Appeal dismissed; debt discharge in bankruptcy must be raised in enforcement title issuance, not enforcement objection.
Legislator summary
AI generatedThe High Court dismissed the debtor's appeal against the first-instance court's decision to enforce a criminal judgment debt. The debtor argued that a prior bankruptcy discharge extinguished the debt, but the court held that such defenses must be raised during the issuance of the enforcement title, not later in the enforcement objection. Since the enforcement court was bound by the formal enforcement title issued after the bankruptcy proceedings concluded, the debtor's late argument was inadmissible.
Legislator headnote
AI generatedZakon o izvršbi in zavarovanju (ZIZ), 53. člen; 55. člen: A debtor must raise defenses regarding the time of damage occurrence or non-existence of the creditor's claim in the enforcement title issuance proceedings; an enforcement objection filed later is inadmissible if the enforcement title was issued after the bankruptcy discharge proceedings concluded.
Keywords
AI generatedCited Legislation
AI generatedRelated Decisions
AI generatedFull text
I. Pritožba se zavrne in se v izpodbijani IV. in V. točki izreka potrdi sklep sodišča prve stopnje.
II. Dolžnik sam krije svoje stroške pritožbenega postopka.
[JEDRO]
Ob tem, da iz obrazložitve sodišča prve stopnje izhaja, da se je postopek osebnega stečaja, v katerem so bile dolžniku odpuščene obveznosti, končal pred izdajo izvršilnega naslova, je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da bi moral dolžnik dejstva, v zvezi s časom nastanka škode oziroma neobstojem upnikove terjatve iz premoženjskopravnega zahtevka uveljavljati v postopku izdaje izvršilnega naslova.
[OBRAZLOŽITEV]
1. Sodišče prve stopnje je z v uvodu navedenim sklepom določilo, da je dolžnik dolžan plačati upniku premoženjsko pravni zahtevek 181.904,64 EUR izrečen s pravnomočno in izvršljivo sodbo Okrožnega sodišča v Celju I K 465/2014 z dne 26. 4. 2016 v roku 15 dni po vročitvi tega sklepa, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po preteku petnajstdnevnega roka za izpolnitev dalje (I. točka izreka), sklenilo, da po poteku roka za prostovoljno izpolnitev, določenega v točki I. izreka tega sklepa, sodišče dovoli predlagano izvršbo (II. točka izreka), da se ugovoru dolžnika delno ugodi tako, da se predlog za izvršbo v delu, kjer predlaga upnik izterjavo zakonskih zamudnih obresti od 181.904,64 EUR od dne 26. 4. 2016 do izteka 15. dnevnega roka, določenega v točki I. izreka tega sklepa, zavrne, sklep o izvršbi I 515/2017 z dne 15. 12. 2017 pa v tem delu razveljavi (III. točka izreka), da se ugovor dolžnika v preostalem zavrne (IV. točka izreka) ter da dolžnik sam nosi stroške ugovornega postopka in postopka o razveljavitvi potrdila o pravnomočnosti in izvršljivosti sklepa o izvršbi (V. točka izreka).
2. Zoper navedeno odločitev pod IV. in V. točko izreka se dolžnik pravočasno pritožuje ter pri tem uveljavlja pritožbeni razlogov zmotne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava po 2. in 3. točki prvega odstavka 338. člena v zvezi s 366. členom Zakona o pravdnem postopku (ZPP), vse v zvezi s 15. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ). Ne strinja se s stališčem sodišča prve stopnje, da je terjatev upnika nastala šele z izdajo kazenske sodbe, to je dne 26. 4. 2016. Zatrjuje, da gre za terjatev, nastalo v posledici kaznivega dejanja, in sicer gre za premoženjsko škodo, ki mu je nastala pred dnem 25. 10. 2010 ter v zvezi s tem izpostavlja, da iz izreka izvršilnega naslova izhaja, da je ta premoženjska škoda zapadla v plačilo najkasneje dne 31. 12. 2006. V zvezi z navedenim zatrjuje oziroma ugovarja, da je terjatev zastarala najkasneje dne 31. 12. 2011. Dolžnik je sicer s tem, ko zoper izvršilni naslov ni vložil pravnega sredstva pripoznal zastarano obveznost, vendar pa to nima narave novacije dolga ter samo zato ni mogoče šteti, da je terjatev nastala z dnem izdaje kazenske sodbe. Ker je terjatev nastala v letu 2006 in je bila s sodbo Okrožnega sodišča v Celju I K 465/2014 z dne 26. 4. 2016 zgolj ugotovljena in ne ustanovljena, odpust obveznosti po sklepu Okrožnega sodišča v Ljubljani St 1113/2010 z dne 11. 11. 2016 pa učinkuje za vse terjatve, ki so nastale pred dnem 25. 10. 2010 zatrjuje, da učinkuje navedeni odpust tudi na predmetno terjatev. Vsled navedenemu izpostavlja, da so zato vse navedbe dolžnika v zvezi z zapadlostjo terjatve upnika do družbe K. d.o.o. in dokazni predlogi, ki jih je v zvezi s tem podal, relevantni, zato bi jih sodišče prve stopnje moralo upoštevati in se do njih opredeliti. Poudarja, da se o navedbah glede datuma nastanka terjatve upnik sploh ni opredelil oziroma jih ni argumentirano in dokazno podprto zanikal ter zatrjuje, da bi se vsled temu njegove trditve v zvezi s tem morale šteti za resnične. Posledično pa je materialnopravno zmotna tudi odločitev o stroških postopka. Predlaga ugoditev pritožbi, spremembo izpodbijanega sklepa tako, da se ugovoru zoper sklep o izvršbi ugodi, upniku pa naloži v plačilo vsem stroške, ki so v zvezi s tem postopkom nastali, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Priglaša pritožbene stroške.
3. Pritožba ni utemeljena.
4. Pritožbeno preizkušana je odločitev sodišča prve stopnje o ugovoru zoper sklep o izvršbi, ki je bil v konkretni zadevi izdan na podlagi izvršilnega naslova, in sicer sodbe Okrožnega sodišča v Celju I K 465/2014 z dne 26. 4. 2016. Kot je pravilno navedlo sodišče prve stopnje v izpodbijanem sklepu, mora biti ugovor zoper sklep o izvršbi obrazložen (drugi odstavek 53. člena ZIZ). Pri tem navedena določba ZIZ še določa, da mora v ugovoru dolžnik navesti dejstva, s katerimi ga utemeljuje in predložiti dokaze, sicer se ugovor šteje kot neutemeljen. Tako ni mogoče šteti, da je ugovor utemeljen, kadar dolžnik sicer v ugovoru navede določena dejstva, ki pa niso pravno pomembna, ali kadar na primer predlaga dokaze, ki niso v nikakršni zvezi s pravno pomembnimi dejstvi. Pri ugovoru zoper sklep o izvršbi na podlagi izvršilnega naslova so pravno pomembna dejstva tista dejstva, ki preprečujejo izvršbo, pri čemer so ugovorni razlogi v prvem odstavku 55. člena ZIZ tudi primeroma navedeni.
5. Kot izhaja iz izpodbijanega sklepa, je dolžnik v ugovoru zatrjeval, da so mu bile v postopku osebnega stečaja, ki se je končal dne 27. 1. 2016, s sklepom Okrožnega sodišča v Ljubljani St 1113/2010 z dne 11. 1. 2016 odpuščene vse obveznosti, nastale do dne 25. 10. 2010, da se izterjevana terjatev nanaša na škodo, povzročeno s kaznivim dejanjem in je tako nastala že v letu 2006 ter da izpostavljeni odpust obveznosti učinkuje tudi na izterjevano terjatev. Ob tem, da iz obrazložitve sodišča prve stopnje izhaja, da se je postopek osebnega stečaja, v katerem so bile dolžniku odpuščene obveznosti, končal pred izdajo izvršilnega naslova, je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da bi moral dolžnik dejstva, v zvezi s časom nastanka škode oziroma neobstojem upnikove terjatve iz premoženjskopravnega zahtevka uveljavljati v postopku izdaje izvršilnega naslova. Ker je izvršilno sodišče skladno z načelom formalne legalitete na izvršilni naslov vezano, pritožba neutemeljeno zatrjuje, da so bile dolžnikove navedbe v zvezi s časom nastanka upnikove terjatve relevantne. Četudi bi bila upnikova terjatev v postopku osebnega stečaja odpuščena, mu je bila s kasneje izdanim izvršilnim naslovom, na katerega je izvršilno sodišče vezano, priznana.
6. Ker je sodišče prve stopnje dolžnikov ugovor v pretežnem delu zavrnilo, se pritožba neutemeljeno zavzema, da bi dolžnikove stroške ugovornega postopka morala kriti upnica.
7. Glede na vse navedeno in upoštevajoč, da v postopku na prvi stopnji ni prišlo do kršitev, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP v zvezi s 366. členom ZPP, vse v zvezi s 15. členom ZIZ), je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in sklep sodišča prve stopnje v izpodbijani IV. In V. točki izreka potrdilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).
8. Ker dolžnik s pritožbo ni uspel, ni možen zaključek o neutemeljeno povzročenih pritožbenih stroških in jih ni mogoče naložiti v plačilo upniku. Zato je v zvezi s temi stroški pritožbeno sodišče odločilo, da jih dolžnik krije sam (šesti odstavek 38. člena ZIZ).