Appeal dismissed; recidivism risk based on personality traits and health, not prior violence history.

Pritožba se zavrne kot neutemeljena.

[JEDRO]

Pri presoji storilčeve ponovitvene nevarnosti v konkretni zadevi niti ne more biti odločilna okoliščina, da storilec doslej ni bil obravnavan zaradi kaznivih dejanj zoper življenje in telo oziroma kaznivih dejanj ali prekrškov z elementi nasilja, pač pa je treba izhajati iz ugotovitve, ali je storilec ponovitveno nevaren zaradi v tem kazenskem postopku ugotovljenih osebnostnih lastnosti in bolezenskih okoliščin.

[OBRAZLOŽITEV]

1. S pritožbeno izpodbijanim sklepom je razpravni senat prvostopenjskega sodišča, ob preverjanju pripornih razlogov po razglasitvi sklepa o izreku varnostnega ukrepa obveznega psihiatričnega zdravljenja in varstva v zdravstvenem zavodu, v skladu z določbo prvega in šestega odstavka 361. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP), zoper storilca M. O. podaljšal pripor iz pripornega razloga ponovitvene nevarnosti po 3. točki prvega odstavka 201. člena ZKP do nastopa izvrševanja zgoraj citiranega varnostnega ukrepa. Odredil je, da se pripor še naprej izvršuje v Enoti za forenzično psihiatrijo, Oddelka za psihiatrijo v Univerzitetnem kliničnem centru M. Varnostni ukrep je bil storilcu izrečen zaradi v neprištevnem stanju storjenega protipravnega dejanja, ki ima zakonske znake kaznivega dejanja poskusa kaznivega dejanja umora po 1. točki 116. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1), v zvezi s 34. členom in drugim odstavkom 29. člena KZ-1. Pripor zoper storilca traja od 18. 9. 2020 od 23.10 ure dalje.

2. Zoper sklep o podaljšanju pripora se je pravočasno pritožila storilčeva zagovornica. Uveljavlja pritožbene razloge bistvene kršitve določb kazenskega postopka, kršitve kazenskega zakona ter zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Predlaga, da sodišče druge stopnje pritožbi ugodi in izpodbijani sklep spremeni tako, da storilcu pripor odpravi oziroma podrejeno, da ga nadomesti z milejšim ukrepom.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Uvodoma pritožnica izpostavlja, da je šlo za enkraten dogodek, ko sta bila storilec in oškodovanec pod vplivom prepovedanih drog. Storilec je oškodovancu pomagal in zato pri njem ni bil izkazan namen, da ga umori. Prav tako je storilec po poročilu Enote za forenzično psihiatrijo UKC M. trenutno brez psihopatološke simptomatike, ki bi terjala hospitalno obravnavo. Zato pritožnica meni, da za izrek varnostnega ukrepa obveznega psihiatričnega zdravljenja in varstva v zdravstvenem zavodu ni pogojev.

5. Z zgoraj opisanimi pritožbenimi navedbami pritožnica izpodbija zaključke prvega sodišča glede enega temeljnih pogojev za podaljšanje pripora zoper storilca in sicer njegove ponovitvene nevarnosti. Do tega vprašanja se je prvostopenjsko sodišče po prepričanju sodišča druge stopnje prepričljivo opredelilo pod točko 7 obrazložitve izpodbijanega sklepa. Pri presoji storilčeve ponovitvene nevarnosti v konkretni zadevi niti ne more biti odločilna okoliščina, da storilec doslej ni bil obravnavan zaradi kaznivih dejanj zoper življenje in telo oziroma kaznivih dejanj ali prekrškov z elementi nasilja, pač pa je treba izhajati iz ugotovitve, ali je storilec ponovitveno nevaren zaradi v tem kazenskem postopku ugotovljenih osebnostnih lastnosti in bolezenskih okoliščin. Kot pravilno povzema sodišče prve stopnje sta tako izvedenka klinične psihologije dr. S. Š. kot tudi izvedenec psihiatrične stroke dr. M. K. ugotovila, da takšna nevarnost obstaja. Klinična psihologinja je tako izpostavila storilčeve čustvene izbruhe in agresivne izpade, ki so pri storilcu povsem običajni pa tudi njegov negativizem, razdražljivost, muhavost, zamerljivost in empatijo. Izvedenec psihiater pa je poudaril, da pri storilcu obstoji povsem konkretna in realna nevarnost, da bi v primeru, če se ne bi zdravil in bi še užival psihoaktivne snovi, na prostosti lahko storil kakšno hudo kaznivo dejanje (list. št. 246). Siceršnje storilčeve zdravstvene težave, ki jih opisuje pritožnica, so obstajale tudi že pred storitvijo obravnavanega dejanja, pa niso bile ovira, da bi ga storilec ne storil. Zato sodišče druge stopnje nikakor ne more pritrditi pritožnici, da storilčeva ponovitvena nevarnost ni več podana oziroma da več ni nevarnosti, da bi na prostosti tovrstna dejanja ponavljal. Njegova ponovitvena nevarnost kot to izhaja iz izpodbijanega sklepa, ni omejena le na konkretnega oškodovanca P. V., pač pa iz prvostopenjskega sklepa jasno izhaja, da je v konkretnem primeru varnost ljudi ogrožena do te mere, da odtehta poseg v storilčevo pravico do osebne svobode in da te nevarnosti ni mogoče odpraviti s kakšnim milejšim ukrepom.

6. V obrazložitvi izpodbijanega sklepa je ugotovljena in sprejemljivo obrazložena tudi neogibnost pripora za varnost ljudi, ki jo sodišče presoja skladno z ustavnim načelom sorazmernosti in ki zagotavlja, da poseg v človekove pravice (storilčevo prostost) ne bo hujši kot je nujno potrebno za zavarovanje dobrine, ki naj se s posegom zavaruje. Zagovorničino sklicevanje na neučinkovitost zdravljenja odvisnosti od prepovedanih drog pod prisilo, po prepričanju sodišča druge stopnje nikakor ne more biti okoliščina, ki bi podprla tezo, da je izvrševanje pripora v zdravstvenem zavodu prehud poseg v storilčevo osebno svobodo.

7. Ker sodišče druge stopnje pri obravnavanju pritožbe ni zasledilo kršitev, ki jih je dolžno ugotavljati po uradni dolžnosti (peti odstavek 402. člena ZKP), je pritožbo storilčeve zagovornice zavrnilo kot neutemeljeno.

8. Če bo za storilca nastopila dolžnost plačila stroškov kazenskega postopka (95. člen ZKP), bo sodno takso za pritožbo zoper sklep o podaljšanju pripora po tarifni številki 74013 Taksne tarife, v zvezi s petim odstavkom 3. člena in 7. točko prvega odstavka 5. člena Zakona o sodnih taksah (ZST-1), odmerilo sodišče prve stopnje po pravnomočnosti sklepa.