Administrative court dismisses appeal against denial of legal aid for prison phone usage decision.

Tožba se zavrne.

[JEDRO]

Odločanje o pravici do uporabe mobilnega telefona po petem odstavku 75. člena ZIKS-1 ne predstavlja odločanja v upravnem postopku. Pravno pomoč pa je mogoče dodeliti le v zvezi s sodnimi postopki, saj ZBPP za druge vrste postopkov dodelitve brezplačne pravne pomoči ne omogoča.

[OBRAZLOŽITEV]

1. Z izpodbijano odločbo je Organ za brezplačno pravno pomoč (v nadaljevanju Organ za BPP) zavrnil tožnikovo prošnjo za dodelitev brezplačne pravne pomoči (v nadaljevanju BPP) v obliki in obsegu pravnega svetovanja v zvezi s prepovedjo uporabe mobilnega telefona.

2. Iz obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja, da je prosilec želel dodelitev BPP v pravni zadevi v zvezi z večimi prošnjami, ki jih je naslovil na Zavod za prestajanje kazni zapora ... (v nadaljevanju ZPKZ ...), za dovoljenje za uporabo mobilnega telefona na podlagi 75. člena Zakona o izvrševanju kazenskih sankcij (v nadaljevanju ZIKS-1), kar mu pa v osebni načrt ni bilo vpisano in mu tako tudi ni bila dovoljena uporaba mobilnega telefona, zaradi česar bi želel posvet z odvetnikom.

3. Nadalje iz obrazložitve odločbe tudi izhaja, da v danem primeru ne gre za dokončen upravni akt, ki bi ga bilo mogoče izpodbijati v upravnem sporu. Prav tako pa je pojasnjeno, da je za izdajo dovoljenja za uporabo elektronskih komunikacijskih sredstev, na podlagi določil ZIKS-1, pristojen odločati direktor zavoda, pri čemer pa ima obsojenec zoper direktorjevo odločitev, sprejeto v osebnem načrtu, pravico vložiti pritožbo na generalnega direktorja. V posledici navedenega Organ za BPP meni, da dodelitev BPP v postopku in za namen, ko to zahteva prosilec, po določbah ZBPP, ni mogoča, saj odločanje o pravici do uporabe elektronske komunikacije, to je tudi mobilne telefonije, po petem odstavku 75. člena ZIKS-1, ne predstavlja odločanja v upravni zadevi in o njej ni odločeno v upravnem postopku, zaradi česar tako odločitev tudi ni predmet sodnega varstva pred Upravnim sodiščem.

4. Prosilec je do brezplačne pravne pomoči po določbah ZBPP lahko upravičen, ko mu je v upravnem postopku izdan dokončni posamični akt, ki se lahko izpodbija v upravnem sporu kot sodnem postopku, oziroma če so podani pogoji, ki jih za sprožitev upravnega spora zaradi molka organa določa 28. člen ZUS-1 ob upoštevanju, da prosilec izpolnjuje vse pogoje za dodelitev le-te. Organ za BPP je tako ugotovil, da ni pogojev za dodelitev BPP prosilcu in je zato njegovo prošnjo zavrnil.

5. Tožnik vlaga tožbo po vseh točkah iz prvega odstavka 27. člena ZUS-1. V tožbenih navedbah pritrjuje ugotovitvi Organa za BPP, da odločanje o pravici do elektronske komunikacije ne predstavlja odločanja v upravni zadevi, in da o njej ni odločeno v upravnem postopku, vendar pa želi vložiti tožbo na Ustavno sodišče (US) in kasneje na Evropsko sodišče za človekove pravice (ESČP), zaradi česar predlaga, da se njegovi tožbi ugodi.

6. Tožena stranka na tožbo ni odgovorila, je pa poslala predmetni spis.

7. Tožba ni utemeljena.

8. Tožnik je v predmetni zadevi vložil tožbo, ker se ne strinja, da mu ni bila dodeljena brezplačna pravna pomoč za pravno svetovanje v zvezi z neizdajo dovoljenja za uporabo mobilnega telefona.

9. Pravno podlago za odločitev o slednjem predstavlja ZIKS-1, ki v petem odstavku 75. člena določa, da obsojenci ne smejo uporabljati elektronske komunikacije (elektronska pošta, svetovni splet, mobilna telefonija, itd.), razen če direktor zavoda na prošnjo obsojenca ugotovi, da njegova uporaba elektronskih komunikacijskih sredstev na ta način ne ogroža varnosti v zavodu in zunaj njega. Dovoljenje za uporabo elektronskih komunikacijskih sredstev za potrebe elektronske komunikacije se zapiše v osebni načrt obsojenca (peti odstavek 75. člena ZIKS-1).

10. Vpis odločitve v osebni načrt obsojenca na podlagi določil ZIKS-1 nadomesti izdajo odločbe. Zoper odločitev sprejeto v osebnem načrtu ima obsojenec pravico vložiti pritožbo na generalnega direktorja (četrti odstavek 8. člena ZIKS-1). O pritožbah zoper odločbe, ki jih na prvi stopnji izda generalni direktor Uprave RS za izvrševanje kazenskih sankcij, odloča ministrstvo, pristojno za pravosodje. O pritožbah zoper odločbe, ki jih na prvi stopnji izda direktor zavoda, odloča na drugi stopnji generalni direktor (drugi odstavek 8. člena ZIKS-1), s čimer je zagotovljeno pravno varstvo obsojencev.

11. Odločanje o pravici do uporabe mobilnega telefona, po petem odstavku 75. člena ZIKS-1, tako ne predstavlja odločanja v upravnem postopku. Za upravno zadevo namreč gre, če je s predpisom določeno, da organ vodi upravni postopek (drugi odstavek 2. člena Zakona o splošnem upravnem postopku - v nadaljevanju ZUP), kar pomeni, da postopa po določbah zakona, ki ureja splošni upravni postopek, torej ZUP.

12. ZIKS-1, ki ureja vprašanja v zvezi z izvrševanjem kazenskih sankcij in drugih ukrepov, ki jih izreče sodišče v kazenskem postopku, v prvem odstavku 8. člena določa, katere odločitve se sprejemajo v postopku po določbah ZUP. Med njimi ni dovoljenja za uporabo elektronskih komunikacijskih sredstev, ki se izda tako, da se zapiše v osebni načrt obsojenca, kar nadomesti izdajo odločbe. Navedeno pa s sklepanjem po nasprotnem pomeni, da odločanje o tem ni upravna zadeva in o njej ni odločeno v upravnem postopku. Enako velja za pravna sredstva po četrtem v zvezi z drugim odstavkom 8. člena ZIKS-1, to je za pritožbo na generalnega direktorja.

13. BPP se, v skladu s 7. členom ZBPP, dodeli za vse oblike sodnega varstva pred vsemi sodišči splošne pristojnosti in specializiranimi sodišči v Republiki Sloveniji in pred US (v nadaljevanju zakon to imenuje sodni postopki). Namen BPP je namreč uresničevanje pravice do sodnega varstva (1. člen ZBPP). Glede na to brezplačne pravne pomoči ni mogoče dodeliti za postopke, ki niso sodni postopki, kar velja npr. za upravne postopke in vse druge postopke, urejene s posebnimi predpisi. Brezplačne pravne pomoči tako tudi za postopek po četrtem v zvezi z drugim odstavkom 8. člena ZIKS-1 ni mogoče dodeliti, četudi gre samo za pravno svetovanje.

14. Res je tožnik, kot navaja, prosil za dodelitev BPP za pravno svetovanje, ki se po petem odstavku 26. člena ZBPP dodeli brez ugotavljanja objektivnih pogojev iz prvega, drugega in tretjega odstavka tega člena. Pravno svetovanje je oblika brezplačne pravne pomoči iz prve alineje prvega odstavka 26. člena ZBPP, za kar šteje preučitev pravnega položaja in ustreznih pravnih predpisov zaradi seznanitve upravičenca z vsemi vprašanji in okoliščinami, ki so pomembne za njegove pravice, obveznosti in pravna razmerja ter o pogojih, obliki in vsebini pravnih sredstev ter postopkov za njihovo zavarovanje. Vendar pa je tudi v tej obliki mogoče brezplačno pravno pomoč dodeliti le v zvezi s sodnimi postopki, saj ZBPP za druge vrste postopkov dodelitve brezplačne pravne pomoči ne omogoča.

15. Po obrazloženem, je pravilna odločitev tožene stranke, da prosilcu brezplačne pravne pomoči za postopek, po četrtem v zvezi z drugim odstavkom 8. člena ZIKS-1, ni mogoče dodeliti, ker ni sodni postopek, za morebitno dopustnost tožbe v upravnem sporu po 4. členu ZUS-1 (in kasneje na US in Evropsko sodišče za človekove pravice), s katerim je zagotovljeno sodno varstvo v upravnem sporu o zakonitosti tistih posamičnih aktov s katerimi organi posegajo v človekove pravice in temeljne svoboščine posameznika, če ni zagotovljeno drugo sodno varstvo, pa morajo biti predhodno izčrpana predvidena pravna sredstva, ki pa jih tožnik (kar med strankama ni sporno) v predmetni zadevi ni izkoristil.

16. Glede na navedeno sodišče zaključuje, da tudi s pravnim svetovanjem ne bo dosežen cilj, ki ga zasleduje institut brezplačne pravne pomoči, to je uresničevanje pravice do sodnega varstva (prvi odstavek 1. člena ZBPP), zato je organ za brezplačno pravno pomoč tožnikovo prošnjo pravilno zavrnil.

17. Tako so tudi pravilne navedbe in odločitev tožene stranke, da v danem primeru ne gre za odločanje o upravni zadevi, saj ima tožnik pravna sredstva v okviru že zgoraj navedenih določil ZIKS-1, pri čemer v predmetni zadevi ni sporno, da tožnik pritožbe v postopku pred direktorjem zavoda, ni vložil.

18. Glede navedb tožnika v tožbi vloženi v tem upravnem sporu, da želi BPP za pravno svetovanje v zvezi z nedodelitvijo pravice do uporabe mobilnega telefona, ki jo želi uveljavljati pred US in ESČP, sodišče pripominja, da v predmetni zadevi takšna dodelitev BPP, iz zgoraj navedenih razlogov, ni mogoča, zaradi česar je bila zato zaprošena dodelitev za BPP utemeljeno zavrnjena, saj še ne gre za uresničevanje pravice do sodnega varstva, v smislu določil ZBPP.

19. Izpodbijani upravni akt je tako po presoji sodišča pravilen in na zakonu utemeljen, zato je sodišče tožbo, na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1, kot neutemeljeno zavrnilo.

20. Sodišče je v zadevi odločilo brez glavne obravnave, saj je v obravnavani zadevi šlo za presojo pravilne uporabe materialnega prava in za odločitev relevantno dejansko stanje med strankama (nevložitev pravnih sredstev zoper direktorja zavoda) ni bilo sporno (prvi odstavek 59. člena ZUS-1).