Appeal allowed; first-instance court violated reformatio in peius by increasing costs in retrial.

Pritožbi se ugodi in se sklep sodišča prve stopnje spremeni tako, da se znesek 1.836,00 EUR nadomesti z zneskom 1.224,00 EUR, znesek 403,92 EUR z zneskom 269,28 EUR in znesek 2.239,92 EUR z zneskom 1.493,28 EUR.

[JEDRO]

Čeprav prepoved reformatio in peius v 359. členu ZPP eksplicitno zavezuje pritožbeno sodišče, jo je dolžno spoštovati tudi prvostopenjsko sodišče, ko v ponovljenem sojenju ponovno odloča o razveljavljeni zadevi. Prepoved sojenja v škodo stranke, ki se je pritožila narekujejo načelni razlogi, ker ji pritožba v nobenem primeru ne sme škodovati. Za pritožnika je lahko najslabši izid pritožbenega postopka zavrnitev pritožbe in potrditev izpodbijane sodne odločbe. Tožena stranka zato pravilno poudarja, da je lahko tudi v okoliščinah konkretnega primera sodišče prve stopnje odločalo samo v obsegu in iz razlogov, glede katerih je bil sklep o izvedenini razveljavljen.

[OBRAZLOŽITEV]

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom po razveljavitvi sklepa z dne 12. 11. 2019 o dosojenih 1.567,94 EUR izvedenine zaradi neizkazane dejanske višine materialnih stroškov toženo stranko zavezalo k plačilu 2.239,92 EUR.

2. Zoper sklep se pritožuje tožena stranka zaradi bistvene kršitve postopka in zmotne uporabe materialnega prava s predlogom na spremembo tako, da se odmerjeni zneski znižajo na višino, razvidno iz izreka tega sklepa.

Povzema obrazložitev sklepa z dne 12. 11. 2019, ko je bila izvedenina vključno z materialnimi stroški v višini 5 % nagrade oz. 61,20 EUR ter 22 % DDV dosojena v višini 1.567,94 EUR. Čeprav sodišče v ponovnem odločanju materialnih stroškov ni priznalo, saj mu izvedenski organ ni sporočil dejanskih stroškov, je priznalo tri krat po 306,00 EUR za pisno izdelavo izvedenskega mnenja. S takšnim postopanjem je kršilo 359. člen Zakona o pravdnem postopku 1 (ZPP), ki določa, da sodišče ne sme spremeniti sodne odločbe v škodo stranke, ki se je pritožila, če se je pritožila samo ona, kar velja tudi za ponovno odločanje. Kljub temu da je v ZPP prepoved reformatio in peius določena le za odločitve pritožbenega sodišča, se v sodni praksi upošteva tudi, ko prvostopenjsko sodišče ponovno odloča na podlagi razveljavitvenega sklepa instančnega sodišča. Navedeno v predmetni zadevi velja toliko bolj, ker se je pritožba nanašala le na materialne stroške. V kolikor pritožbeno sodišče temu ne bi sledilo meni, da materialno pravno ni pravilno trikratno priznanje nagrade za enotno izvedensko mnenje.

3. Pritožba je utemeljena.

4. Na pritožbo toženca je bila s sklepom Psp 187/2020 z dne 23. 9. 2020 razveljavljena I. točka izreka prvostopenjskega sklepa z dne 12. 11. 2019 o dosojeni izvedenini v znesku 1.567,94 EUR (nagrada in materialni stroški v znesku 1.285,20 EUR, povečani za 282,47 EUR DDV) ter zadeva v zvezi z materialnimi stroški v višini 5 % v znesku 61,20 EUR vrnjena sodišču prve stopnje v novo sojenje. Pritožbeno sodišče je tedaj zavzelo povsem jasno stališče, da ima sodni izvedenec po 1. odstavku 29. člena Pravilnika o sodnih izvedencih, sodnih cenilcih in sodnih tolmačih 2 (Pravilnik) pravico do povrnitve stroškov v skladu s predpisi, ki urejajo stroške sodnega postopka. Torej v skladu s 15. členom Pravilnika o povrnitvi stroškov v pravdnem postopku 3 (Pravilnik PP) le do povračila stroškov za dejansko porabljen material in druge dejanske stroške ter izdatke v zvezi z opravljenim delom in ne več v odstotkih od priznane nagrade.

5. V ponovljenem sojenju je sodišče prve stopnje sicer sledilo napotilu pritožbenega sodišča, dne 2. 10. 2020 (list. št. 107) Komisijo za fakultetna izvedenska mnenja pozvalo, da v 15-ih dneh sporoči višino dejanskih materialnih stroškov ter jo poučilo, da bo v nasprotnem izvedenina odmerjena brez upoštevanja materialnih stroškov. Ker se izvedenski organ na poziv sodišča ni odzval, je o izvedenini ponovno odločalo tako, da tokrat pavšalno priglašenih materialnih stroškov ni priznalo. Drugače kot ob prvem odločanju pa je namesto enkratnega zneska za izdelavo pisnega izvedenskega mnenja v višini 306,00 EUR priznalo trikratni znesek iz tega naslova. Dejansko je odločilo v škodo stranke ki se je pritožila, saj je namesto prej prisojenih 1.567,94 EUR dosodilo 2.239,92 EUR izvedenine.

6. Gre za bistveno kršitev postopka iz 1. odstavka 339. člena ZPP, ker ima neupoštevanje 359. člena ZPP za posledico nepravilnost in nezakonitost izpodbijanega sklepa. ZPP namreč v 359. členu izrecno določa, da sodišče druge stopnje ne sme spremeniti sodbe v škodo stranke, ki se je pritožila, če se je pritožila samo ona.

Čeprav prepoved reformatio in peius v 359. členu ZPP eksplicitno zavezuje pritožbeno sodišče, jo je dolžno spoštovati tudi prvostopenjsko sodišče, ko v ponovljenem sojenju ponovno odloča o razveljavljeni zadevi. Prepoved sojenja v škodo stranke, ki se je pritožila narekujejo načelni razlogi, ker ji pritožba v nobenem primeru ne sme škodovati. Za pritožnika je lahko najslabši izid pritožbenega postopka zavrnitev pritožbe in potrditev izpodbijane sodne odločbe. Tožena stranka zato pravilno poudarja, da je lahko tudi v okoliščinah konkretnega primera sodišče prve stopnje odločalo samo v obsegu in iz razlogov, glede katerih je bil sklep o izvedenini razveljavljen. 4

7. Iz predhodno navedenih dejanskih in pravnih razlogov je na podlagi 3. točke 365. člena v zvezi s 366. in 358. členom ZPP potrebno pritožbi ugoditi in izpodbijani sklep spremeniti tako, kot je razvidno iz izreka te sodne odločbe. Dosojenih 2.239,92 EUR je pritožbeno sodišče znižalo na 1.493,28 EUR (1.224,00 EUR + 269,28 EUR DDV), saj je za pisno izdelavo izvedenskega mnenja v ponovljenem sojenju dopustno priznati le 306,00 EUR in ne trikratnik tega zneska.

1 Ur. l. RS, št. 83/2007, 45/2008 in 10/2017.

2 Ur. l. RS, št. 84/2018.

3 Ur. l. RS, št. 15/2003 s spremembami.

4 Glej tudi - Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 3. knjiga, GV Založba; dr. Lojze Ude in ostali – J. Zobec, stran 484.