Appeal dismissed; first instance court correctly applied ZPIZ-2 regarding total loss of work capacity for Category I disability.

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Pritožbene stroške nosi tožeča stranka sama.

[JEDRO]

Pravilna je dejanska ocena sodišča prve stopnje, da pri tožniku do dokončne odločbe ni izkazan zakonski dejanski stan iz 1. alineje drugega odstavka 63. člena ZPIZ-2. Po navedeni določbi ZPIZ-2 je namreč v I. kategorijo invalidnosti mogoče razvrstiti le zavarovance, pri katerih je podana popolna izguba delazmožnosti za vsako organizirano pridobitno delo, za opravljanje svojega poklica pa nimajo več preostale delazmožnosti.

[OBRAZLOŽITEV]

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek na odpravo odločbe tožene stranke št. ... z dne 7. 9. 2018 in št. ... z dne 28. 2. 2018, ter na razvrstitev tožeče stranke v I. kategorijo invalidnosti zaradi posledic bolezni v 50 % in poškodbe zunaj dela v 50 % od 24. 2. 2017 dalje, s priznanjem pravice do sorazmernega dela invalidske pokojnine. Hkrati je odločilo, da tožeča stranka sama nosi svoje stroške postopka.

2. Tožeča stranka se zoper sodbo pritožuje iz vseh pritožbenih razlogov. Predlaga, da pritožbeno sodišče sodbo spremeni in v celoti ugodi tožbenemu zahtevku, podrejeno pa vrne zadevo sodišču v novo sojenje.

Iz sodne obrazložitve je razvidno, da se je sodišče, ki je zavrnilo tožbeni zahtevek na razvrstitev tožnice v I. kategorijo invalidnosti, v celoti oprlo na izvedensko mnenje sodne izvedenke, ki je pri tožeči stranki ugotovila invalidnost III. kategorije. Tožeča stranka izvedenskega mnenja ni sprejela, kar je razvidno iz pripomb k izvedenskemu mnenju. Tudi po izdaji sodbe tožeča stranka vztraja, da izvedenka svoje obrazložitve ni utemeljila. Izvedensko mnenje ne more biti objektivno, saj izvedenka tožeče stranke ni osebno pregledala. Naslonila se je zgolj na dokumentacijo. Slednjo je sicer imela na razpolago tudi invalidska komisija, ki pa je vseeno opravila še osebni pregled tožeče stranke. Sodna izvedenka bi lahko le z osebnim pregledom ugotovila tožničino realno zdravstveno stanje ter podala strokovno mnenje, ki bi lahko nudilo podlago za odločanje v predmetni zadevi. Ker gre za nestrokovno mnenje, le-to ne bi smelo tvoriti podlago za odločanje.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo, upoštevajoč uveljavljane pritožbene razloge, po uradni dolžnosti pa je pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka naštete v drugem odstavku 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami, v nadaljevanju ZPP) in na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo zatrjevanih, niti drugih procesnih kršitev iz drugega odstavka 339. člena ZPP, na katere je potrebno paziti tudi po uradni dolžnosti. Pritožbeno sodišče se strinja z dejanskimi ugotovitvami in razlogovanjem sodišča prve stopnje. Sodba je utemeljena z odločilnimi dejanskimi in pravilnimi pravnimi razlogi.

5. Predmet sodne presoje je dokončna odločba tožene stranke št. ... z dne 7. 9. 2018 in št. ... z dne 28. 2. 2018. V upravnem postopku je bila zahteva tožeče stranke zavrnjena, ker ne izpolnjuje pogojev za priznanje pravice do sorazmernega dela invalidske pokojnine.

6. Sodni izvedenci so invalidnost in preostalo delovno zmožnost, v skladu s pravili medicinske stroke, znanosti in izkušenj, dolžni ocenjevati na podlagi objektiviziranih sprememb zdravstvenega stanja izkazanih z medicinskimi izvidi v povezavi z delovno dokumentacijo. 1 Pritožbeno sodišče ne more slediti zatrjevanju tožeče stranke, da izdana sodba ni pravilna, ker sloni na izvedenskem mnenju, ki je podano brez osebnega pregleda tožeče stranke. Tudi po oceni pritožbenega sodišča je izvedensko mnenje, na katerem je sodišče gradilo svojo odločitev celovito, popolno in jasno. Sodišče ni zasledilo logičnih napak ali notranjih oziroma zunanjih neskladij. Izvedenka je življenjsko prepričljivo ugotovila in pojasnila, kakšna je bila tožnikova preostala dela zmožnost do dneva izdaje izpodbijane dokončne odločbe. Prvostopno sodišče je v 14. in 15. točki obrazložitve argumentirano obrazložilo zakaj je sprejelo izvedensko mnenje. 2

7. V 15. točki obrazložitve je ustrezno odgovorjeno na glavno pritožnikovo zatrjevanje o pomanjkljivem izvedenskem mnenju. Sodišče je izpostavilo, da je sodni izvedenki že v sklepu o postavitvi izvedenca z dne 11. 3. 2020, glede na obstoječo medicinsko dokumentacijo in upoštevajoč njeno strokovno znanje, prepustilo presojo potrebnosti oprave osebnega pregleda. Sodna izvedenka se je do tega vprašanja v izvedenskem mnenju tudi izrecno opredelila. Dejstvo je, da osebni pregled odraža klinično stanje v času pregleda. Referenčni datum pri tožniku je 7. 9. 2018, izvedensko mnenje pa je bilo izdelano 2. 10. 2020. Torej več kot dve leti kasneje, je tudi po oceni pritožbenega sodišča časovno predolgo obdobje, ne glede na to, ali bi se klinično stanje spreminjalo ali ne. Eno od temeljnih načel v MDPŠ je, da je odraz kliničnega stanja za oceno delovne zmožnosti celotni zdravstveni karton oziroma celotna medicinska dokumentacija, kjer je jasno razviden časovni potek težav, zdravljenje teh težav, sprememba same terapije, potrebna diagnostika, torej vse, kar se je z osebo, ki se ocenjuje v predhodnem časovnem obdobju dogajalo, da se lahko oceni zmožnost za delo.

8. Zaradi navedenega je tako prepričljiva ocena sodne izvedenke, da je zaradi narave retrogradnosti, pri oceni delazmožnosti v invalidskem postopku merodajna predvsem medicinska dokumentacija. 3 Svoje ugotovitve je sodna izvedenka objektivno preverljivo pojasnila s podatki iz medicinske dokumentacije, ki so podrobno citirani v samem izvedenskem mnenju. Sodna izvedenka je glede na funkcijski status tožeče stranke v povezavi z listinskimi medicinskimi izvidi, prepoznala pravilnost ocene invalidske komisije tožene stranke.

9. Na podlagi obrazloženega je tako pravilna dejanska ocena sodišča prve stopnje, da pri tožniku do dokončne odločbe ni izkazan zakonski dejanski stan iz 1. alineje drugega odstavka 63. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 96/2012 s spremembami, v nadaljevanju ZPIZ-2). Po navedeni določbi ZPIZ-2 je namreč v I. kategorijo invalidnosti mogoče razvrstiti le zavarovance, pri katerih je podana popolna izguba delazmožnosti za vsako organizirano pridobitno delo, za opravljanje svojega poklica pa nimajo več preostale delazmožnosti.

10. Na podlagi 353. člena ZPP je potrebno pritožbo kot neutemeljeno zavrniti, potrditi izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje in odločiti, da glede na pritožbeni izid, stroške pritožbe nosi tožeča stranka sama.

1 Upoštevajoč uveljavljane standarde ocenjevanja invalidnosti.

2 Podrobno je navedeno kaj in zakaj je sodna izvedenka pri izdelavi tega mnenja vse upoštevala.

3 V njej je povzeto klinično stanje tožeče stranke do relevantnega obdobja.