Appeal allowed: Court of Appeal voids enforcement order due to debtor's unreasonably rejected objection.
Legislator summary
AI generatedThe Court of Appeal granted the debtor's appeal and set aside the first-instance court's enforcement order. The debtor argued that the underlying debt and documentation were invalid, claiming the burden of proof should shift to the creditor in a regular trial. The appellate court ruled that the objection was properly reasoned as it cited specific legal facts and requested evidence, even if the debtor could not yet prove them. Consequently, the court held that the first-instance judge erred by dismissing the objection without further examination, mandating a return to regular litigation to resolve the substantive dispute.
Legislator headnote
AI generatedZIZ 15. člen; ZPP 365. člen: An objection to an enforcement order based on a notarial deed is considered reasoned if the debtor states relevant legal facts and proposes evidence, requiring the court to examine the merits in a regular proceeding rather than dismissing it outright.
Keywords
AI generatedCited Legislation
AI generatedCited Case Law
AI generatedRelated Decisions
AI generatedFull text
I. Pritožbi se ugodi in se spremeni sklep sodišča prve stopnje tako, da izrek glasi:
″Sklep o izvršbi z dne 25. 9. 2020 se razveljavi.
O zahtevku in stroških bo sodišče odločalo v pravdnem postopku pred Okrožnim sodiščem v Celju.″
II. Odločitev o stroških tega pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.
[JEDRO]
Dolžnik je v ugovoru zatrjeval, da podlaga za izvršbo na podlagi verodostojne listine ne obstaja, da višina in podlaga terjatev ne obstaja, da dokumentacija, na katero se upnik sklicuje, ni verodostojna listina. Dolžnik je zatrjeval negativna dejstva, ki jih ne more dokazati, zato je dokazno breme terjatve prešlo nazaj na upnika. To lahko stori le v rednem pravdnem postopku.
[OBRAZLOŽITEV]
1. Sodišče prve stopnje je z v uvodu navedenim sklepom zavrnilo ugovor dolžnika. Ugotovilo je, da dejstva, ki jih navaja dolžnik v ugovoru, ne predstavljajo pravnorelevantnih dejstev, prav tako ni ponudil dokazov. Zato ugovora ni mogoče šteti za obrazloženega.
2. Zoper ta sklep sodišča prve stopnje vlaga pritožbo dolžnik po pooblaščeni odvetniški pisarni iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP) v zvezi s 366. členom ZPP in 15. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju: ZIZ). V pritožbi navaja, da je sodišče bistveno kršilo določbe postopka, saj je neupravičeno zavrnilo ugovor kot neutemeljenega, pri tem pa ni upoštevalo, da je podal laičen ugovor. Sodišče bi po tem, ko je opazilo, da gre za laičen ugovor, moralo biti še bolj pozorno in za zagotovitev pravne varnosti v okviru materialnoprocesnega vodstva dolžnika pozvati na dopolnitev ugovora ali upoštevati ugovor, da ta ni dolžan izterjanega zneska, kar bi bilo logično, saj kolikor bi dolg priznaval, ne bi vložil ugovora.
3. Upnica po pooblaščencu v odgovoru na pritožbo navaja, da dolžnikov ugovor ni obrazložen, saj za navedbe ne predlaga dokaza.
4. Pritožba je utemeljena.
5. Naloga sodišča prve stopnje je bila samo preizkusiti obrazloženost ugovora dolžnika zoper sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine. V skladu z drugim odstavkom 61. člena ZIZ se šteje, da je ugovor zoper naložitveni del sklepa o izvršbi obrazložen, če dolžnik navede dejstva, s katerimi ga utemeljuje, in predlaga dokaze, s katerimi se ugotavljajo dejstva, ki jih navaja v ugovoru. Navesti mora pravno pomembna dejstva, ki lahko imajo za posledico zavrnitev tožbenega zahtevka, če se izkažejo za resnična, in predložiti (predlagati) dokaze, s katerimi dokazuje zatrjevana dejstva 1 . Neobrazložen je lahko samo tak ugovor, ki ne navaja nobenih pravno pomembnih dejstev oziroma ki za trditve ne vsebuje nobenih argumentov in/ali dokazov 2 . Če je ugovor obrazložen, se trditve strank presojajo v rednem pravdnem postopku.
6. Dolžnik utemeljeno navaja, da je sodišče neupravičeno zavrnilo ugovor kot neutemeljen oziroma neobrazložen in da bi moralo upoštevati trditve, da ni dolžan izterjanega zneska. Dolžnik je v ugovoru zatrjeval, da podlaga za izvršbo na podlagi verodostojne listine ne obstaja, da višina in podlaga terjatev ne obstaja, da dokumentacija, na katero se upnik sklicuje, ni verodostojna listina. Dolžnik je zatrjeval negativna dejstva, ki jih ne more dokazati, zato je dokazno breme terjatve prešlo nazaj na upnika 3 . To lahko stori le v rednem pravdnem postopku. S tem, ko se je dolžnik dodatno skliceval na neustreznost višine obveznosti v njegovi knjigovodski evidenci pa te ni predložil, ne pomeni, da se je odpovedal primarnim ugovornim trditvam o nasprotovanju terjatvi upnika. Zatrjeval je pravno odločilna dejstva, s katerimi bi lahko, če bi se izkazala za resnična, dolžnik dosegel zavrnitev tožbenega zahtevka v pravdi. Ugovor dolžnika je bil obrazložen.
7. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo dejansko stanje, zmotno je le uporabilo materialno pravo. Sodišče druge stopnje je ugodilo pritožbi in spremenilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje v skladu z drugim odstavkom 62. člena ZIZ (5. alineja 358. člena ZPP v zvezi s 3. točko 365. člena ZPP in 15. členom ZIZ).
8. Odločitev o stroških tega pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo, ki bo izdana v pravdnem postopku, saj še ni znan končni uspeh strank (prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi z drugim odstavkom 165. člena ZPP in 15. členom ZIZ).
1 Načelno pravno mnenje Občne seje Vrhovnega sodišča RS z dne 9. 12. 1999.
2 Odločba Ustavnega sodišča Up-854/05-14, sklepi VSL III Ip 5487/2013, I Ip 4311/2014, VSC I Ip 626/2008.
3 Odločba Ustavnega sodišča Up-854/05-14.