenijo proračun.