Legislator Case Law & Legislation
VSK Sklep I Kp 36426/2020 ECLI:SI:VSKP:2021:I.KP.36426.2020 AI generated

Appeal dismissed; detention order upheld due to flight risk and public safety concerns during pandemic.

Case Number VSK Sklep I Kp 36426/2020
Court / Authority
Jurisdiction Slovenia (SI)
Decision Date
Outcome Dismissed

Legislator summary

AI generated

The High Court in Koper dismissed the appeal against a detention order, ruling that the suspect remained a flight risk. The defense argued the suspect's Kosovo citizenship, temporary residence in Croatia, and family ties in Slovenia provided sufficient guarantees, but the court found these insufficient. Consequently, the court upheld the detention order citing the suspect's specific danger to public order and health during the COVID-19 pandemic.

Legislator headnote

AI generated

Zakon o kazenskem postopku 201. člen 1. odstavek 1; Ustava Republike Slovenije 20. člen: Detention orders remain justified when specific circumstances demonstrate a concrete danger of flight and pose a threat to public order or health, particularly during pandemics, rendering milder measures inappropriate.

Keywords

AI generated
detention order flight risk assessment public safety concerns COVID-19 pandemic suspicion of crime

Cited Legislation

AI generated
201. člen 1. odstavek 1 Zakona o kazenskem postopku
20. člen Ustave Republike Slovenije
402. člen 3. odstavek Zakona o kazenskem postopku
AI generated

Need to analyze how this precedent applies to your matter?

Cross-reference this judgment against statutes, commentaries, and subsequent citing case law inside Legislator AI.

Open in Legislator →

Full text

I. Pritožba se kot neutemeljena zavrne.

[JEDRO]

Obtoženec je državljan Kosova, kjer ima prijavljeno tudi stalno bivališče. Začasno bivališče naj bi imel prijavljeno nekje v bližini R.v Republiki Hrvaški, vendar podrobnejšega naslova ni vedel. Zagovornik v zvezi s tem v pritožbi navaja, da mu je bila na Hrvaškem izdana delovna viza, kakor tudi to, da ima v Republiki Sloveniji sorodnike (to naj bi bila neka D.B.), ki da lahko zagotovi, da obtoženec ne bo zapustil ozemlja Republike Slovenije. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da sta obe te dve okoliščini premalo tehtno jamstvo, da bi obtoženec v primeru izpustitve na prostost v naši državi ostal in tako počakal na takšen ali drugačen izid kazenskega postopka.

Nenadzorovano prehajanja državnih meja namreč pomeni ogrozitveni faktor za pravni red vsake države, zlasti pa to velja za sedanje pogoje pandemije COVID- 19, ko pomeni izvrševanje kaznivih dejanj, povezanih z ilegalnim prehajanjem državnih meja tudi grožnjo za zdravje ljudi, zaradi česar se pripor izkaže tudi kot sorazmeren ukrep.

[OBRAZLOŽITEV]

1. Zunajobravnavni senat Okrožnega sodišča v K. je z izpodbijano odločbo ugotovil, da je pri obtoženemu L.A. priporni razlog begosumnosti po 1. točki prvega odstavka 201. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) še vedno podan, zaradi česar je pripor zoper obtoženca iz istega pripornega razloga podaljšal.

2. Zoper ta sklep se pritožuje obtoženčev zagovornik. Uveljavlja pritožbena razloga nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in bistvene kršitve določb kazenskega postopka in višjemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijani sklep spremeni tako, da ugotovi, da priporni razlog po 1. točki prvega odstavka 201. člena ZKP ni več podan in da pripor zoper obtoženca odpravi, podrejeno pa, da ga nadomesti z milejšim ukrepom.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Po pregledu spisovnega gradiva pritožbeno sodišče ugotavlja, da je potrebno zagovornikovo pritožbo kot neutemeljeno zavrniti. Obtožba je v tej zadevi postala pravnomočna, saj se kazenski postopek nahaja v fazi glavne obravnave, kar z drugo besedo pomeni, da o utemeljenosti suma v smeri storitve obravnavanega kaznivega dejanja ne more biti nikakršnega dvoma. Kolikor pa zagovornik to utemeljenost suma skuša omajati z vprašanji, ki so povsem dejanske narave, pa mu je potrebno povedati, da je ugotavljanje dejanskega stanja prepuščeno razpravljajočemu senatu in da se sodišče s temi vprašanji pri odločanju o priporu, kolikor presegajo potrebno za ugotavljanje obstoja utemeljenega suma, ukvarjati ne more.

5. Pritožbeno sodišče nadalje ugotavlja, da je neutemeljen tudi tisti del zagovornikove pritožbe, ki se nanaša na obstoj pripornega razloga begosumnosti po 1. točki prvega odstavka 201. člena ZKP. Obtoženec je državljan Kosova, kjer ima prijavljeno tudi stalno bivališče. Začasno bivališče naj bi imel prijavljeno nekje v bližini R. v Republiki Hrvaški, vendar podrobnejšega naslova ni vedel. Zagovornik v zvezi s tem v pritožbi navaja, da mu je bila na Hrvaškem izdana delovna viza, kakor tudi to, da ima v Republiki Sloveniji sorodnike (to naj bi bila neka D.B.), ki da lahko zagotovi, da obtoženec ne bo zapustil ozemlja Republike Slovenije. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da sta obe te dve okoliščini premalo tehtno jamstvo, da bi obtoženec v primeru izpustitve na prostost v naši državi ostal in tako počakal na takšen ali drugačen izid kazenskega postopka. Dejstvo ostaja, da obtoženca na bivanje v naši državi ne veže prav nikakršna navezna okoliščina in da se je na ozemlju Republike Slovenije znašel izključno zaradi storitve sedaj obravnavanega kaznivega dejanja. Sklepno tako pritožbeno sodišče ugotavlja da so, ob upoštevanju predpisane kazni od treh do desetih let zapora, podane okoliščine, ki kažejo na konkretno nevarnost, da bi obtoženec v primeru izpustitve na prostost iz naše države pobegnil in se tako skušal izogniti takšnemu ali drugačnemu zaključku kazenskega postopka. O pripornem razlogu begosumnosti po 1. točki prvega odstavka 201. člena ZKP tako ni nikakršnega dvoma.

6. Podaljšanje pripora zoper obtoženca je utemeljeno tudi v luči kriterijev iz 20. člena Ustave Republike Slovenije. Že upoštevaje naravo pripornega razloga samega se izkaže pripor kot neogibno potreben ukrep za dokončanje kazenskega postopka, nenazadnje pa je utemeljen tudi z vidika zagotavljanja varnosti ljudi. Nenadzorovano prehajanja državnih meja namreč pomeni ogrozitveni faktor za pravni red vsake države, zlasti pa to velja za sedanje pogoje pandemije COVID-19, ko pomeni izvrševanje kaznivih dejanj, povezanih z ilegalnim prehajanjem državnih meja tudi grožnjo za zdravje ljudi, zaradi česar se pripor izkaže tudi kot sorazmeren ukrep. Glede na ugotovljeno neogibnost pripora pa tako odpade tudi kakršnakoli možnost nadomestitve tega ukrepa z milejšim, tako, kakor to v svoji pritožbi navaja zagovornik.

7. Glede na vse zgoraj navedeno je bilo tako potrebno pritožbo obtoženčevega zagovornika kot neutemeljeno zavrniti, odločitev o tem pa opreti na določbo tretjega odstavka 402. člena ZKP.