Appeal dismissed; regulatory interim order denied due to lack of necessity and irreparable harm under ZIZ.

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka nosi sama svoje stroške pritožbenega postopka.

[JEDRO]

Za regulacijsko začasno odredbo se sicer uporabljajo določila ZIZ, vendar jih je potrebno uporabiti z restriktivnejšim tolmačenjem.

[OBRAZLOŽITEV]

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje pod I. zavrnilo predlog, s katerim je tožeča stranka predlagala izdajo regulacijske začasne odredbe, s katero bi se toženim strankam naložilo, da so dolžne naslednji dan po vročitvi sklepa o začasni odredbi vzpostaviti prejšnje stanje na nepremičninah, ki predstavljajo poslovno proizvodne prostore tako, da tožeči stranki izročijo ključe ključavnic, ki so bile zamenjane, daljinske upravljavce, ki so bili odvzeti ali zamenjani, sporočiti morebitna spremenjena gesla oziroma šifre za dekodacijo alarmnih sistemov, navedene poslovne prostore zapustijo in omogočijo dostop. Poleg vzpostavitve prejšnjega stanja zahteva tožeča stranka še prepoved nadaljnjih motenj (točka II. sklepa) in izrek denarne kazni v višini 350.000,00 EUR za vsako kršitev (točka III.). Sodišče prve stopnje je zavrnilo tudi zahtevek tožeče stranke po povrnitvi pravdnih stroškov.

2. Tak sklep s pravočasno pritožbo izpodbija tožeča stranka. Uveljavlja vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v zvezi s 15. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju ZIZ) s predlogom spremembe izpodbijanega sklepa tako, da se njenemu predlogu za izdajo začasne odredbe v celoti ugodi, podrejeno njegovo razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v nov postopek.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Tožeča stranka je v tej pravdni zadevi vložila dva predloga za izdajo začasne odredbe z enakim zahtevkom. O prvem predlogu pritožbeno sodišče odloča drugič. Prvič je sklep sodišča prve stopnje z dne 10. 10. 2019 o zavrnitvi predloga za izdajo začasne odredbe razveljavilo, ker je sodišče prve stopnje predlog zavrnilo iz razloga, ker tožeča stranka naj ne bi predlagala ustreznega izvršilnega sredstva. O zadevi je sodišče prve stopnje ponovno odločilo s sklepom dne 22. 9. 2020 in o pritožbi zoper ta sklep sedaj odloča pritožbeno sodišče.

5. Tožeča stranka je v tej pravdni zadevi dne 14. 10. 2019 vložila še en predlog za izdajo začasne odredbe z enako vsebino, ki ga je sodišče prve stopnje zavrnilo s sklepom z dne 8. 1. 2020 in je pritožbeno sodišče ta sklep potrdilo dne 3. 3. 2020.

6. V obravnavanem postopku je sodišče prve stopnje na pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje tudi pravilno uporabilo materialno pravo, zato pritožbeno sodišče povzema pravilne ugotovitve in zaključke sodišča prve stopnje in le še glede na izrecna pritožbena izvajanja dodaja.

7. Tožeča stranka zahteva izdajo regulacijske začasne odredbe, ki je namenjena začasni ureditvi medsebojnega razmerja med strankama pred dokončno ureditvijo z odločitvijo o glavni stvari. Za takšno začasno odredbo se sicer uporabljajo določila ZIZ, vendar jih je potrebno uporabiti z restriktivnejšim tolmačenjem. Za izdajo regulacijske začasne odredbe mora biti verjetno izkazan obstoj terjatve do dolžnika in drugi pogoj, da je izdaja začasne odredbe nujna za preprečitev uporabe sile ali da je izdaja začasne odredbe nujna za preprečitev težko nadomestljive škode (272. člen ZIZ v zvezi z odločbo Ustavnega sodišča RS opr. št. Up-275/95).

8. Neutemeljena in ne izkazana so pritožbena izvajanja, da tožeča stranka zaradi ravnanja toženih strank izgublja naročila in poslovne partnerje. Teh trditev tožeča stranka ni konkretizirala, predložitev enega dopisa, ki je v nemškem jeziku brez prevoda, za takšno ugotovitev ne zadostuje.

9. Kakor je pravilno ugotovilo že sodišče prve stopnje, tožnica nujnosti začasne odredbe zaradi preprečitve uporabe sile ni zatrjevala, njena navajanja o nastanku težko nadomestljive škode pa tega standarda ne dosegajo, pa tudi sicer so povsem pavšalna. Ne konkretizirane navedbe (tudi v pritožbenem postopku), da ozko specializirane proizvodnje ne more opravljati drugje in da bi lahko drugo specializirano opremo dobila šele čez nekaj mesecev, pri čemer ji zaradi izpada prihodkov v primeru ne izdaje začasne odredbe grozi stečaj, upada pa ji tudi poslovni ugled, ne predstavljajo konkretnih trditev o nenadomestljivi niti o težko nadomestljivi škodi, ki ji grozi in temu ne zadosti niti navedba, da je že 3 dni po motilnem dejanju ena izmed strank spraševala po (naročenih) izdelkih.

10. V primeru, da se bo tekom pravdnega postopka s pravnomočno odločbo izkazalo, da je bila tožnica v svoji posesti motena in je zaradi tega nastala škoda, bo imela kot sama izpostavlja na voljo institute za njeno povrnitev - odškodninsko tožbo. Pravilna je zato ugotovitev sodišča prve stopnje, da tožnica zatrjuje premoženjsko škodo, ki jo je mogoče izraziti in povrniti v denarju in je torej nadomestljiva, zato predlagana začasna odredba ni nujna niti ustavno upravičena.

11. Glede na to, da tožnica ni uspela izkazati kumulativno določenega pogoja za izdajo začasne odredbe po 2. alineji drugega odstavka 272. člena ZIZ, je odpadla potreba po pritožbeni presoji izkazanosti neobstoja verjetnosti terjatve.

12. Odločitev pritožbenega sodišča temelji na določilu 2. točke 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ.

13. Tožnica s pritožbo ni uspela, zato nosi sama svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 154. in prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).