Court dismisses appeal for travel expenses, ruling public transport costs prevail over private vehicle claims absent special circumstances.

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

[JEDRO]

Sodišče prve stopnje je izhajalo iz okoliščine, da je priča prišla na zaslišanje v D. iz B., torej iz kraja, ki je povezan z javnim prevozom. Ob priglasitvi stroškov ni navedla kakšnih posebnih okoliščin v smislu 9. člena Pravilnika, zaradi katerih vožnja z javnim prevoznim sredstvom ne bi prišla v poštev. Nenazadnje tovrstne okoliščine ne izhajajo niti iz pritožbenih navedb, za odločitev o prevoznih stroških pa tudi niso odločilni dejanski prevozni stroški, ampak stroški, ki jih predvideva Pravilnik.

[OBRAZLOŽITEV]

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom priči A.A. priznalo prevozne stroške v višini 20,60 EUR in jih naložilo v plačilo toženki.

2. Zoper sklep se pritožuje navedena priča. Navaja, da znesek 20,60 EUR ne odraža dejanskih stroškov za prihod na sodišče, ker od njegovega doma (B.) do železniške postaje C. ter nadalje do železniške postaje D. in do sodišča ne more priti do 10.00 oziroma vsaj kakšne pol ure prej. Predlaga, da se mu, upoštevaje zemljevid lokacij in razpored voznih redov, določi poštene in logične potne stroške za vožnjo z lastnim vozilom. Tudi v službi so mu za tisti dan priznali 6 ur odsotnosti.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče je na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.) v zvezi s 366. členom ZPP izpodbijani sklep preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, po uradni dolžnosti pa je pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, naštete v drugem odstavku 350. člena ZPP, in na pravilno uporabo materialnega prava.

5. Priča se neutemeljeno zavzema za priznanje višjih potnih stroškov za prihod na sodišče. Sodišče je na naroku za glavno obravnavo 4. 11. 2020 izvedlo dokaz toženke z zaslišanjem priče A.A., ki je po končanem pričanju priglasil prevozne stroške za prihod na sodišče, in sicer za relacijo B. - D.- B..

6. Sodišče prve stopnje je pri odločitvi o tako priglašenih stroških priče izhajalo iz relevantnih določb ZPP in predvsem Pravilnika o povrnitvi stroškov v pravdnem postopku (Pravilnik, Ur. l. RS, št. 15/03 in nasl.). Kot je pravilno poudarilo, potni stroški obsegajo stroške za prevoz z javnimi prevoznimi sredstvi oziroma stroške za prevožene kilometre z lastnim prevoznim sredstvom (prvi odstavek 5. člena Pravilnika). Potni stroški se povrnejo za potovanje po najkrajši poti in z najcenejšim prevoznim sredstvom. Stroški za potovanje z dražjim prevoznim sredstvom se povrnejo, če bi stroški za prevoz s cenejšim prevoznim sredstvom, skupaj z drugimi stroški, ki bi nastali zaradi vožnje s cenejšim prevoznim sredstvom, presegli stroške za prevoz z dražjim prevoznim sredstvom (6. člen Pravilnika). Stroški za prevožene kilometre se povrnejo samo za pot, na kateri ne vozi javno prevozno sredstvo, če javno prevozno sredstvo ne vozi ob primernem času, ali če je bilo potrebno iz kakšnega drugega opravičenega vzroka opustiti vožnjo z javnim prevoznim sredstvom, povrnitev stroškov pa se obračuna v skladu z zadnjimi uradno objavljenimi zneski povračil, nadomestil in drugih prejemkov za zaposlene v državni upravi (prvi, drugi in četrti odstavek 9. člena Pravilnika).

7. Sodišče prve stopnje je izhajalo iz okoliščine, da je priča prišla na zaslišanje v D. iz B., torej iz kraja, ki je povezan z javnim prevozom. Ob priglasitvi stroškov ni navedla kakšnih posebnih okoliščin v smislu 9. člena Pravilnika, zaradi katerih vožnja z javnim prevoznim sredstvom ne bi prišla v poštev. Nenazadnje tovrstne okoliščine ne izhajajo niti iz pritožbenih navedb, za odločitev o prevoznih stroških pa tudi niso odločilni dejanski prevozni stroški, ampak stroški, ki jih predvideva Pravilnik.

8. Sodišče prve stopnje je tako priči utemeljeno priznalo povračilo stroškov najcenejšega javnega prevoza na relaciji B. - D. in nazaj. Upoštevalo je, da po javno objavljenih podatkih cena enosmerne vozovnice na relaciji B. - C. znaša 1,80 EUR, cena enosmerne vozovnice za vlak od C. do D pa 8,50 EUR, kar za obe smeri skupno znaša 20,60 EUR.

9. Zato je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep (2. točka 365. člena ZPP).