Administrative court dismisses appeal because a ruling on delay of enforcement is not a reviewable administrative act.

Tožba se zavrže.

[JEDRO]

Sklep o zavrženju predloga za odlog izvršbe ni upravni akt v smislu prvega odstavka 2. člena ZUS-1, saj ne vsebuje vsebinske odločitve o pravici, obveznosti ali pravni koristi tožeče stranke. O tem je namreč odločeno z odločbo, ki predstavlja izvršilni naslov v obravnavani zadevi. Sklep, ki ga izpodbija tožeča stranka, pa tudi ne spada v kategorijo sklepov iz drugega odstavka 5. člena ZUS-1.

[OBRAZLOŽITEV]

1. Z izpodbijanim sklepom je prvostopni organ zavrgel tožnikov predlog za odlog izvršbe odločbe gradbenega inšpektorja, št. 06122-2201/2016 z dne 17. 2. 2017. Iz obrazložitve izhaja, da je s to odločbo gradbeni inšpektor po določbi 152. člena Zakon o graditvi objektov (v nadaljevanju ZGO-1) tožeči stranki kot inšpekcijskemu zavezancu izrekel ukrep v zvezi z ugotovljeno nelegalno gradnjo pritličnega objekta, lociranega na zemljišču s parc. št. 840 k.o. .... Ta odločba je dokončna, v zvezi z njo pa poteka upravni spor. Dne 12. 9. 2017 je tožeča stranka vložila predlog za odlog izvršbe na podlagi 293. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) do rešitve tožbe v upravnem sporu. Prvostopni organ ugotavlja, da za vložitev predloga za odlog izvršbe s strani inšpekcijskega zavezanca niso izpolnjene procesne predpostavke za vložitev takšne vloge, saj iz spisa izhaja, da gradbeni inšpektor še ni uvedel postopka izvršbe, ker sklep o dovolitvi izvršbe inšpekcijske odločbe še ni bil izdan. Odlog izvršbe je procesni institut, ki se lahko uveljavlja samo znotraj izvršilnega postopka, zato o njem v času izdaje prvostopnega sklepa ni bilo mogoče odločati. Glede na to je prvostopni organ v skladu s 3. točko prvega odstavka 129. člena ZUP tožnikov predlog zavrgel.

2. Takšni odločitvi pritrjuje tudi Ministrstvo za okolje in prostor, ki je pritožbo tožeče stranke zoper prvostopni sklep kot neutemeljeno zavrnilo. Tudi drugostopni organ ugotavlja, da je pogoj za odlog izvršbe začet izvršilni postopek, ta pa v predmetni zadevi ni bil uveden, zato je bila vloga tožeče stranke pravilno zavržena.

3. Tožeča stranka v svoji tožbi povzema celoten potek upravnega postopka izdaje izvršilnega naslova, s katerim je bila tožeči stranki naložena ustavitev gradnje in odstranitev objekta, lociranega na levem bregu ... jezera na zemljišču s parc. št. 840 k.o. ... Tožeča stranka pojasnjuje, da je vložila predlog za odlog izvršbe, ker ima še vedno pravico imeti postavljen montažni objekt na predmetnem zemljišču. Navaja, da je postala odločba gradbenega inšpektorja sicer izvršljiva, vendar pa izvršilni naslov izpodbija v upravnem sporu. Glede na to se tožeča stranka z izpodbijanim sklepom ne strinja in predlaga, da ga sodišče odpravi in zadevo vrne organu prve stopnje v nov postopek. Priglaša tudi stroške tega upravnega spora.

4. Tožena stranka na tožbo ni odgovorila, je pa poslala predmetni spis.

5. Tožba je nedovoljena.

6. Za začetek in tek upravnega spora morajo biti izpolnjene procesne predpostavke, ki jih določa Zakon o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). Če te niso izpolnjene, na kar mora sodišče paziti ves čas postopka, se tožba zavrže (36. člen ZUS-1). Med drugim sodišče tožbo s sklepom zavrže, če ugotovi, da akt, ki se izpodbija, ni upravni akt oziroma akt, ki se lahko izpodbija v upravnem sporu (4. točka prvega odstavka 36. člena ZUS-1).

7. V predmetni zadevi je tožeča stranka vložila predlog za odlog izvršbe po tretjem odstavku 293. člena ZUP. Ta določa, da se upravna izvršba lahko izjemoma odloži, tudi na predlog zavezanca ali upravičenca, če je bilo zoper izvršbo oziroma zoper izvršilni naslov vloženo pravno sredstvo, pa bi z izvršbo verjetno nastala nepopravljiva škoda.

8. Odločanje po 293. členu ZUP se torej nanaša na odložitev že začete izvršbe (in je glede tega sicer pritrditi izpodbijani odločitvi), vendar pa sodišče ugotavlja, da to ni akt, ki ga je mogoče izpodbijati v upravnem sporu.

9. ZUS-1 v 2. členu določa, da v upravnem sporu odloča sodišče o zakonitosti dokončnih upravnih aktov, s katerimi se posega v pravni položaj tožnice oziroma tožnika. O zakonitosti drugih aktov odloča sodišče v upravnem sporu samo, če tako določa zakon. Upravni akt po tem zakonu je upravna odločba in drug javnopravni enostranski oblastveni posamični akt izdan v okviru izvrševanja upravne funkcije, s katerim je organ odločil o pravici, obveznosti ali pravni koristi posameznika, pravne osebe ali druge osebe, ki je lahko stranka v postopku izdaje akta. Drugi odstavek 5. člena ZUS-1 pa glede izpodbijanja sklepov še posebej določa, da se lahko v upravnem sporu izpodbijajo samo tisti sklepi, s katerimi je bil postopek odločanja o izdaji upravnega akta obnovljen, ustavljen ali končan.

10. Izpodbijani akt ni upravni akt v smislu prvega odstavka 2. člena ZUS-1, saj ne vsebuje vsebinske odločitve o pravici, obveznosti ali pravni koristi tožeče stranke. O tem je namreč odločeno z odločbo, ki predstavlja izvršilni naslov v obravnavani zadevi. Sklep, ki ga izpodbija tožeča stranka, pa tudi ne spada v kategorijo sklepov iz drugega odstavka 5. člena ZUS-1. V skladu s tem določilom, se lahko izpodbijajo tudi (procesni) sklepi, vendar le tisti, s katerimi je bil postopek odločanja o izdaji upravnega akta obnovljen, ustavljen ali končan, med te pa izpodbijani sklep ne spada.

11. Po obrazloženem sodišče ugotavlja, da akt, ki ga izpodbija tožeča stranka s tožbo, ni akt, ki se lahko izpodbija v upravnem sporu, zato je v skladu s 4. točko prvega odstavka 36. člena ZUS-1 v zvezi z drugim in tretjim odstavkom tega člena tožbo zavrglo.