Administrative court dismisses claim because new social inclusion chapter of law applies only from 2022.

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

[JEDRO]

Vloga tožnika je bila po presoji sodišča utemeljeno zavrnjena, saj se III. poglavje ZSVI začne uporabljati šele s prihodnjim letom (2022), kar pomeni, da se pravna podlaga za priznanje pravice do storitev socialnega vključevanja v času vložitve tožnikove vloge in v času izdaje izpodbijane odločbe še ne uporablja.

[OBRAZLOŽITEV]

1. Z izpodbijano odločbo je prvostopenjski organ na podlagi tožnikove vloge odločil, da tožnik ni upravičen do storitve socialnega vključevanja, pri čemer niso nastali posebni stroški postopka. Iz obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja, da je tožnik vložil vlogo po Zakonu o socialnem vključevanju invalidov (v nadaljevanju ZSVI), ki v 10. členu, III. poglavju določa, da imajo invalidi pravico do storitev socialnega vključevanja, vendar pa se po 28. členu istega zakona III. poglavje začne uporabljati šele 1. 1. 2022, zato je odločeno, kot predhodno pojasnjeno.

2. Drugostopenjski organ je pritožbo tožnika zoper izpodbijano odločbo zavrnil kot neutemeljeno, saj so storitve socialnega vključevanja v III. poglavju ZSVI opredeljene zelo splošno, ocenjevalno orodje še ni pripravljeno, prav tako pa tudi še ni določena cena ure posamezne storitve, zato je prvostopenjski organ ravnal pravilno, ko je tožnikovo vlogo zavrnil.

3. Tožnik se z odločitvijo ne strinja in jo napada zlasti zaradi napačne oz. ne/uporabe materialnega prava, Meni, da III. poglavje ZSVI, ne glede na začetek uporabe tega poglavja, velja, saj ni izvzeto iz veljavnosti zakona, zato ni bilo podlage za zavrnitev zahtevka. Zahteva spremembo izpodbijane odločbe v 1. točki, tako da se glasi, da je tožnik upravičen do storitve socialnega vključevanja, 1 priglaša in zahteva pa tudi povrnitev stroškov postopka.

4. Toženka v odgovoru na tožbo v celoti vztraja na pravnih in dejanskih ugotovitvah iz drugostopenjske odločbe in sodišču predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne. Navaja, da ZSVI v 28. členu določa, da se III. poglavje začne uporabljati 1. 1. 2022, zato je prvostopenjski organ zahtevek tožnika zavrnil, posledično pa je tudi drugostopenjski organ zavrnil tožnikovo pritožbo kot neutemeljeno, postopek pred izdajo izpodbijane odločbe pa je bil pravilen, pravilna in na zakonu utemeljena pa je tudi sama odločba.

5. Tožba ni utemeljena.

6. ZSVI je po določbi 29. člena začel veljati 1. 1. 2019, po izrecni določbi 28. člena pa je specialno določen začetek uporabe III. poglavja zakona, in sicer s 1. 1. 2022. V tem poglavju so vsebovana določila o socialnem vključevanju invalidov v skupnost, med drugim tudi z zagotavljanjem storitev socialnega vključevanja kot podpornih storitev po 10. členu ZSVI, za kar si je z vlogo, vloženo v upravnem postopku, prizadeval tožnik.

7. Pri tem pa je bila njegova vloga po presoji sodišča utemeljeno zavrnjena, saj se, kot rečeno, III. poglavje ZSVI začne uporabljati šele s prihodnjim letom, kar pomeni, da se pravna podlaga za priznanje pravice do storitev socialnega vključevanja v času vložitve tožnikove vloge in v času izdaje izpodbijane odločbe še ne uporablja. Tega tožnik tudi ne osporava.

8. Iz 23. člena ZSVI pri tem izhaja, da je za predmetne podporne storitve treba pripraviti podrobnejši nabor in vsebino, pri čemer bo ministrstvo, pristojno za invalidsko varstvo, sodelovalo z inštitutom. Sicer je bil za to določen rok do konca leta 2019, vendar, kot izhaja iz drugostopenjske odločbe, še ni pripravljeno ocenjevalno orodje, prav tako še niso določene relevantne cene, o čemer med strankama tudi ni spora. Glede na navedeno torej dejanska uporaba III. poglavja ZSVI tudi iz teh objektivnih okoliščin še ni mogoča, kljub normativni uveljavitvi ZSVI kot celote (na kar se sicer sklicuje tožnik). Zakaj se je zakonodajalec v konkretnem primeru odločil za nomotehnični pristop z razlikovanjem med začetkom veljavnosti in začetkom uporabe III. poglavja ZSVI, ne pa denimo za pristop z daljšim vakacijskim rokom, v katerem bi se lahko pripravilo vse potrebno za izvajanje zakona, sicer iz zakona ne izhaja, vendar tudi o tem med strankama ni nikakršnega spora.

9. Ker je po povedanem izpodbijana odločba pravilna in zakonita, tožba pa je neutemeljena, sodišče pa tudi ni našlo kršitev, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti, je tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) kot neutemeljeno zavrnilo.

10. Odločitev o stroških temelji na določbi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, po kateri v primeru, ko sodišče tožbo zavrne, vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

11. Glede na to, da gre v obravnavanem primeru za spor o uporabi materialnega prava, je sodišče v skladu s prvim odstavkom 59. člena ZUS-1 v zadevi odločilo brez glavne obravnave.

1 Tožnik je tožbo sprva vložil zaradi molka organa druge stopnje, vendar je bilo o tožnikovi pritožbi na drugo stopnji tekom upravnega spora odločeno, zaradi česar je svojo tožbo v tem delu umaknil, posledično pa tudi sodišče v tej zvezi tožbe ne povzema.