Appeal court dismisses employer's claim for lost time compensation due to insufficient proof of bus schedule validity.

I. Pritožbi se ugodi in se izpodbijani del sodbe spremeni tako, da se na novo glasi:

"I. Zavrne se tožbeni zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožniku v roku 15 dni plačati znesek 1.789,42 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 25. 2. 2018 do plačila.

III. Tožnik sam krije svoje stroške postopka, toženi stranki pa je dolžan v roku 15 dni povrniti stroške postopka v znesku 18,81 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po izteku izpolnitvenega roka do plačila."

II. Tožnik je dolžan toženi stranki v roku 15 dni povrniti stroške pritožbe v znesku 279,99 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po izteku izpolnitvenega roka do plačila.

[JEDRO]

Pritožba utemeljeno uveljavlja, da je tožnik svoje (delno neobrazložene) trditve o časovni izgubi pri uporabi javnega prevoza dokazoval z voznim redom avtobusa, ki v vtoževanem obdobju ni veljal. Sodišče prve stopnje je ta vozni red upoštevalo pri odločitvi, ker tudi vozni red, predložen s strani tožene stranke v pretežnem delu vtoževanega obdobja ni veljal, vendar pa je v tem sporu tožnik tisti, ki nosi trditveno in dokazno breme glede časovne izgube v smislu določbe tretjega odstavka 3. člena Aneksa h Kolektivni pogodbi za negospodarske dejavnosti RS. Ker z njegove strani predložen vozni red njegovih navedb v zvezi s tem ne potrjuje, pritožba utemeljeno uveljavlja, da zadostna časovna izguba pri uporabi javnega prevoza za 323 dni vtoževanega obdobja ni dokazana.

[OBRAZLOŽITEV]

1. Sodišče prve stopnje je v I. točki izreka sodbe toženi stranki naložilo, da je dolžna tožniku v roku 15 dni plačati znesek 1.789,42 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 25. 2. 2018 do plačila. V II. točki izreka sodbe je zavrnilo višji tožbeni zahtevek za plačilo zneska 421,04 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 25. 2. 2018 do plačila. V III. točki izreka sodbe je odločilo, da tožena stranka sama krije svoje stroške postopka, tožniku pa je dolžna v roku 15 dni povrniti stroške postopka v znesku 805,01 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po izteku izpolnitvenega roka do plačila.

2. Zoper I. in III. točko izreka sodbe se pritožuje tožena stranka zaradi vseh pritožbenih razlogov iz prvega odstavka 338. člena ZPP. Predlaga spremembo izpodbijanega dela sodbe, tako da se tožbeni zahtevek zavrne s stroškovno posledico, oziroma njegovo razveljavitev in v tem obsegu vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. V pritožbi nasprotuje presoji sodišča prve stopnje, da je tožnik podal obrazložene trditve glede časovne izgube pri uporabi javnega prevoza za 34 dni vtoževanega obdobja, ko je moral biti na delovnem mestu med 12.00 in 12.30 uro. Iz njegovih trditev ne izhaja, da je bil avtobus, ki je iz Tabora odšel ob 9.21 uri, zadnji avtobus, ki bi ga pravočasno pripeljal v službo ob 12.10 ali 12.30 uri. Izrecno je nasprotovala tožnikovemu predlogu, da se njegove navedbe glede časovne izgube na dneve, ko je z delom pričel ob 12.00 uri, upoštevajo za vse vtoževane dni. Tožnik je navedbe glede časovne izgube dokazoval z neveljavnim voznim redom, sama pa je predložila vozni red, ki je veljal v obdobju od 9. 2. 2018 do 31. 8. 2018 in iz katerega izhaja, da tožnik na dneve, ko je pričel z delom ob 12.00 uri, ni upravičen do povračila stroškov kilometrine. Sodišče prve stopnje ni obrazložilo, zakaj je upoštevalo tožnikov vozni red, zato je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Ne drži, da je tožnik izpovedal, da bi zaradi čakanja na javni prevoz poleg vožnje izgubil dodatni dve uri, saj je izpovedal, da bi moral iti dve uri prej v službo. Sodišče prve stopnje je zmotno štelo kot priznano, da tožnik med vikendi ni imel na voljo ustreznega javnega prevoza. Glede vseh 250 dni, ko je tožnik z delom pričel ob 12.00 uri, je zatrjevala, da zadostna časovna izguba ni dokazana. Ustreznega javnega prevoza ni imel kvečjemu ob sobotah, ko je pričel z delom ob 12.00 uri, vendar tožnik ni zatrjeval, koliko je bilo takšnih dni. Sodišče prve stopnje je tožniku za nekatere dneve med vikendi priznalo dvojne stroške kilometrine. Nasprotuje odločitvi o stroških postopka. Sodišče prve stopnje bi moralo nižjo vrednost spornega predmeta upoštevati od prve pripravljalne vloge dalje, v kateri je delno pripoznala tožbeni zahtevek. Priglaša stroške pritožbe.

3. Pritožba je utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe v mejah razlogov, navedenih v pritožbi. V skladu z določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.) je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, navedene v citirani določbi, in na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, niti kršitve iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki jo uveljavlja pritožba, češ da iz sodbe ne izhaja, zakaj je sodišče prve stopnje pri odločitvi upoštevalo vozni red avtobusa, ki ga je predložil tožnik. Sodišče prve stopnje je v 10. točki obrazložitve sodbe pojasnilo, da je ta vozni red upoštevalo zato, ker tudi s strani tožene stranke predložen vozni red v pretežnem delu vtoževanega obdobja ni veljal.

5. Tožena stranka v pritožbi utemeljeno nasprotuje presoji sodišča prve stopnje, da je tožnik podal ustrezno trditveno podlago glede časovne izgube pri uporabi javnega prevoza v smislu tretjega odstavka Aneksa h Kolektivni pogodbi za negospodarske dejavnosti RS (Ur. l. RS, št. 40/2012) za 34 dni vtoževanega obdobja, ko je z delom pričel med 12.00 in 12.30 uro. V X. točki tretje pripravljalne vloge z dne 24. 9. 2020 je konkretizirane navedbe v zvezi s tem podal le za 250 dni, ko je z delom pričel točno ob 12.00 uri. Ob tem je sicer splošno navajal, da je te trditve mogoče upoštevati tudi za dneve, ko je z delom pričel ob 8.00 uri in med 12.00 in 12.30 uro, vendar je tožena stranka temu na naroku za glavno obravnavo 29. 9. 2020 izrecno nasprotovala. Prav tako pritožba utemeljeno nasprotuje presoji sodišča prve stopnje, da je tožena stranka smiselno priznala, da tožnik med vikendi ni imel na voljo javnega prevoza. Že v prvi pripravljalni vlogi je navedla, da so tožnikove navedbe v zvezi s tem za 98 dni med vikendi premalo določne in jim iz previdnosti nasprotuje, na naroku za glavno obravnavo 29. 9. 2020 pa je glede vseh vtoževanih dni (tako 250 dni, ko je tožnik z delom pričel ob 12.00 uri, od česar je bilo 59 dni med vikendi, kot preostalih 149 dni, od katerih jih je bilo 39 med vikendi) zatrjevala, da zadostna časovna izguba, ne upoštevaje čas potovanja, ni dokazana. Predvsem pa pritožba utemeljeno uveljavlja, da je tožnik svoje (delno neobrazložene) trditve o časovni izgubi pri uporabi javnega prevoza dokazoval z voznim redom avtobusa, ki v vtoževanem obdobju ni veljal. Sodišče prve stopnje je ta vozni red upoštevalo pri odločitvi, ker tudi vozni red, predložen s strani tožene stranke v pretežnem delu vtoževanega obdobja ni veljal, vendar pa je v tem sporu tožnik tisti, ki nosi trditveno in dokazno breme glede časovne izgube v smislu določbe tretjega odstavka 3. člena Aneksa h Kolektivni pogodbi za negospodarske dejavnosti RS. Ker z njegove strani predložen vozni red njegovih navedb v zvezi s tem ne potrjuje, pritožba utemeljeno uveljavlja, da zadostna časovna izguba pri uporabi javnega prevoza za 323 dni vtoževanega obdobja ni dokazana.

6. Pritožbeno sodišče je glede na vse navedeno pritožbi tožene stranke ugodilo in izpodbijani ugodilni del sodbe spremenilo tako, da se tožbeni zahtevek za plačilo zneska 1.789,42 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 25. 2. 2018 dalje zavrne kot neutemeljen (358. člen ZPP).

7. Zaradi uspeha tožene stranke v pritožbenem postopku se je spremenil uspeh strank v postopku pred sodiščem prve stopnje (tožnikov uspeh se je s 81 %, znižal na 46 %), zato je pritožbeno sodišče na podlagi drugega odstavka 165. člena ZPP ponovno odločilo o stroških postopka. Pritožba neutemeljeno uveljavlja, da bi moralo sodišče prve stopnje nižjo vrednost spornega predmeta upoštevati že od prve pripravljalne vloge dalje, v kateri je delno pripoznala tožbeni zahtevek. Sodišče prve stopnje je novo vrednost spornega predmeta (2.210,46 EUR) pravilno upoštevalo od izdaje sodbe na podlagi pripoznave 19. 8. 2019 dalje. Na podlagi določb Odvetniške tarife (OT; Ur. l. RS, št. 2/2015 in 28/2018) je tožniku utemeljeno priznalo 1.231,82 EUR stroškov postopka, zato je glede na dosežen 46 % uspeh iz tega naslova upravičen do povračila zneska 566,64 EUR. Toženi stranki je sodišče prve stopnje utemeljeno priznalo 1.014,50 EUR stroškov postopka, zato je glede na dosežen 54 % uspeh upravičena do povračila zneska 547,83 EUR. Po pobotanju stroškov obeh strank je tožena stranka dolžna tožniku povrniti znesek 18,81 EUR, svoje stroške postopka pa krije sama.

8. Pritožbeno sodišče je na podlagi drugega odstavka 165. člena ZPP odločilo o stroških pritožbenega postopka. Ker je tožena stranka s pritožbo uspela, je na podlagi določbe 154. člena ZPP upravičena do povračila pritožbenih stroškov. V pritožbi je utemeljeno priglasila 375 točk za pritožbo in 7,5 točk za materialne stroške, kar ob vrednosti odvetniške točke 0,60 EUR in povečano za davek na dodano vrednost znaša 279,99 EUR.