Appeal dismissed; defendant must specify facts for witness examination requests under ZPP Art. 339(2).

I. Pritožba se zavrne in se prvostopenjska sodba (II., III. in IV. točka izreka) potrdi.

II. Toženka sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

[JEDRO]

Stranka je tista, kot je pravilno pojasnjeno v izpodbijani sodbi, ki mora ob dokaznem predlogu za svoje zaslišanje določno navesti, o čem bo izpovedovala.

[OBRAZLOŽITEV]

Prvostopenjska odločba

1. Sodišče prve stopnje je postopek za znesek 1.150,00 EUR ustavilo (I. točka izreka, sklep). Hkrati je razsodilo, da mora toženka plačati tožnici glavnico v znesku 1.530,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi:

- od zneska 1.150,00 EUR od 11. 6. 2016 do plačila,

- od zneska 380,00 EUR od 2. 8. 2016 do plačila, in

- od zneska 1.150,00 EUR od 11. 5 .2016 do 22. 5. 2018 (II. točka izreka).

S III. točko izreka je toženki naložilo v plačilo tožničine izvršilne stroške v znesku 129,68 EUR s pripadki, s IV. točko izreka pa pravdne stroške v znesku 463,71 EUR s pripadki.

2. Svojo odločitev je oprlo na naslednja pravno odločilna dejstva: (1) da je tožnica toženki 30. 10. 2015 poslala ponudbo 1012/2015 za šest mesečni najem šotora v S. skupaj s prevozom; (2) da je cena najema znašala 1.150,00 EUR na mesec; (3) da je prevoz na montažo in demontažo znašal 460,00 EUR (A10); (4) da je toženka 30. 11. 2015 ponudbo sprejela; (5) da je bil šotor na lokaciji B. postavljen 5. 11. 2015 in (6) da je prvotno dogovorjeno šestmesečno obdobje najema izteklo 5. 5. 2016.

3. Kot sporno med strankama je izpostavilo vprašanje, ali je bil med strankama sklenjen tudi dogovor o podaljšanju najema šotora za obdobje od 5. 5. 2016 do 14. 7. 2016. Ugotovilo je, (7) da je prišlo do podaljšanja najema za (enomesečno) obdobje do 5. 6. 2016 ter da je toženka račun št. 21-NEU-1/16 z dne 5. 5. 2016 (A 14), izdan za to obdobje, dne 22. 5. 2018 plačala, zaradi česar je tožnica za znesek 1.150,00 EUR umaknila tožbo, vztrajala pa pri plačilu zakonskih zamudnih obresti (18. točka obrazložitve) ter (8) da sta pravdni stranki ustno (po telefonu) najemno pogodbo podaljšali tudi za obdobje od 5. 6. 2016 do 14. 7. 2016 in (10) da je tožnica v zvezi s tem (ustnim) podaljšanjem pogodbe zahtevala še plačilo zneskov iz računov:

- št. 24-NEU-1/16 z dne 6. 6. 2016 v višini 1.150,00 EUR z datumom zapadlosti 10. 6. 2016 za najem od 5. 6. 2016 do 5. 7. 2016 (A15) in;

- št. 42-NEU-1/2016 z dne 27. 7. 2016 v višini 380,00 EUR z datumom zapadlosti 1. 8. 2016 za najem od 5. 7. 2016 do 14. 7. 2016 (A16).

4. Presojo o pristojnosti slovenskega sodišča je oprlo na Uredbo (EU) št. 1215/2012 (RIM-1), vsebino spornega razmerja pa je presojalo po hrvaškem materialnem pravu (Zakon o obveznim odnosima). Presodilo je, da je tožbeni zahtevek utemeljen v okviru, razvidnem iz II. točke izreka sodbe.

Pritožba tožnice in odgovor toženke

5. Proti tej sodbi se je toženka pravočasno pritožila iz vseh pritožbenih razlogov. Predlagala je spremembo izpodbijane sodbe sebi v prid, podrejeno pa razveljavitev te sodbe in povrnitev stroškov pritožbenega postopka.

6. Na vročeno pritožbo tožnica ni odgovorila.

K odločitvi o pritožbi

7. Pritožba ni utemeljena. Na odločilne pritožbene navedbe je odgovorjeno v nadaljevanju.

Posebnosti postopka v sporih majhne vrednosti

8. Tožbeni zahtevek se nanaša na denarne terjatve, ki skupaj ne presegajo 4.000,00 EUR. Zato je sodišče ta gospodarski spor vodilo po določbah postopka v sporih majhne vrednosti (v nadaljevanju: SMV, 495. člen Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju: ZPP). Sodbo, izdano v takem postopku, je mogoče izpodbijati le iz pritožbenih razlogov zmotne uporabe materialnega prava in absolutne bistvene kršitve določil pravdnega postopka (prvi odstavek 458. ZPP), ne pa tudi zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. To pomeni, da je pritožbeno sodišče vezano na dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje, na relativne kršitve določil pravdnega postopka pa se ne ozira.

9. O pritožbi je na podlagi določila petega odstavka 458. člena ZPP odločila sodnica posameznica.

Odgovori na posamezne pritožbene trditve

10. V SMV pritožnik z zatrjevanjem, da je sodišče prve stopnje zmotno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje ter da je zagrešilo relativne postopkovne kršitve (prvi in drugi odstavek na zadnji strani pritožbe), kot je pojasnjeno zgoraj, ne more uspeti.

11. Pritožbena navedba, da elektronsko sporočilo z dne 5. 4. 2016, v katerem je A. R. prosil za podaljšanje najema za en dodaten mesec, ne kaže na dogovor o tem podaljšanju, saj sporočilo ni bilo naslovljeno na M. V., pač pa na I. M., je za odločitev o pritožbi neupoštevna ne le zato, (1) ker s to navedbo pritožnica uveljavlja pritožbeni razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja, ki v SMV, kot rečeno, ni dovoljen pritožbeni razlog, ampak tudi (2) zato, ker se ta pritožbena navedba nanaša zahtevek iz računa št. 21-NEU-1/2916 z dne 5. 5. 2016 (A14), ki ga je tožnica po tistem, ko ga je toženka plačala, umaknila. Isto velja za pritožbeno stališče, da bi o tem, ali je bil tak dogovor sklenjen ali ne, lahko izpovedal le N. Z.

12. Neutemeljen pa je pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje toženki odvzelo možnost dokazovanja relevantnih dejstev pred sodiščem, ker N. Z., direktorja toženke, ni zaslišalo. Drži sicer, da je toženka predlagala njegovo zaslišanje in da temu predlogu sodišče prve stopnje ni sledilo. Kot je pojasnilo v 8. točki obrazložitve svoje sodbe, zato ne, ker je njegovo zaslišanje toženka predlagala samo v ugovoru, ki pa je povsem nekonkretiziran. Tam je toženka navedla le, da sta pravdni stranki res poslovno sodelovali, da pa (toženka) ne more razbrati, na katere domnevne terjatve se zahtevek nanaša. Navedla je tudi, da jo čudi, da je tožnica vložila predlog za izvršbo, saj naj bi se stranki dogovarjali o načinu poplačila odprtih obveznosti ter med drugim, da iz trditvene podlage pravdnih strank izhaja, da se je v toženkinem imenu pogovarjal le A. R., katerega pa toženka ni predlagala za zaslišanje. Stranka je tista, kot je pravilno pojasnjeno v izpodbijani sodbi, ki mora ob dokaznem predlogu za svoje zaslišanje določno navesti, o čem bo izpovedovala. Ker pa toženka tega ni storila, smiselno zatrjevano absolutna bistvena kršitev določil pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ni podana. Upoštevajoč določilo 212. člena ZPP bi torej sodišče prve stopnje moralo izvesti dokaz z zaslišanjem direktorja toženke le v primeru, če bi ta decidirano navedla, o katerih dejstvih naj ga sodišče zasliši in če bi bila ta dejstva pomembna za odločitev o tožbenem zahtevku. Z izvajanjem dokazov pa sodišče ne sme nadomestiti manjkajočih trditev. Vse to jasno izhaja tudi iz obrazložitve izpodbijane sodbe. K temu pa pritožbeno sodišče še (kot nebistveno) dodaja, da iz pritožbene navedbe, da bi lahko N. Z. izpovedal o tem, ali je bil sklenjen dogovor ali ne , sploh ne izhaja, da tak dogovor ni bil sklenjen.

13. Zatrjevane absolutne bistvene kršitve določil pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP pritožnica ni utemeljila. Zato se do tega pritožbenega očitka pritožbeno sodišče ne more opredeliti.

K odločitvi o pritožbi proti odločitvi o stroških postopka

14. Za odločitev o stroških postopka je sodišče prve stopnje v 23. do 27. točki obrazložitve navedlo jasne, podrobne in natančne razloge. Tej odločitvi je pritožnica nasprotovala le posledično, ker se je pač pritožila proti odločitvi o glavni stvari. Na ta del pritožbe je odgovorjeno v naslednji točki.

15. Iz gornje obrazložitve je razvidno, da pritožba ni utemeljena. Ker pa pritožbeno sodišče niti v okviru uradnega preizkusa izpodbijane sodbe, ki je v vseh pogledih popolno, temeljito, brezhibno, torej naravnost vzorno obrazložena , ni našlo nobenih kršitev iz drugega odstavka 350. člena ZPP, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (353. člen ZPP).

K odločitvi o stroških pritožbenega postopka

16. Ker toženka s pritožbo ni bila uspešna, sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).