Appeal dismissed; first instance court correctly applied ZIZ Art. 272 regarding servitude protection and irreparable harm.

I. Pritožba se zavrne in se sklep sodišča prve stopnje potrdi.

II. Pritožbeni stroški so nadaljnji stroški postopka.

[JEDRO]

Sodišče prve stopnje je dovolj zanesljivo (verjetno) ugotovilo relevantna dejstva in pravilno uporabilo določbo 272. člena ZIZ, tako glede verjetnosti tožnikove terjatve za varstvo njegove služnostne pravice, kot tudi glede težko nadomestljive škode, ki bi mu nastala brez izdaje predlagane (in izdane) začasne odredbe. Poleg tega je pravilno ocenilo, da toženca z izdajo začasne odredbe, če bi se tekom postopka izkazala za neutemeljeno, ne bi utrpela hujših neugodnih posledic od tistih, ki bi brez izdaje začasne odredbe nastale upniku.

[OBRAZLOŽITEV]

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo ugovor zoper začasno odredbo, ki jo je izdalo 4. 12. 2020, s katero je tožencema naložilo, da v roku 2 dni odstranita kovinski stebriček in žičnato ograjo na uvozu iz služnostne poti tako, da bo ta uvoz spet širok 10 m, sicer lahko to stori tožnik.

2. Zoper sklep se pritožujeta toženca in predlagata njegovo spremembo oz. razveljavitev ter opredeljujeta svoje pritožbene stroške. Trdita, da tožnik nima verjetno izkazane terjatve, in sicer nima pravice do uvoza v širini 10 m. Ograjo sta postavila v avgustu 2020, za varstvo pred motenjem posesti pa je določen 30 dnevni rok, ki je z vložitvijo tožbe decembra 2020 že potekel. Res je bil pred postavitvijo ograje vhod odprt v širini 10 m, vendar ga takega nihče ni uporabljal, ker ni bilo potrebe. Šele zaradi gradnje tožnika se je pokazala ta potreba. Izvedenec, ki je sodeloval v postopku P 243/95, je kot strokovno primerno opredelil uvoz v širini 7 m. Toženca se ne strinjata niti z oceno, da tožniku preti nenadomestljiva škoda zaradi nemožnosti dostopa. Dostop ni onemogočen. 7 metrski dostop zadostuje osebnim potrebam, ne zadostuje le gradbeni mehanizaciji. Če že, bi bila taka škoda kvečjemu premoženjska. Toženca zavračata tudi očitek nezmožnosti gradnje. Pot, kakršna je, pač ni primerna za težko mehanizacijo, v praksi bi to pomenilo le počasnejšo gradnjo z lažjo mehanizacijo.

3. Tožnik je na pritožbo odgovoril in predlagal njeno zavrnitev.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je dovolj zanesljivo (verjetno) ugotovilo relevantna dejstva in pravilno uporabilo določbo 272. čl. Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ), tako glede verjetnosti tožnikove terjatve za varstvo njegove služnostne pravice, kot tudi glede težko nadomestljive škode, ki bi mu nastala brez izdaje predlagane (in izdane) začasne odredbe. Poleg tega je pravilno ocenilo, da toženca z izdajo začasne odredbe, če bi se tekom postopka izkazala za neutemeljeno, ne bi utrpela hujših neugodnih posledic od tistih, ki bi brez izdaje začasne odredbe nastale upniku.

6. Brezpredmetna je pritožbena navedba, da je rok za uveljavljanje posestnega varstva od postavitve ograje do vložitve tožbe že potekel, saj ne gre za tožbo zaradi motenja posesti, pač pa tožnik zahteva varstvo svoje pravice. Ta pa je služnost poti, ki po podatkih zemljiške knjige ni z ničemer omejena. Zato je neutemeljen tudi očitek, da terjatev ni verjetno izkazana, češ da tožnik ni izkazal pravice do 10 m širokega uvoza oz. da se tako širok uvoz do sedaj ni uporabljal. Nerelevantno je v tem pogledu tudi mnenje izvedenca o strokovni primernosti širine uvoza.

7. Sodišče mora res zelo omejevalno razlagati pojem težko nadomestljiva škoda, in ob hkratnem tehtanju interesov nasprotne stranke. Vendar je prvostopenjsko sodišče to tudi storilo (glej pravilne in izčrpne razloge v tč. 22. do 27. na str. 10 in 11). Postavljena ograja ovira gradnjo stanovanjske hiše, za katero je tožnik pridobil gradbeno dovoljenje. Sploh ni sporno, da je bil namen tožencev pri postavitvi ograje preprečiti uvoz težje gradbene mehanizacije, ki pa je ravno za gradnjo potrebna. Navedba, da je možno uporabiti lažjo mehanizacijo in graditi počasneje, je v tem kontekstu pavšalno sprenevedanje. Oviran oz. onemogočen dostop do lastne nepremičnine za zakonit namen sodna praksa praviloma šteje za težko nadomestljivo škodo. 1

8. Če pa se bo izkazalo, da tožnik ni upravičen do zahtevanega konfesornega varstva, bosta toženca brez večje škode količek in ograjo namestila nazaj. Pravilna je tudi ocena sodišča prve stopnje, da ni verjetno izkazano, da bo zaradi tožnikove uporabe služnostne poti za gradnjo hiše tožencema nastala kakšna škoda, tem manj, da bi bila ta težko nadomestljiva.

9. Na podlagi navedenega je bilo treba pritožbo zavrniti in izpodbijani sklep sodišča prve stopnje potrditi (2. tč. 365. čl. ZPP).

10. Odločitev o stroških temelji na določbi 1. odst. 151. čl. ZPP.

1 Prim. VSL sklep I Cp 997/2010, VSL sklep I Cp 2451/2013, VSL sklep I Cp 2168/2015 in druge.