Appeal dismissed; indictment description must concretize all elements of business fraud including specific victim and loss.

I. Pritožba se kot neutemeljena zavrne.

[JEDRO]

Vsi zakonski znaki kaznivega dejanja morajo biti konkretizirani v opisu kaznivega dejanja v izreku (tenorju) zahteve za preiskavo, morebitne konkretizacije v njeni obrazložitvi niso relevantne, zato pritožba ne more uspeti z obširno obrazložitvijo, kjer pojasnjuje (ponavlja) stanje stvari in dogodke v času od 28.3.2019 do junija 2020.

Iz opisa kaznivega dejanja izhaja, da naj bi osumljenci preslepili oškodovano družbo, ni pa navedeno kdo je fizična oseba pri kateri naj bi osumljenci povzročili zmotno prepričanje, da bo obveznost iz naslova najemnine plačana. Kaznivo dejanje poslovne goljufije se lahko izvrši le tako, da storilec preslepi drugo osebo in ta mora biti v opisu kaznivega dejanja personalizirana, saj se lahko preslepi le fizično osebo. V opisu kaznivega dejanja torej manjka predvsem navedba konkretnih okoliščin, ki naj bi jih osumljenci lažno prikazovali, koga (fizično osebo) so preslepili pri oškodovani družbi ter konkretizacija premoženjske škode, ki naj bi slednji nastala.

[OBRAZLOŽITEV]

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo zahtevo za preiskavo oškodovanke kot tožilke zoper osumljene MM, VM in EC, zaradi kaznivega dejanja poslovne goljufije po prvem odstavku 228. člena KZ-1, ki naj bi ga osumljenci storili tako kot je opisano v izreku izpodbijanega sklepa. V obrazložitvi izpodbijanega sklepa je v 6. točki glede osumljenega VM navedeno, da očitano kaznivo dejanje temu osumljencu ni z ničemer konkretizirano, opis očitanega kaznivega dejanja, ki se nanaša na osumljena EC in MM, pa ne odraža vseh zakonskih znakov kaznivega dejanja poslovne goljufije. Sodišče prve stopnje je ocenilo, da niso navedena dejstva in okoliščine, ki bi konkretizirala njuno preslepitveno ravnanje oziroma odražala njun preslepitveni namen, saj posli, iz katerih naj bi po njunih zatrjevanjih prišlo do poplačila obveznosti do oškodovanke kot tožilke, ki niso bili v fazi realizacije, ki bi omogočala poplačilo, niso z ničemer konkretizirani, prav tako ni konkretizirana premoženjska škoda, ki naj bi bila zaradi neizpolnitve obveznosti oškodovanki kot tožilki prizadejana oziroma premoženjska korist, ki je bila s kaznivim dejanjem dosežena. Sodišče prve stopnje je še pojasnilo, da obljuba plačila oziroma poravnave obveznosti, je v poslovnem svetu nekaj povsem običajnega, nič neobičajnega pa tudi ni, če kasneje do izpolnitve obveznosti, največkrat zaradi finančnih težav, ne pride. V tem smislu zato ne morejo biti zadostne iz konkretnega očitka izhajajoče zgolj posplošene navedbe o osumljenčevih praznih obljubah.

2. Oškodovanka kot tožilka v pritožbi navaja, da je sodišče prve stopnje kršilo določbe KZ-1 in zmotno ter nepopolno ugotovilo dejansko stanje. V točki II pritožbe pojasnjuje opredelitev kaznivega dejanja goljufije po 228. členu KZ-1 ter izpostavlja odločbo Vrhovnega sodišča RS Ips 93283/2010. V točki III pritožbe oškodovanka kot tožilka navaja, da je stališče sodišča, kot izhaja iz izpodbijanega sklepa, napačno trdi, da zahteva za preiskavo vsebuje jasno konkretizacijo kaznivega dejanja in tudi odraža izpolnjenost vseh zakonskih znakov. V nadaljevanju povzema dejstva in okoliščine oziroma dogodke od sklenitve najemne pogodbe dalje do vložitve tožbe za odpoved najemne pogodbe iz krivdnih razlogov neplačevanja najemnine marca 2020. V obrazložitvi podrobno pojasnjuje vsebino obljub, ki so jih dajali osumljenci in njihove vloge, tako kot je navedla v zahtevi za uvedbo preiskave. Glede konkretizacije škode trdi, da je v zahtevi za preiskavo to jasno izpostavila ter da ta znaša 26.875,29 EUR. Zato predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, izpodbijani sklep v celoti razveljavi ter izda sklep o preiskavi oziroma podrejeno, da zadevo vrne zunajobravnavnemu senatu sodišča prve stopnje v ponovno odločanje.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče ocenjuje, da so navedbe sodišča prve stopnje v izpodbijanem sklepu pravilne, medtem ko so pritožbene navedbe zmotne. Osumljeni VM je v zahtevi za uvedbo preiskave naveden v uvodu zgolj kot osumljenec očitanega kaznivega dejanja, vendar v opisu dejanja ni zatrjevano nobeno njegovo ravnanje, ki bi imelo zakonske znake obravnavanega kaznivega dejanja. Sodišče prve stopnje je tudi pravilno ocenilo, da opis očitanega kaznivega dejanja osumljenima EC in MM nima vseh zakonskih znakov kaznivega dejanja poslovne goljufije, saj niso navedena dejstva in okoliščine, ki bi konkretizirale njuno preslepitveno ravnanje (oziroma odražala njun preslepitveni namen). Zgolj navedba, da sta osumljenec MM in EC dajala lažne obljube, da bo obveznost iz naslova najemnine plačana, ne zadostuje, posli, iz naslova katerih naj bi po njunih zatrjevanjih prišlo do poplačila obveznosti, pa niso z ničemer konkretizirani. Sodišče prve stopnje je pravilno ocenilo, da tudi ni konkretizirana premoženjska škoda, za katero se zatrjuje, da je nastala, nasprotne trditve pritožnice niso utemeljene. Vsi zakonski znaki kaznivega dejanja morajo biti konkretizirani v opisu kaznivega dejanja v izreku (tenorju) zahteve za preiskavo, morebitne konkretizacije v njeni obrazložitvi niso relevantne, zato pritožba ne more uspeti z obširno obrazložitvijo, kjer pojasnjuje (ponavlja) stanje stvari in dogodke v času od 28.3.2019 do junija 2020. Pritožbeno sodišče nadalje ugotavlja, da je opis očitanega kaznivega dejanja pomanjkljiv tudi v očitku koga naj bi osumljenci preslepili. Iz opisa kaznivega dejanja izhaja, da naj bi osumljenci preslepili oškodovano družbo, ni pa navedeno kdo je fizična oseba pri kateri naj bi osumljenci povzročili zmotno prepričanje, da bo obveznost iz naslova najemnine plačana. Kaznivo dejanje poslovne goljufije se lahko izvrši le tako, da storilec preslepi drugo osebo in ta mora biti v opisu kaznivega dejanja personalizirana, saj se lahko preslepi le fizično osebo. V opisu kaznivega dejanja torej manjka predvsem navedba konkretnih okoliščin, ki naj bi jih osumljenci lažno prikazovali, koga (fizično osebo) so preslepili pri oškodovani družbi ter konkretizacija premoženjske škode, ki naj bi slednji nastala.

5. Ker pritožba oškodovanke kot tožilke ni utemeljena, jo je pritožbeno sodišče kot tako zavrnilo (tretji odstavek 402. člena Zakona o kazenskem postopku).