Appeal granted; aggravated labor rights violation charge dismissed due to missing statutory consequences and statute of limitations.

I. Pritožbi obdolženčevega zagovornika se ugodi in se izpodbijana sodba spremeni tako, da se obtožni predlog Okrožnega državnega tožilstva z dne 10.7.2017, vložen zoper

obdolženega MA,

roj. v S, država M, s stalnim prebivališčem na naslovu XX, RS ter YY, RH, državljana RS, zidarja, poročenega, očeta šestih otrok, s končano osnovno šolo, brez premoženja, s plačo od 800,00 do 1.000,00 EUR mesečno, že obsojenega, po lastni izjavi ni v drugem kazenskem postopku, v priporu od 23.1.2020 od 17.35 ure do 31.1.2020 do 15.00 ure, na prostosti,

da naj kot direktor družbe TG d.o.o., zavestno ni ravnal po predpisih o plači in drugih prejemkih iz delovnega razmerja in plačilu predpisanih prispevkov in tako prikrajšal delavca za pravico, ki mu pripada, dejanje pa je imelo za posledico neupravičeno neizplačilo prispevkov,

s tem, da kot direktor družbe TG d.o.o. za posameznega delavca za navedeno obdobje:

- FA za maj 2012,

- YA za maj 2012,

- MB za čas od maja 2012 do avgusta 2012,

- JJ za čas od maja 2012 do avgusta 2012 in za čas od 1.9.2012 do 15.10.2012,

- YM za čas od maja 2012 do avgusta 2012,

- AM za čas od maja 2012 do avgusta 2012 in za čas od 1.9.2012 do 31.12.2012,

- MM za čas od maja 2012 do avgusta 2012 in za čas od 1.9.2012 do 31.12-2012,

- MX za maj 2012,

- AX za čas od maja 2012 do junija 2012,

- AN za čas od maja 2012 do avgusta 2012,

- SŠ za maj 2012,

- SS za čas od junija 2012 do avgusta 2012,

- RM za čas od julija 2012 do avgusta 2012 in za čas od 1.9.2012 do 9.10.2012,

- HH za čas od julija 2012 do avgusta 2012 in

- HM za čas od 1.9.2012 do 20.10.2012,

ob izplačilu neto plač delavcem ni plačal z zakoni predpisanih prispevkov za socialno varnost (prispevkov za pokojninsko in invalidsko zavarovanje ter zdravstveno zavarovanje, za starševsko varstvo in za primer brezposelnosti) iz bruto plač, s čimer jim je omejil pravico do celotne bruto plače po 44. členu ZDR-1 (oziroma 42. členu ZDR), z neplačilom z Zakonom o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-2) predpisanih prispevkov za pokojninsko zavarovanje v nasprotju s 152. in 153. členom v zvezi s 3. in 5. členom ZPIZ-2 (oziroma po 4., 7., 222. in 223. členom ZPIZ-1), v zvezi s 3. in 16.čl. ZPSV in drugim odstavkom 352. člena ZDavP-2 pa jih je prikrajšal tudi za pravico, da bi se jim plača v navedenem obdobju na podlagi četrtega odstavka 30. člena ZPIZ-2 upoštevala za izračun pokojninske osnove,

s čimer naj bi storil kaznivo dejanje kršitve temeljnih pravic delavcev po drugem v zvezi s prvim odstavkom 196. člena Kazenskega zakonika (KZ-1),

iz razloga po 4. točki 357. člena Zakona o kazenskem postopku zavrne.

II. Po prvem odstavku 96. člena Zakona o kazenskem postopku obremenjujejo stroški kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena Zakona o kazenskem postopku, potrebni izdatki obdolženca in potrebni izdatki in nagrada njegovega zagovornika proračun.

[JEDRO]

Pritožnik pravilno opozarja, na hujše prepovedane posledice, ki morajo za obstoj kvalificirane oblike kaznivega dejanja kršitve temeljnih pravic delavcev po drugem odstavku 196. člena KZ-1 biti podane in ki so v nezakonitem prenehanju delovnega razmerja, neupravičenem neizplačilu treh zaporednih plač ali izgubi pravice, ki izvira iz neplačanih prispevkov. Iz izreka je videti, da nobena od teh navedenih posledic ni podana, ampak je sodišče na obdolženca naslovilo očitek, da je navedenim delavcem le omejil pravice, ki jim s plačilom prispevkov gredo in jih prikrajšal za pravico, da bi se jim plača v navedenem obdobju upoštevala za izračun pokojninske osnove. Omejitev in prikrajšanje pravice pa za obstoj kvalificirane oblike tega kaznivega dejanja ne zadostuje, temveč mora priti do izgube pravice, ki izvira iz neplačanih prispevkov.

[OBRAZLOŽITEV]

1. Okrajno sodišče je z izpodbijano sodbo obdolženega MA spoznalo za krivega, da je storil kaznivo dejanje kršitve temeljnih pravic delavcev po drugem v zvezi s prvim odstavkom 196. člena KZ-1. Na podlagi 57. in 58. člena KZ-1 mu je izreklo pogojno obsodbo in mu na podlagi drugega odstavka 196. člena KZ-1 določilo kazen šest mesecev zapora s preizkusno dobo dveh let. Na podlagi prvega odstavka 56. člena KZ-1 je sodišče sklenilo, da se v primeru preklica pogojne obsodbe v izrečeno kazen zapora všteje čas, prebit v priporu in sicer od 23.1.2020 od 17.50 ure do 31.1.2020 do 15.00 ure. V stroškovnem delu je sodišče na podlagi 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) obdolžencu naložilo v plačilo stroške kazenskega postopka iz drugega odstavka 92. člena ZKP, ki bodo odmerjeni s posebnim sklepom in sodno takso po tarifni številki 7111 v zvezi s tarifno številko 71113 Zakona o sodnih taksah (v nadaljevanju ZST-1) v višini 100,00 EUR.

2. Zoper to sodbo je vložil pritožbo obdolženčev zagovornik. Pritožuje se iz vseh pritožbenih razlogov in pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da obtožni predlog zavrne, podrejeno pa, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. Pritožba je utemeljena.

4. Po pregledu spisovnih podatkov pritožbeno sodišče ugotavlja, da je potrebno pritožbi ugoditi in izpodbijano sodbo spremeniti tako, kakor je razvidno iz izreka. Pritožnik pravilno opozarja, na hujše prepovedane posledice, ki morajo za obstoj kvalificirane oblike kaznivega dejanja kršitve temeljnih pravic delavcev po drugem odstavku 196. člena KZ-1 biti podane in ki so v nezakonitem prenehanju delovnega razmerja, neupravičenem neizplačilu treh zaporednih plač ali izgubi pravice, ki izvira iz neplačanih prispevkov. Iz izreka je videti, da nobena od teh navedenih posledic ni podana, ampak je sodišče na obdolženca naslovilo očitek, da je navedenim delavcem le omejil pravice, ki jim s plačilom prispevkov gredo in jih prikrajšal za pravico, da bi se jim plača v navedenem obdobju upoštevala za izračun pokojninske osnove.

Omejitev in prikrajšanje pravice pa za obstoj kvalificirane oblike tega kaznivega dejanja ne zadostuje, temveč mora priti do izgube pravice, ki izvira iz neplačanih prispevkov. Resnici na ljubo je potrebno povedati, da je vložen obtožni predlog vseboval tudi očitek, nanašajoč se na delavca SS,da obdolženec slednjemu ni izplačal plače za čas od junija 2012 do avgusta 2012, torej treh zaporednih plač, kar je utemeljevalo uporabo kvalificirane oblike kaznivega dejanja po drugem odstavku 196. člena KZ-1, vendar pa je sodišče glede tega delavca ugotovilo, da očitek o neizplačilu treh zaporednih mesečnih plač ne drži in je tedaj ta očitek iz opisa kaznivega dejanja izpustilo, tako, kakor sodišče o tem razloguje v 8. točki obrazložitve, državno tožilstvo pa zoper tako sodbo pritožbe ni vložilo.

Pritožbeno sodišče je tako lahko le ugotovilo, da kaznivo dejanje, kakor je opisano v izreku izpodbijane sodbe ustreza le opisu temeljne oblike kaznivega dejanja kršitve temeljnih pravic delavcev po prvem odstavku 196. člena KZ-1, za to kaznivo dejanje pa je v zakonu predpisana denarna kazen ali kazen zapora do enega leta. Po določbi 5. točke prvega odstavka 90. člena KZ-1 kazenski pregon ni več dovoljen, če je poteklo šest let od storitve kaznivega dejanja za katero se sme po zakonu izreči zapor do enega leta ali denarna kazen. Upoštevaje očitke, vsebovane v obtožnem predlogu, da naj bi bila, sledeč opisu v izpodbijani sodbi, vsa od navedenih izvršitvenih dejanj storjena že v letu 2012, pritožbeno sodišče ugotavlja, da je nastopilo zastaranje kazenskega pregona, zaradi česar ta ni več dovoljen.

5. Glede na vse zgoraj navedeno in ob dejstvu, da preizkus izpodbijane sodbe, uradoma opravljen na podlagi 383. člena ZKP nepravilnosti ni pokazal, je bilo tako potrebno pritožbi obdolženčevega zagovornika ugoditi in na podlagi prvega odstavka 394. člena ZKP izpodbijano sodbo spremeniti tako, kakor je to razvidno iz izreka.

6. Obdolženčev zagovornik je s pritožbo uspel, zato izrek o stroških pritožbenega postopka na podlagi drugega odstavka 98. člena ZKP kot nepotreben odpade.