Court partially allows appeal, voiding late court fee order and clarifying fee payment details under ZST-1 and ZIZ.

Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijani sklep:

- razveljavi v delu, v katerem je določeno, da bo dolžnik dolžan plačati znesek po prejemu plačilnega naloga, ki bo izdan po pravnomočnosti sklepa;

- delno spremeni tako, da je dolžnik v 8. dneh dolžan na račun Okrožnega sodišča v Ljubljani, št. SI56 0110 0637 0421 877 plačati del stroškov postopka, ki se nanašajo na sodno takso za postopek o predlogu za zavarovanje v višini 30,00 EUR.

V preostalem delu se pritožba zavrne in sklep v nespremenjenem in nerazveljavljenem delu, potrdi.

[JEDRO]

Če bi bil dolžniku izdan nalog za plačilo sodne takse, bi imel zoper njega možnost vložitve ugovora, prav tako pa bi lahko predlagal oprostitev, odlog ali obročno plačilo sodne takse. Vendar pa je glede tega bistveno, da prvi odstavek 15. člena ZST-1 določa, da so takse, katerih plačila je bila stranka oproščena, del stroškov postopka. Ker ne gre več za sodno takso, ni več možen ugovor, prav tako ne predlog za oprostitev, odlog ali obročno plačilo sodne takse. Kot rečeno, ne gre več za sodno takso, ampak za stroške, za naložitev v plačilo katerih pa veljajo drugi principi (načelo culpae). To pa seveda pomeni, da izdaja naloga za plačilo (prevaljene) sodne takse ni ustrezna. V tem delu je tako pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo in sklep razveljavilo (3. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

[OBRAZLOŽITEV]

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom naložilo dolžniku, da del stroškov postopka, ki se nanašajo na sodno takso za postopek o predlogu za zavarovanje v višini 30,00 EUR plača na račun sodnih taks Okrožnega sodišča v Ljubljani in sicer je znesek dolžan plačati po prejemu plačilnega naloga, ki bo izdan po pravnomočnosti sklepa.

2. Zoper sklep dolžnik vlaga pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov in predlaga, da pritožbeno sodišče sklep razveljavi in vrne zadevo v ponovno odločanje sodišču prve stopnje. Dolžnik najprej opozarja, da je sodišče prve stopnje izdalo dva sklepa, s katerima je odločilo smiselno enako: z dne 28. 9. 2020 in izpodbijani sklep z dne 7. 12. 2020. Glede na to bo dolžnik moral plačati sodno takso 60,00 EUR, kar je v nasprotju z Zakonom o sodnih taksah (ZST-1) in Zakonom o izvršbi in zavarovanju (ZIZ). Je pa takšna odločitev tudi v nasprotju z navodilom, ki ga je sodišče prejelo v sklepu Višjega sodišča v Ljubljani IV Ip 748/2020 z dne 3. 8. 2020.

3. Dolžnik meni, da sta oba sklepa nepravilna in nezakonita. Sodišče namreč ni pojasnilo razlogov za uspeh upnika v postopku, prav tako pa ni odločilo o stroških postopka, ampak ves čas navaja, da je dolžan plačati stroške sodne takse. Po prepričanju dolžnika je sodno takso dolžan plačati tisti, ki predlaga uvedbo postopka ali opravo posameznega dejanja (prvi odstavek 3. člena ZST-1), v obravnavani zadevi pa plačilo zneska 30,00 EUR lahko pomeni le plačilo stroškov postopka zaradi uspeha ene stranke (prvi odstavek 15. člena ZST-1). Sodišče tudi ni obrazložilo uspeha upnika, samo zapisalo je, da je v postopku uspel. Iz sklepa višjega sodišča jasno izhaja, da mora sodišče prve stopnje pojasniti razloge za uspeh upnika v postopku, kar pa iz izpodbijanega sklepa ne izhaja. Po prepričanju dolžnika je zato izpodbijani sklep neutemeljen in nepravilen.

4. Dolžnik na koncu opozarja še na dejstvo, da se je ta postopek zavarovanja končal že ob koncu leta 2019. Če že, bi moralo sodišče o morebitnem uspehu stranke moralo odločiti takrat, torej najkasneje v 8 dneh od takrat, ko je ugotovilo, da je upnik upravičen do določenega zneska stroškov. Izpodbijani sklep je zato prepozen (osmi in deveti odstavek 38. člena ZIZ).

5. Pritožba je delno utemeljena.

6. Res je, kar je v pritožbi najprej opozoril dolžnik, da je sodišče prve stopnje izdalo dva smiselno enaka sklepa, z dne 28. 9. 2020 in z dne 7. 12. 2020. Vendar pa je nastalo situacijo rešilo sodišče prve stopnje samo, ko je s sklepom z dne 23. 12. 2020 v skladu z osmim odstavkom 9. člena ZIZ samo ugodilo pritožbi zoper sklep z dne 28. 9. 2020 in ga razveljavilo. Zato je potrebno odločiti le še o pritožbi zoper sklep z dne 7. 12. 2020.

7. Takse, katerih plačila je bila stranka oproščena, so del stroškov postopka. Takse stranke, ki je bila oproščena plačila taks in je v postopku uspela, mora plačati nasprotnik te stranke, kar mu naloži v plačilo sodišče prve stopnje po uradni dolžnosti 1 .

8. Sodišče prve stopnje je o prevalitvi plačila sodne takse na dolžnika enkrat že odločalo in sicer je znesek sodne takse za postopek zavarovanja od njega terjalo s plačilnim nalogom. Zoper tega je dolžnik ugovarjal, njegov ugovor je sodišče prve stopnje zavrnilo, o pritožbi zoper ta sklep pa je odločilo Višje sodišče v Ljubljani s sklepom IV Ip 748/2020 z dne 3. 8. 2020, ki je spremenilo sklep sodišča prve stopnje, ugodilo ugovoru dolžnika zoper nalog za plačilo sodne takse in ga razveljavilo. Pojasnjeno je bilo, da naj sodišče prve stopnje v nadaljnjem postopku v skladu z obveznostjo iz tretjega odstavka 15. člena ZST-1 o obveznosti plačila sodne takse kot strošku postopka odloči s sklepom, v njem pa upoštevaje drugi odstavek 15. člena ZST-1 poda tudi razloge za uspeh upnika v postopku.

9. Iz izpodbijanega sklepa je razvidno, da je sodišče prve stopnje naložilo plačilo 30,00 EUR (kar predstavlja del stroškov, ki se nanaša na sodno takso za postopek zavarovanja) dolžniku s sklepom, kar je v skladu s citiranim prvim odstavkom 15. člena ZST-1. Pritožba pa pravilno opozarja, da se sklep nato sklicuje na plačilni nalog, ki bo izdan po pravnomočnosti tega sklepa. Takšna odločitev pa ni pravilna.

10. Zoper plačilni nalog za plačilo sodne takse je dopustno v osmih dneh od vročitve naloga vložiti ugovor iz razlogov naštetih v prvem odstavku 34.a člena ZST-1. Prav tako pa dejstvo, da je nekdo taksni zavezanec, za seboj potegne tudi pravice iz 11. člena ZST-1: pravico do oprostitve, odloga ali obročnega plačila taks.

11. Če bi bil torej dolžniku izdan nalog za plačilo sodne takse, bi imel zoper njega možnost vložitve ugovora, prav tako pa bi lahko predlagal oprostitev, odlog ali obročno plačilo sodne takse. Vendar pa je glede tega bistveno, da prvi odstavek 15. člena ZST-1 določa, da so takse, katerih plačila je bila stranka oproščena, del stroškov postopka. Ker ne gre več za sodno takso, ni več možen ugovor, prav tako ne predlog za oprostitev, odlog ali obročno plačilo sodne takse. Kot rečeno, ne gre več za sodno takso, ampak za stroške, za naložitev v plačilo katerih pa veljajo drugi principi (načelo culpae 2 ). To pa seveda pomeni, da izdaja naloga za plačilo (prevaljene) sodne takse ni ustrezna. V tem delu je tako pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo in sklep razveljavilo (3. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

12. Kot je bilo že poudarjeno v sklepu Višjega sodišča v Ljubljani IV Ip 748/2020 z dne 3. 8. 2020, je o obveznosti plačila sodne takse kot strošku postopka potrebno odločiti s sklepom. Pri tem pa ni ustrezno sklicevanje sklepa niti na kasneje izdani plačilni nalog. Pravilna odločitev je, da se dolžniku (prevaljeno) sodno takso naloži v plačilo s sklepom, ki vsebuje tudi paricijski rok. Tak sklep bo lahko predstavljal tudi izvršilni naslov za izterjavo zneska stroškov. Pritožbeno sodišče je zaradi jasnosti v tem delu delno ugodilo pritožbi in sklep delno spremenilo tako, da je poleg roka za plačilo določilo tudi račun, na katerega mora dolžnik plačati znesek 30,00 EUR (3. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

13. Obrazložitev izpodbijanega sklepa je v delu, ki se nanaša na razloge za uspeh upnika v postopku, nekoliko skopa, pa vendarle ustrezna. Sodišče prve stopnje je namreč pojasnilo, da je upnik uspel s predlogom za zavarovanje. Dolžnik temu v pritožbi ne oporeka, iz spisa pa je razvidno, da dolžnik zoper sklep o zavarovanju niti ni ugovarjal in da je sklep o zavarovanju postal pravnomočen. Predlog za zavarovanje je bil zato potreben.

14. Neutemeljena pa je pritožba tudi v delu, ko dolžnik opozarja, da je bil sklep o prevalitvi sodne takse izdan prepozno. Osmi odstavek 38. člena ZIZ določa, da se mora povrnitev izvršilnih stroškov zahtevati takoj, ko nastanejo in je znana njihova višina, najkasneje pa v tridesetih dneh po končanem ali ustavljenem izvršilnem postopku oziroma zaključitvi zadnjega izvršilnega dejanja, po katerem se izvršba ni nadaljevala, sicer se stroški ne priznajo. Sodna praksa je glede tega vprašanja enotna in stroškov, ki jih stranka priglasi kasneje kot določa osmi odstavek 38. člena ZIZ, ne priznava. Vendar pa določba ne govori o stroških, ki se odmerjajo po uradni dolžnosti, kot je v primeru postopanja po tretjem odstavek 15. člena ZST-1, ampak o stroških, ki jih priglasijo stranke. Deveti odstavek 38. člena ZIZ določa rok, v katerem je sodišče dolžno odločiti o priglašenih stroških in sicer je to instrukcijski rok, saj ne določa sankcije za primer, če sodišče v 8. dneh od priglasitve o stroških ne bi odločilo. To pa seveda velja tudi v primeru, ko imamo opravka s stroški, ki se odmerjajo po uradni dolžnosti. Izpodbijani sklep zato ni prepozen. V tem obsegu tako pritožba ni utemeljena (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

1 Prvi, drugi in tretji odstavek 15. člena ZST-1.

2 Povod za izvršilni postopek oz. postopek zavarovanja je dal dolžnik, ker ni prostovoljno izpolnil terjatve iz izvršilnega naslova, zato naj tudi nosi stroške postopka (VSL sklep III Ip 771/2012; Borivoj Starović, Komentar Zakona o izvršnom postopku, drugi del, druga spremenjena in dopolnjena izdaja, 1. del, letnik 1991, izdajatelj Pravo, stran 97).