Appeal allowed: Court rules interpreter costs for non-Slovene speakers must be paid by state first in private prosecution.

Pritožbi se ugodi, izpodbijani sklep se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v nadaljnji postopek.

[JEDRO]

Tudi stroški tolmača obdolžencu v kazenskem postopku, ki teče na zasebno tožbo, se najprej izplačajo iz sredstev organa, ki vodi kazenski postopek.

[OBRAZLOŽITEV]

1. S pritožbeno izpodbijanim sklepom je okrajna sodnica Okrajnega sodišča v Celju iz razloga po 437. členu v zvezi z drugim odstavkom 277. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) zavrgla zasebno tožbo zasebnega tožilca J. C. z dne 30. 1. 2019, zoper obdolženo M. M., zaradi kaznivega dejanja razžalitve po prvem odstavku 158. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1). Svojo odločitev je utemeljila s tem, da naj bi neplačilo predujma za nagrado in stroške tolmača s strani zasebnega tožilca pomenilo drugo okoliščino, ki začasno preprečuje pregon.

2. Zoper sklep se je zasebni tožilec po pooblaščencu pravočasno pritožil. Uveljavlja pritožbene razloge bistvenih kršitev določb kazenskega postopka ter zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Predlaga, da sodišče druge stopnje pritožbi ugodi in izpodbijani sklep razveljavi, zadevo pa vrne sodišču prve stopnje v novo odločitev z navodilom, kako naj postopa glede plačila predujma.

3. Pritožba je utemeljena.

4. Izpodbijani sklep izraža prepričanje prvostopenjske sodnice, da je neplačilo predujma za stroške tolmača, ki je bilo naloženo zasebnemu tožilcu v znesku 1.500,00 EUR, okoliščina, ki začasno preprečuje pregon obdolženke, sicer državljanke Republike Srbije, ki ne razume in govori slovenskega jezika. Sodnica zagovarja stališče, da določba devetega odstavka 8. člena ZKP, po kateri se stroški za tolmačenje ali prevajanje ne zaračunavajo osebam iz prvega in osmega odstavka istega člena in bremenijo proračun, ne pomeni, da teh stroškov ni mogoče naložiti strankam v postopku ter da ti v vsakem primeru bremenijo proračun.

5. Sodišče druge stopnje se sicer načeloma strinja s tezo prvega sodišča, še zlasti glede na specifičen položaj zasebnih tožilcev v kazenskih postopkih, da si določbe devetega odstavka 8. člena ZKP ni mogoče razlagati na način, da stroški za tolmačenje ali prevajanje v vseh primerih bremenijo sodni proračun, vendar pa to ni bistveno vprašanje, ki se je postavilo v predmetni kazenski zadevi. V sedanji fazi kazenskega postopka je namreč pomembno le to, ali je zasebni tožilec dolžan položiti predujem za stroške tolmača ali pa se ti stroški najprej plačajo iz sredstev sodišča.

6. 20. oktobra 2010 je bila sprejeta Direktiva 2010/64/EU Evropskega parlamenta in sveta o pravici do tolmačenja in prevajanja v kazenskih postopkih (v nadaljevanju Direktiva). Po prvem odstavku 2. člena Direktive države članice zagotovijo, da se osumljencem ali obdolžencem, ki ne govorijo ali ne razumejo jezika zadevnega kazenskega postopka, nemudoma zagotovi tolmačenje med kazenskim postopkom pred preiskovalnimi in sodnimi organi, vključno med policijskim zaslišanjem, med zaslišanji pred sodiščem in na katerem koli potrebnem vmesnem zaslišanju. Prvi odstavek 3. člena Direktive osumljencem ali obdolžencem, ki ne razumejo jezika zadevnega kazenskega postopka, zagotavlja v razumnem roku tudi prevod vseh dokumentov, ki so bistveni za omogočanje uveljavljanja njihove pravice do obrambe in za zagotovitev pravičnega postopka. Med tovrstne dokumente gre vsekakor šteti tudi zasebno tožbo iz predmetnega kazenskega postopka. Po 4. členu Direktive pa stroške tolmačenja in prevajanja, ki izhajajo iz uporabe členov 2 in 3, nosijo države članice ne glede na izid postopka. Direktiva je bila z novelo ZKP-M (Uradni list RS 87/3503/2014 z dne 5. 12. 2014) implementirana v določbo 8. člena ZKP. Glede plačila stroškov tolmačenja in prevajanja ta določba ZKP nekoliko odstopa od Direktive, saj kot že rečeno predpisuje, da se stroški za tolmačenje in prevajanje ne zaračunavajo strankam, pričam, osumljencem in drugim udeležencem v postopku in bremenijo proračun, pri tem pa ne navaja, da to velja ne glede na izid postopka. Vendar pa je kljub temu razhajanju sodišče druge stopnje prepričano, da gre to procesno zakonsko določilo, ki izhaja iz smotra implementirane Direktive, razlagati tako, da obdolženci v nobenem primeru niso dolžni povrniti stroškov tolmačenja ali prevajanja, če izpolnjujejo pogoje iz Direktive in 8. člena ZKP. Enako jamstvo izhaja tudi iz določbe petega odstavka 92. člena ZKP.

7. Glede na zgoraj navedeno gre pritrditi pritožniku, da zasebni tožilec ne bi mogel od obdolženke zahtevati povrnitve v naprej plačanih stroškov tolmača, tudi v primeru, če bi z zasebno tožbo uspel. Torej bi v vsakem primeru ti stroški bremenili njega, v obravnavanem primeru celo v znesku 1.500,00 EUR, kolikor je sodišče prve stopnje ocenilo, da bodo stroški znašali. V tej zvezi pa se postavi vprašanje spoštovanja ustavnega načela enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave RS, po katerem je vsakomur zagotovljeno enako varstvo njegovih pravic v postopku pred sodiščem in pred drugimi državnimi organi, organi lokalnih skupnosti in nosilci javnih pooblastil, ki odločajo o njegovih pravicah, dolžnostih ali pravnih interesih. To načelo je uzakonjeno v prvem odstavku 16. člena ZKP, ki zagotavlja obdolžencu in tožilcu v kazenskem postopku položaj enakopravnih strank, kolikor zakon ne določa drugače.

8. V zgoraj predstavljenem smislu pa gre po prepričanju sodišča druge stopnje razumeti določbo 1. točke prvega dostavka 25. člena Pravilnika o povrnitvi stroškov v kazenskem postopku (v nadaljevanju Pravilnik), ki kot izjemo od vnaprejšnjega izplačila stroškov za nagrado in stroške tolmača obdolžencu po zasebnemu tožilcu navaja primere iz petega in šestega odstavka 92. člena ZKP. Ker Pravilnik še ni bil usklajen z novelami ZKP, gre smiselno za izjemo iz šestega odstavka 92. člena ZKP šteti tisto iz sedaj veljavnega petega odstavka tega člena ZKP, po kateri se stroški za prevajanje ne zaračunavajo obdolžencu, če ne razume ali ne govori jezika, v katerem teče kazenski postopek.

9. Ker je na podlagi zgoraj navedenega sodišče druge stopnje zaključilo, da je prvo sodišče s pritožbeno izpodbijanim sklepom bistveno kršilo določbe 8. člena in 16. člena ZKP ter 437. člena v zvezi z drugim odstavkom 277. člena ZKP, je pritožbi pooblaščencev zasebnega tožilca ugodilo in pritožbeno izpodbijani sklep razveljavilo (tretji odstavek 402. člena ZKP). V nadaljnjem postopku bo sodišče prve stopnje stroške tolmača izplačalo najprej iz proračunskih sredstev, v nadaljevanju pa bodo v primeru, če zasebni tožilec z zasebno tožbo ne bo uspel, bremenili njega in jih bo moral sodišču povrniti, v nasprotnem primeru pa bodo bremenili proračun.

10. Zasebni tožilec je s pritožbo zoper sklep prvostopenjskega sodišča uspel in zato sodna taksa ni bila določena.