Appeal dismissed; criminal conviction pending probation bars debt relief until statutory rehabilitation conditions are met.

Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.

[JEDRO]

Če bi bila obsodba do poteka preizkusnega obdobja že izbrisana, ne bi bilo pomembno ali je bila izbrisana na podlagi sodne ali zakonske rehabilitacije. Ker pa obsodba do poteka preizkusnega obdobja še ni bila izbrisana, so pravno relevantni le pogoji za njen izbris na podlagi zakonske, ne pa tudi sodne rehabilitacije.

Sodišče ni imelo nobene dolžnosti opozarjati dolžnika na možnost, da doseže izbris kazenske obsodbe s sodno rehabilitacijo, zaradi česar tudi ni moglo priti do pritožbeno zatrjevanega nesorazmernega posega v dolžnikov pravni položaj in pričakovano pravico, da mu bodo obveznosti odpuščene.

[OBRAZLOŽITEV]

1. Sodišče prve stopnje je z uvodoma citiranim sklepom predlog stečajnega dolžnika za odpust obveznosti zavrnilo.

2. Zoper sklep se pritožuje dolžnik, iz vseh pritožbenih razlogov iz 338. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP v zvezi s prvim odstavkom 121. člena Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju – ZFPPIPP. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi ter v primeru, da bo do trenutka odločanja pritožbenega sodišča dolžnikova obsodba izbrisana iz kazenske evidence, izpodbijani sklep spremeni tako, da odloči, da se dolžniku njegove obveznosti odpustijo, podrejeno pa, da izpodbijani sklep razveljavi in vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

3. Upravitelj je podal izjavo, da se z odločitvijo sodišča prve stopnje strinja.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je po poteku preizkusne dobe po uradni dolžnosti preverilo obstoj ovire za odpust obveznosti po 1. točki drugega odstavka 399. člena ZFPPIPP, tako da je pridobilo podatke za stečajnega dolžnika iz kazenske evidence. Na podlagi teh podatkov je ugotovilo, da je bil stečajni dolžnik nazadnje s sodbo Okrajnega sodišča v Celju I K 7040/16 z dne 14. 2. 2018, pravnomočno obsojen zaradi storitve nadaljevanega kaznivega dejanja poškodovanja tuje stvari po 220/I v zvezi s 54. členom KZ-1, za kar mu je bila izrečena pogojna obsodba 4 mesece zapora in preizkusno obdobje 2 let. Predviden datum konca preizkusnega obdobja je 14. 2. 2020. Ker sodi navedeno kaznivo dejanje med kazniva dejanja zoper premoženje, je podana ovira za odpust obveznosti v skladu z določbo 1. točke drugega odstavka 399. člena ZFPPIPP, saj pogoji za zakonsko rehabilitacijo ob uporabi 2. točke četrtega odstavka 82. člena KZ-1 ne bodo nastopili prej kot 14. 2. 2021, zato je predlog za odpust obveznosti z izpodbijanim sklepom zavrnilo.

6. Po presoji pritožbenega sodišča je taka odločitev sodišča prve stopnje pravilna in je pritožba s trditvijo, da je preuranjena ter neupravičeno diskriminatorna, ne more izpodbiti. Sodišče je s sklepom z dne 9. 5. 2017 pričelo postopek odpusta obveznosti stečajnemu dolžniku in mu določilo preizkusno obdobje 3 let in 6 mesecev od začetka postopka odpusta obveznosti, tako da je zadnji dan preizkusnega obdobja poteklo 9. 11. 2020 (PD 12). V skladu z določbo 407. člena ZFPPIPP izda sodišče po poteku preizkusnega obdobja sklep, da se dolžniku odpustijo njegove obveznosti, vendar mora pred tem po uradni dolžnosti preveriti, ali obstaja ovira za odpust iz 1. točke drugega odstavka 399.

člena ZFPPIPP, kar pomeni, da mora preveriti ali je stečajni dolžnik pravnomočno obsojen za kaznivo dejanje proti premoženju, razen če je ta obsodba do poteka preizkusnega obdobja že izbrisana iz kazenske evidence ali če so do poteka preizkusnega obdobja izpolnijo pogoji za njen izbris na podlagi zakonske rehabilitacije (1. točka drugega odstavka 399. člena ZFPPIPP). Zato so povsem neutemeljene pritožbene navedbe, da je dolžnik vložil prošnjo za izbris obsodbe iz kazenske evidence, ker naj bi 14. 8. 2020 potekla polovica z zakonom določenega (enoletnega) roka, po poteku katerega se obsodba izbriše, če obsojenec ni storil novega kaznivega dejanja.

V tem primeru gre namreč za sodno rehabilitacijo po 83. členu KZ-1, v skladu s katero sme sodišče na prošnjo obsojenca odločiti, da se obsodba izbriše iz kazenske evidence in da obsojenec velja za neobsojenega, če je potekla polovica z zakonom določenega roka, po poteku katerega se obsodba izbriše, če obsojenec v tem času ni storil novega kaznivega dejanja. Pri odločanju o izbrisu po 83. členu KZ-1 upošteva sodišče vedenje obsojenca po prestani kazni, naravo kaznivega dejanja in druge okoliščine, pomembne za izbris obsodbe. To pomeni, da je odločitev o sodni rehabilitaciji odvisna od odločitve sodišča in ne poteka časa, kot je to pri zakonski rehabilitaciji, na katero se sklicuje zgoraj citirana določba 1. točke drugega odstavka 399.

člena ZFPPIPP in ki je edina relevantna v zvezi z odločanjem o odpustu obveznosti. Zato ni utemeljeno in na mestu enačenje učinkov sodne in zakonske rehabilitacije v konkretnem postopku ob dejstvu, da v za odločitev pomembnem trenutku (torej ob poteku preizkusnega obdobja 9. 11. 2020) dolžnik niti še ni podal prošnje za sodno rehabilitacijo. Če bi bila obsodba do poteka preizkusnega obdobja že izbrisana, ne bi bilo pomembno ali je bila izbrisana na podlagi sodne ali zakonske rehabilitacije. Ker pa obsodba do poteka preizkusnega obdobja še ni bila izbrisana, so pravno relevantni le pogoji za njen izbris na podlagi zakonske, ne pa tudi sodne rehabilitacije.

Iz navedenih razlogov je zato neutemeljen tudi pritožbeni očitek sodišču prve stopnje, da ni pravilno ravnalo, ker ni prekinilo postopka oziroma odložilo odločanja o odpustu obveznosti do odločitve o sodni rehabilitaciji. Pri tem neutemeljenost tega očitka podkrepi tudi dejstvo, da je pritožnik svojo prošnjo za sodno rehabilitacijo vložil šele 24. 11. 2020, torej potem, ko mu je bil izpodbijani sklep že vročen (glede na podatke v spisu je bil izpodbijani sklep dolžniku vročen 12. 11. 2020). Sodišče namreč ni dolžno samo preverjati in paziti na to ali je potekel čas za podajo prošnje dolžnika za morebitno sodno rehabilitacijo, poleg tega tudi vložitev take prošnje na morebitno odločitev v smislu kot to zatrjuje pritožba, nima relevantnega vpliva.

Sodišče ni imelo nobene dolžnosti opozarjati dolžnika na možnost, da doseže izbris kazenske obsodbe s sodno rehabilitacijo, zaradi česar tudi ni moglo priti do pritožbeno zatrjevanega nesorazmernega posega v dolžnikov pravni položaj in pričakovano pravico, da mu bodo obveznosti odpuščene. Če je dolžnik menil, da so pri njem podani pogoji za sodno rehabilitacijo, bi lahko/moral prošnjo vložiti sam takoj po izpolnitvi pogojev iz 83. člena KZ-1. Zato dolžnikova prošnja, vložena šele po izdaji izpodbijanega sklepa, tudi iz tega razloga na odločitev v konkretnem primeru nima nobenega vpliva, sodišče prve stopnja pa postopka iz navedenih razlogov ni bilo dolžno prekinjati, niti z odločitvijo o odpustu obveznosti kakorkoli odlašati.

7. Glede na vse navedeno izrecno zatrjevani pritožbeni razlogi niso utemeljeni. Ker tudi niso podani razlogi, na katere višje sodišče pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 121. člena ZFPPIPP), je višje sodišče pritožbo zavrnilo in izpodbijani sklep potrdilo (2. točka prvega odstavka 365. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 121. člena ZFPPIPP). Pri tem je pritožbeno sodišče odgovorilo zgolj na navedbe, ki so odločilnega pomena (prvi odstavek 360. člena v zvezi s 366. členom ZPP v zvezi s prvim odstavkom 121. člena ZFPPIPP).