Supreme Court dismisses appeal for failure to provide specific legal reasoning regarding lower court's decision.

Predlog se zavrže.

[JEDRO]

Izpostavljena vprašanja se sicer v pretežnem delu nanašajo na naravo sklepanja sporazuma iz tretjega odstavka 42. člena ZDen za vrnitev nadomestne nepremičnine upravičencu, vendar je iz obrazložitve, ki obširno povzema kronologijo dolgoletnega postopka vračanja, mogoče razbrati le, da tožnik nasprotuje dejanskemu stanju, in sicer ugotovitvi sodišča, da zemljišče parc. št. 2222/2 ni bilo med ponujenimi zemljišči, in ugotovitvi, s kakšnim namenom je zatrjeval neprimernosti ponudbe.

Na stališče v sodbi, da je SKGZ dolžan skleniti sporazum o nadomestnih zemljiščih samo za katero od teh, ki jih je ponudil upravičencu, ciljajo tretje, četrto in šesto vprašanje (s podvprašanji). Vendar v predlogu ni obrazloženo, zakaj je omenjeno stališče sodišča napačno, saj so navedbe o tem nasprotujoče. Tožnik namreč na eni strani trdi, da je nesklenjen sporazum kršitev zakonske obveznosti SKGZ, na drugi pa, da ima SKZG diskrecijsko pravico glede sklenitve sporazuma, pri čemer se v nadaljevanju celo sklicuje na stališče Vrhovnega sodišča v sodbi II Ips 313/2010 z dne 13. 6. 2013, da je vprašanje sklenitve sporazuma obligacijsko, civilnopravno vprašanje (ne pa torej zakonsko predpisana dolžnost).

[OBRAZLOŽITEV]

1. Upravno sodišče Republike Slovenije (v nadaljevanju Upravno sodišče) je zavrnilo tožbo zoper dopolnilno odločbo Upravne enote Grosuplje, št. 321-76/1992-429 (302) z dne 22. 11. 2017. S to odločbo je navedeni organ ugodil tožnikovemu drugemu podrednemu zahtevku in mu za del arondiranih nepremičnin, to je za parcelo št. 111/1 k. o. ..., določil odškodnino v obveznicah Slovenskega državnega holdinga, d. d., Ljubljana (v nadaljevanju SDH) v višini 63.132,40 DEM (1. točka izreka), za zavezanca določil SDH (2. točka izreka) in odločil, da bo o stroških postopka odločeno s posebnim sklepom (3. točka izreka). Ministrstvo za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano je tožnikovo pritožbo z odločbo, št. 490-46/2017/4 z dne 23. 3. 2018, kot neutemeljeno zavrnilo.

2. V zvezi s primarnim zahtevkom (vrnitvijo nepremičnine v naravi) je Upravno sodišče potrdilo, da vrnitev ni bila mogoča, ker je bila ta parcela že vrnjena Župniji ..., kateri je bila parcela v preteklosti (tako kot tožniku) podržavljena. Potrdilo pa je odločitev o odškodnini v obliki obveznic SDH, saj tožniku in Skladu kmetijskih zemljišč in gozdov RS (SKZG) kot zavezancu ni uspelo skleniti sporazuma iz 42. člena Zakona o denacionalizaciji (v nadaljavanju ZDen) o vrnitvi nadomestne nepremičnine (kar je bil tožnikov prvi podrejeni zahtevek). Tožnik je namreč želel kot nadomestno nepremičnino pridobiti točno določeno parcelo, ki jo je sam izbral (2222/2 k. o. ...), ki pa ni bila med 77 parcelami, ki mu jih je ponudil SKZG in so bile v nabor vključene v skladu z merili, ki jih je sprejel Svet SKGZ. 1

3. Upravno sodišče je v sodbi zavzelo stališče, da če SKZG ponudi upravičencu konkretno nadomestno zemljišče, lahko v nadaljevanju zavrne sklenitev sporazuma z upravičencem samo, če je podan razlog iz ZDen, ki je ovira za vrnitev tega zemljišča v naravi. Ni pa v ZDen podlage, da bi moral SKZG vrniti kot nadomestno katerokoli zemljišče, s katerim gospodari (če zanj ni zakonske ovire za vrnitev v naravi). Po izvedenem dokaznem postopku je sodišče ugotovilo, da SKGZ zemljišča parc št. 2222/2 k. o. ... ni nikoli ponudil tožniku, pri čemer je poudarilo je, da sta tudi sodišči obeh stopenj v pravdni zadevi, v kateri je tožnik neuspešno zahteval ugotovitev obstoja oziroma sklenitve sporazuma za izročitev omenjenega zemljišča, zavzeli stališče, da je tožnikov predlog za dodelitev navedene parcele mogoče šteti le za njegovo ponudbo. V sodbi je Upravno sodišče zavrnilo še tožbeno trditev o neustreznosti ponudbe SKZG. Presodilo je, da je tožnik zatrjeval neustreznost, ker je vztrajal pri vrnitvi točno določene parcele, ne pa zato, da bi SKZG pripravil novo ponudbo, saj je že v upravnem postopku ob podanih dokaznih predlogih trdil, da ni razlogov, da bi SKGZ pripravil novo ponudbo, saj je dolžan skleniti sporazum za sporno nepremičnino.

4. Tožnik je zoper navedeno pravnomočno sodbo je vložil predlog za dopustitev revizije, v kateri izpostavlja šest vprašanj.

5. Predlog ni popoln in je nejasen.

6. V skladu s četrtim odstavkom 367. b člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v zvezi s prvim odstavkom 22. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) mora stranka v predlogu za dopustitev revizije natančno in konkretno navesti sporno pravno vprašanje in pravno pravilo, ki naj bi bilo prekršeno, okoliščine, ki kažejo na njegovo pomembnost, ter na kratko obrazložiti, zakaj je sodišče prve stopnje to vprašanje rešilo nezakonito; zatrjevane kršitve postopka mora predlagatelj opisati natančno in konkretno, na enak način pa mora izkazati tudi obstoj sodne prakse Vrhovnega sodišča, od katere naj bi odločitev odstopala, oziroma neenotnost sodne prakse.

7. Konkretna in natančna opredelitev vprašanja zahteva, da se pravno vprašanje nanaša na razloge za odločitev v sodbi nižjega sodišča, saj je treba v predlogu obrazložiti, zakaj je sodišče to vprašanje rešilo napačno. Obrazložitev o tem mora biti kratka, a jasna. Tem zahtevam tožnik ni zadostil.

8. Izpostavljena vprašanja se sicer v pretežnem delu nanašajo na naravo sklepanja sporazuma iz tretjega odstavka 42. člena ZDen za vrnitev nadomestne nepremičnine upravičencu, vendar je iz obrazložitve, ki obširno povzema kronologijo dolgoletnega postopka vračanja, mogoče razbrati le, da tožnik nasprotuje dejanskemu stanju, in sicer ugotovitvi sodišča, da zemljišče parc. št. 2222/2 ni bilo med ponujenimi zemljišči (14. stran predloga), in ugotovitvi, s kakšnim namenom je zatrjeval neprimernosti ponudbe (15. stran predloga, pri čemer povzame stališče sodišča, da so bile njegove navedbe o neprimernosti zemljišč nekonkretizirane). Razumeti je mogoče tudi, da se zavzema za razlago, da je SKGZ dolžan skleniti sporazum o nadomestni nepremičnini, če gre za zemljišče, s katerim gospodari in za njegovo vrnitev ni ovir iz ZDen za vračilo v naravi.

9. Na stališče v sodbi, da je SKGZ dolžan skleniti sporazum o nadomestnih zemljiščih samo za katero od teh, ki jih je ponudil upravičencu, ciljajo tretje, četrto in šesto vprašanje (s podvprašanji). Vendar v predlogu ni obrazloženo, zakaj je omenjeno stališče sodišča napačno, saj so navedbe o tem nasprotujoče. Tožnik namreč na eni strani trdi, da je nesklenjen sporazum kršitev zakonske obveznosti SKGZ (27. stran predloga), na drugi pa (14. stran), da ima SKZG diskrecijsko pravico glede sklenitve sporazuma, pri čemer se v nadaljevanju celo sklicuje na stališče Vrhovnega sodišča v sodbi II Ips 313/2010 z dne 13. 6. 2013, da je vprašanje sklenitve sporazuma obligacijsko, civilnopravno vprašanje (ne pa torej zakonsko predpisana dolžnost).

10. Poleg tega sta prvo in drugo vprašanje povsem splošni, niti se ne nanašata na obravnavani primer, v katerem je bil izveden postopek sporazumevanja med tožnikom in SKGZ. Res je le, da ni bil dosežen sporazum o vračilu točno določenega zemljišča, ki ga je zahteval tožnik mimo ponudbe SKGZ, niti ni bil dosežen sporazum o drugih (ponujenih) zemljiščih, saj jih tožnik ni izbral. V sodbi tudi ni stališča sodišča o enostranski izjavi volje SKGZ, s katero bi se razbremenil svoje obveznosti.

11. Peto vprašanje predstavlja prikrito zatrjevanje zmotne ugotovitve dejanskega stanja, saj Upravno sodišče ni ugotovilo neprimernosti dane ponudbe. Ne gre torej za pravno vprašanje.

12. Ker predlog ne izpolnjuje zahtev iz četrtega odstavka 367. b člena ZPP, ga je Vrhovno sodišče na podlagi šestega odstavka istega člena zavrglo.

1 Da na njih ni zakupnih razmerij, razen če gre za zemljišča, ki ne presegajo 5000 m2; da ne gre za parcele v 100-metrskem pasu ob stavbnih zemljiščih, razen izjemoma. Želeno zemljišče parc. št. 2222/2 v ponudbo ni bilo vključeno, ker presega navedeno površino, dano je v zakup in se nahaja v vplivnem območju stavbnih zemljišč.