Slovenian Supreme Court dismisses request to transfer case due to subjective bias claims lacking objective public doubt.

Predlog se zavrne.

[JEDRO]

Toženčevo subjektivno doživljanje odločanja o sporu oziroma o preteklih sporih pred pristojnim sodiščem kot krivično, pristransko oziroma protizakonito ne pomenijo tehtnega in utemeljenega razloga, ki bi pri razumnem posamezniku ter v očeh javnosti lahko vzbudil dvom o nepristranskosti sojenja v konkretni zadevi. Odpravi dvoma v pravilnost sodnih odločb so namenjena redna in izredna pravna sredstva, odpravi dvoma v sposobnost nepristranskega odločanja posamičnega sodnika predlog za izločitev takega sodnika, ZPP pa pozna tudi institute, namenjene omejevanju neprimernega in žaljivega ravnanja stranke v postopku.

[OBRAZLOŽITEV]

1. Po tem, ko je izvršilno sodišče na podlagi dolžnikovega ugovora s sklepom VL 50991/2020 z dne 15. 9. 2020 razveljavilo sklep o izvršbi VL 50991/2020 z dne 10. 7. 2020, pravdni postopek vodi Okrajno sodišče v Velenju. Tožnica od sodišča zahteva, naj razsodi, da ji je toženec dolžan plačati znesek 873,93 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki predstavlja seštevek zneskov neplačanih obveznosti po računih za dobavljene komunalne storitve od januarja 2019 do marca 2020.

2. Okrajno sodišče v Velenju je na podlagi 67. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) Vrhovnemu sodišču predlagalo, naj določi drugo stvarno pristojno sodišče za odločanje v tej pravdni zadevi. Navaja, da je toženec stranka v več (tudi že pravnomočno končanih) postopkih pred navedenim sodiščem, v katerih tožnica od njega zahteva plačilo komunalnih storitev. Nestrinjanje z do sedaj sprejetimi odločitvami tožnik izraža z vlogami, v katerih žali razpravljajoče sodnike in trdi, da so povezani z velenjsko politiko. Tudi Višje sodišče v Celju, ki o toženčevih pritožbah ni odločilo skladno z njegovimi pričakovanji, označuje kot »velenjsko – celjsko sodno drhal«. Po ugoditvi predlogu za izločitev sodnice A. A., konkretno zadevo obravnava sodnik C. C. Zoper to odločitev je toženec vložil »zelo posebno pritožbo«, v kateri navaja, da je imenovani sodnik »vodljiv sodni aparatček«, da je z »zlorabo sodniške funkcije naklepno kršil zakon in izkrivljal pravo«, tej vlogi pa je priložil tudi t. i. »Zahtevo za opravo posameznih preiskovalnih dejanj PD 45/2017 ter uvedbo disciplinskega in kazenskega postopka zoper sodnika po 288. in 266. členu KZ-1«. V slednji je toženec dodal še, da »se z eno takšnih sodnih drhali, javno razkrinkanih že od TEŠ 6 dalje, sistematično srečujem na celjsko – velenjskem področju po posredovanju predsednice okrajnega sodišča že od postopka P 51/2013 s sodnico A. A.«. Pristojno sodišče meni, da je, kljub objektivni neutemeljenosti toženčevih očitkov, iz njih razbrati takšno toženčevo nezaupanje v delo tega sodišča in ostalih sodišč iz območja Višjega sodišča v Celju, da to predstavlja tehten razlog, ki po 67. členu ZPP Vrhovno sodišče pooblašča, da določi drugo stvarno pristojno sodišče.

3. Predlog ni utemeljen.

4. Po 67. členu ZPP lahko Vrhovno sodišče Republike Slovenije na predlog stranke ali pristojnega sodišča določi drugo stvarno pristojno sodišče, da postopa v zadevi, če je očitno, da se bo tako lažje opravil postopek, ali če so za to drugi tehtni razlogi. Med slednje je šteti tudi zahtevo po objektivni nepristranskosti sodišča, ki je povezana s percepcijo javnosti in udeležencev postopka o nepristranskosti vseh sodnikov pristojnega sodišča.

5. Pravila o delegaciji pristojnosti so izjema od zakonskih določb o stvarni in krajevni pristojnosti, zato jih je treba razlagati restriktivno. Toženčevo subjektivno doživljanje odločanja o sporu oziroma o preteklih sporih pred pristojnim sodiščem kot krivično, pristransko oziroma protizakonito ne pomenijo tehtnega in utemeljenega razloga, ki bi pri razumnem posamezniku ter v očeh javnosti lahko vzbudil dvom o nepristranskosti sojenja v konkretni zadevi. Odpravi dvoma v pravilnost sodnih odločb so namenjena redna in izredna pravna sredstva, odpravi dvoma v sposobnost nepristranskega odločanja posamičnega sodnika predlog za izločitev takega sodnika, ZPP pa pozna tudi institute, namenjene omejevanju neprimernega in žaljivega ravnanja stranke v postopku. Navedenemu ni namenjen institut delegacije pristojnosti celotnega sodišča na drugo stvarno pristojno sodišče, saj ta pride v poštev le v primerih izjemnih okoliščin, zaradi katerih bi bili prav vsi sodniki pristojnega sodišča nezmožni objektivno nepristranskega odločanja. Sprejeto odločitev dodatno utemeljuje dejstvo, ki je razvidno iz predlogu priložene dokumentacije, da toženec kot (vsaj potencialno) sporno doživlja ravnanje celotnega pravosodnega aparata, vključno z vrhovnimi sodniki, ki so že odločali v postopkih, v katerih je bil toženec udeležen kot stranka.

6. Ker je Vrhovno sodišče ocenilo, da v predlogu predstavljene okoliščine ne upravičujejo uporabe 67. člena ZPP, je predlog za določitev drugega sodišča za odločanje v tej pravdni zadevi zavrnilo.

7. Vrhovno sodišče je odločalo v senatu, navedenem v uvodu odločbe. Odločitev je sprejelo soglasno (sedmi odstavek 324. člena ZPP).