Appeal court quashes acquittal on business fraud, finding concealment of non-payment and subsequent false payment promise constituted sufficient cheating.

Pritožbi okrajne državne tožilke se ugodi in izpodbijana sodba razveljavi ter zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

[JEDRO]

Pri odgovoru na vprašanje, ali opis v zadostni meri konkretizira zakonski znak preslepitve je potrebno izhajati iz celotnega opisa kaznivega dejanja oziroma vseh obdolženčevih ravnanj, kot se mu očitajo v tenorju obtožbe. Bistvo očitka obdolžencu je, da je kaznivo dejanje poslovne goljufije izvršil z dvema izvršitvenima načinoma, in sicer pri sklenitvi posla s prikrivanjem, da obveznosti ne bodo izpolnjene (ko je kljub zadostnim sredstvam zamolčal, da računov ne bo plačal) in ob izvajanju posla s prikazovanjem, da bo obveznosti izpolnil, s tem ko je bil s strani družbe M. d.o.o. tri mesece po njegovi izdaji plačan le en račun in s tem pri oškodovancu utrjena zmota, da bodo plačani tudi drugi računi. Pri tem ni zanemarljivo, da iz opisa kaznivega dejanja izhaja, da je bil ta prvi račun plačan dne 11. 4. 2014, kar je po izdaji računa št. 140665 z dne 31. 3. 2014 in pred izdajo ostalih računov, ki so navedeni v tenorju obtožbe, s čimer je po oceni pritožbenega sodišča v zadostni meri konkretizirano, da je s takim ravnanjem oškodovano družbo prepričal, da bo poravnal vse nadaljnje račune, zaradi česar je ta nadaljevala z izpolnjevanjem svojih obveznosti v skladu z poslovnim dogovorom. Pri tem tudi ne gre prezreti, da iz opisa tudi izhaja, da kljub večkratnemu opominjanju zapadlih obveznosti ni poravnal, temveč je to zgolj obljubljal. Glede na tak opis njegovih ravnanj zato v obravnavanem primeru ni mogoč zaključek, da gre za vsebinsko izpraznjen opis dejanja, pri katerem bi izostala konkretizacija preslepitvenih ravnanj. Pri prikrivanju, da obveznosti kljub zadostnim sredstvom ne bodo izpolnjene, gre za pasivno obliko preslepitve in se po naravi stvari tak očitek ne more manifestirati navzven, vendar pa je v obravnavanem primeru pasivna oblika preslepitve dopolnjena še z aktivnim ravnanjem in drugimi spremljajočimi dejanskimi okoliščinami (obljube o plačilu), ki njegovemu ravnanju jasno in nedvoumno dajejo obeležje preslepitve in je tako mogoče sklepati na obdolženčev namen, da (vseh) obveznosti ne bo poravnal. Tako je zakonski znak preslepitve dovolj določno konkretiziran in zato ni mogoče pritrditi razlogom sodišča prve stopnje, da gre zgolj za enostavno civilnopravno neizpolnitev obveznosti.

[OBRAZLOŽITEV]

1. Okrožno sodišče v Mariboru je s sodbo IV K 28839/2018 z dne 28. 8. 2020 obdolženega M. J. po 1. točki 358. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) oprostilo obtožbe, ki mu je očitala storitev kaznivega dejanja poslovne goljufije po prvem odstavku 228. člena v zvezi z drugim odstavkom 20. člena Kazenskega zakonika. Po prvem odstavku 96. člena ZKP je odločilo, da stroški kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP ter potrebni izdatki obdolženca in potrebni izdatki ter nagrada zagovornika obremenjujejo proračun.

2. Zoper sodbo se je pritožila okrajna državna tožilka zaradi kršitve kazenskega zakona po 1. točki 372. člena ZKP s predlogom, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje in odločitev.

3. Pritožba je utemeljena.

4. Okrajna državna tožilka utemeljeno uveljavlja pritožbeni razlog kršitve kazenskega zakona iz 1. točke 372. člena ZKP, ko sodišču prve stopnje očita, da je kazenski zakon prekršilo v vprašanju, ali je dejanje, zaradi katerega se obdolženec preganja, kaznivo dejanje. Zatrjevano kršitev pravilno utemeljuje s pritožbenimi navedbami, da iz tenorja obtožnega akta izhajajo vse tiste ključne dejanske objektivne okoliščine, ki kažejo tudi na namen preslepitve kot uresničitev subjektivne strani dejanskega stanu kaznivega dejanja poslovne goljufije.

5. Sodišče prve stopnje je na strani 4-5 izpodbijane sodbe sicer pravilno obrazložilo zakonski znak preslepitve in kaj pomeni preslepiti drugega, a je v nadaljevanju napačno zaključilo, da v opisu ta zakonski znak ni v zadostni meri konkretiziran. Drži, da je Vrhovno sodišče s sodbo I Ips 93283/2010 z dne 21. 9. 2017, na katero se v razlogih izpodbijane sodbe med drugim sklicuje tudi sodišče prve stopnje, postavilo strožje standarde glede konkretizacije preslepitve kot enega od zakonskih znakov kaznivega dejanja poslovne goljufije, vendar pa opis kaznivega dejanja v predmetni kazenski zadevi ni povsem primerljiv z opisom dejanja v zadevi I Ips 93283/2020. V omenjeni zadevi je bilo opisano zgolj golo dejstvo, da se je obsojenec s predstavnikom oškodovane družbe dogovoril za poslovno sodelovanje in med izvajanjem pogodb obljubljal redno plačilo, pri čemer v opisu ni bilo navedenih drugih dejstev in okoliščin, ki bi omogočale zanesljivo sklepanje, da je obsojenec preslepil predstavnike oškodovane družbe. V obravnavani zadevi pa iz opisa izhaja, da je šlo za dlje časa trajajoči poslovni odnos, obdolženec pa je predstavniku oškodovane družbe prikril, da izdani računi ne bodo plačani kljub temu, da je družba M. d.o.o. razpolagala z zadostnimi sredstvi za njihovo plačilo, nato pa je (ob izvajanju posla) s plačilom zgolj prvega računa skoraj tri mesece po njegovi izdaji prikazal oziroma utrdil zmotno predstavo, da bodo plačani tudi ostali izdani računi, pri čemer je plačilo ob opominjanju na plačilo zapadlih obveznosti predstavniku oškodovane družbe tudi obljubljal, zaradi česar je oškodovani družbi nastala premoženjska škoda v višini neporavnanih računov, kot so navedeni v izreku izpodbijane sodbe.

6. Pri odgovoru na vprašanje, ali tak opis v zadostni meri konkretizira zakonski znak preslepitve je potrebno izhajati iz celotnega opisa kaznivega dejanja oziroma vseh obdolženčevih ravnanj, kot se mu očitajo v tenorju obtožbe. Bistvo očitka obdolžencu je, da je kaznivo dejanje poslovne goljufije izvršil z dvema izvršitvenima načinoma, in sicer pri sklenitvi posla s prikrivanjem, da obveznosti ne bodo izpolnjene (ko je kljub zadostnim sredstvam zamolčal, da računov ne bo plačal) in ob izvajanju posla s prikazovanjem, da bo obveznosti izpolnil, s tem ko je bil s strani družbe M. d.o.o. tri mesece po njegovi izdaji plačan le en račun in s tem pri oškodovancu utrjena zmota, da bodo plačani tudi drugi računi. Pri tem ni zanemarljivo, da iz opisa kaznivega dejanja izhaja, da je bil ta prvi račun plačan dne 11. 4. 2014, kar je po izdaji računa št. 140665 z dne 31. 3. 2014 in pred izdajo ostalih računov, ki so navedeni v tenorju obtožbe, s čimer je po oceni pritožbenega sodišča v zadostni meri konkretizirano, da je s takim ravnanjem oškodovano družbo prepričal, da bo poravnal vse nadaljnje račune, zaradi česar je ta nadaljevala z izpolnjevanjem svojih obveznosti v skladu z poslovnim dogovorom. Pri tem tudi ne gre prezreti, da iz opisa tudi izhaja, da kljub večkratnemu opominjanju zapadlih obveznosti ni poravnal, temveč je to zgolj obljubljal. Glede na tak opis njegovih ravnanj zato v obravnavanem primeru ni mogoč zaključek, da gre za vsebinsko izpraznjen opis dejanja, pri katerem bi izostala konkretizacija preslepitvenih ravnanj. Pri prikrivanju, da obveznosti kljub zadostnim sredstvom ne bodo izpolnjene, gre za pasivno obliko preslepitve in se po naravi stvari tak očitek ne more manifestirati navzven, vendar pa je v obravnavanem primeru pasivna oblika preslepitve dopolnjena še z aktivnim ravnanjem in drugimi spremljajočimi dejanskimi okoliščinami (obljube o plačilu), ki njegovemu ravnanju jasno in nedvoumno dajejo obeležje preslepitve in je tako mogoče sklepati na obdolženčev namen, da (vseh) obveznosti ne bo poravnal. Tako je zakonski znak preslepitve dovolj določno konkretiziran in zato ni mogoče pritrditi razlogom sodišča prve stopnje, da gre zgolj za enostavno civilnopravno neizpolnitev obveznosti.

7. Po obrazloženem je zato pritožbeno sodišče pritožbi okrajne državne tožilke ugodilo in izpodbijano sodbo razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje, ki bo razpisalo glavno obravnavo in o zadevi meritorno odločilo, pri čemer bo v okviru vsestranske razjasnitve zadeve znova odločilo tudi o dokaznih predlogih strank.

8. Sklep pritožbenega sodišča temelji na prvem odstavku 392. člena ZKP.