Appeal partially allowed; appeal court reversed first instance ruling on legal interest and dismissed the lawsuit.

I. Pritožbi se delno ugodi, izpodbijana sodba se v I. točki izreka razveljavi in se tožba zavrže.

II. V preostalem delu se pritožba zavrne in se v nerazveljavljenem delu odločba sodišča prve stopnje potrdi.

III. Vsaka stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

[JEDRO]

Tožnik utemeljeno opozarja na neskladnost odločitve o zavrnitvi tožbenega zahtevka z delom argumentacije sodišča prve stopnje, da niti ni podan pravni interes tožnika. Če je sodišče presodilo, da tožnik ni izkazal pravnega interesa za postavitev zahtevka na ugotovitev ničnosti, kar je tudi po presoji višjega sodišča pravilno, potem bi moralo tožnikovo tožbo zavreči in ne zavrniti tožbenega zahtevka. Ustaljeno stališče sodne prakse namreč je, da je tožba na ugotovitev ničnosti skupščinskega sklepa (ni razloga, da to ne bi veljalo tudi za sklepe nadzornega sveta) podvržena presoji obstoja pravnega interesa po določbi 181. člena ZPP, to pa nadalje pomeni, da v kolikor pravni interes za ugotovitveno tožbo ni podan, mora sodišče tako tožbo zavreči.

[OBRAZLOŽITEV]

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek za ugotovitev ničnosti sklepa št. 1 – imenovanje uprave nadzornega sveta tožene stranke iz 4. točke dnevnega reda, sprejetega na 1. konstitutivni seji nadzornega sveta z dne 10. 6. 2016 z vsebino, kot izhaja iz izreka, in sklepa št. 2 – dopolnitev in popravek sklepov nadzornega sveta, sprejetih na 1. konstitutivni seji nadzornega sveta v okviru 4. točke dnevnega reda (imenovanje uprave) nadzornega sveta tožene stranke, sprejetega na 1. korespondenčni seji nadzornega sveta z dne 15. 6. 2016 z vsebino, kot izhaja iz izreka (I. točka izreka). Tožniku je naložilo povrnitev pravdnih stroškov tožene stranke v znesku 2.673,32 EUR (II. točka izreka).

2. Zoper sodbo se je iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP pritožil tožnik, predlagal ugoditev pritožbi, spremembo izpodbijane sodbe in ugoditev tožbenemu zahtevku. Priglasil je stroške pritožbenega postopka.

3. Tožena stranka je v odgovoru na pritožbo predlagala zavrnitev pritožbe in potrditev izpodbijane sodbe. Priglasila je stroške pritožbenega postopka.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Višje sodišče je izpodbijano sodbo preizkusilo v okviru zatrjevanih pravno pomembnih pritožbenih razlogov (prvi odstavek 360. člena ZPP) in razlogov, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP).

6. Ni podana absolutno bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker odločitve sodišča prve stopnje v posledici tega, da ni navedlo sodne prakse, na katero se je sklicevalo pri presoji, da lahko nadzorni svet svoj sklep o odpoklicu dopolni tudi v odgovoru na tožbo v postopku, v katerem se ugotavlja, ali je obstajal zakonsko dopusten razlog za odpoklic člana poslovodstva, naj ne bi bilo mogoče preizkusiti. Sodišče prve stopnje je navedlo konkretne vsebinske razloge za svojo odločitev. Zato je izpodbijano sodbo mogoče preizkusiti. Ali je zavzeto stališče skladno s sodno prakso v primerljivih zadevah, pa višje sodišče v okviru pravilne uporabe materialnega prava preveri po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP).

7. Uvodoma se višje sodišče opredeljuje do presoje sodišča prve stopnje, da ni podan pravni interes tožnika za ugotovitveno tožbo. Ne drži, da zahtevek za odškodnino, ki je bil kot podredni zahtevek obravnavan v sporu pred Delovnim in socialnim sodiščem v Ljubljani, zunanji oddelek v Kranju, I Pd 154/2016 (pravnomočno zaključen s sodbo Višjega delovnega in socialnega sodišča Pdp 528/2018 z dne 15. 11. 2018), utemeljuje pravni interes tožnika v obravnavani zadevi. S sklicem na (le) podredni zahtevek v omenjeni delovnopravni zadevi tožnik priznava, da odločitev v obravnavani zadevi ne more vplivati na presojo primarnega zahtevka v delovnopravni zadevi. To je tudi skladno z ustaljenim stališčem v sodni praksi, da se pogodba o zaposlitvi, ki je prenehala zaradi odpoklica, četudi nezakonitega, ponovno ne vzpostavi. 1 Ob upoštevanju dejstva, da je bila pogodba o zaposlitvi poslovodne osebe sklenjena (le), dokler je tožnik zasedal ta položaj, to logično pomeni, da ostane v veljavi tudi razlog nesposobnosti kot odpovedni razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi, ker z izgubo statusa poslovodne osebe taka oseba poslovodne funkcije ne more več zasedati.

8. V nadaljevanju pa je bistveno, da podredni zahtevek tožnika v delovnopravni zadevi izhaja (le) iz očitane nezakonite odpovedi pogodbe o zaposlitvi. To je v 12. točki obrazložitve citirane pravnomočne sodbe Pdp 528/2018 jasno zapisalo tudi Višje delovno in socialno sodišče: "Pritožba veže navedeno pravico (pravico do odškodnine iz podrednega zahtevka, op. s.) na nezakonitost redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti. Glede na to, da pritožbeno sodišče soglaša z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da je bila redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti z dne 16. 6. 2016 skladna z zakonom, je posledično tudi ta tožbeni zahtevek neutemeljen. Tožena stranka namreč s tem, ko je tožniku redno odpovedala pogodbo o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti, ker je bil predhodno odpoklican s funkcije predsednika njene uprave, ni ravnala protipravno." Glede na navedeno tožnik v pritožbi neutemeljeno navaja, da ima pravni interes za ugotovitev ničnosti v obravnavani zadevi, saj bo na ta način lahko v delovnopravnem sporu (z izrednimi pravnimi sredstvi) zasledoval varstvo svojih premoženjskih pravic.

9. Tudi sicer pa je v sodni praksi ustaljeno stališče, da drugačna rešitev predhodnega vprašanja v glavnem postopku niti ni razlog za obnovo postopka, 2 na kar se tožnik sklicuje v pritožbi. Če sta torej sodišči prve in druge stopnje v delovnopravnem sporu presodili, da zakonitost odpoklica niti ni predhodno vprašanje za reševanje odškodninskega zahtevka, potem tožnik ne bi mogel doseči obnove postopka z drugačnim materialnopravnim naziranjem iz obravnavane zadeve.

10. Tožnik pa utemeljeno opozarja na neskladnost odločitve o zavrnitvi tožbenega zahtevka z delom argumentacije sodišča prve stopnje, da niti ni podan pravni interes tožnika. Če je sodišče presodilo, da tožnik ni izkazal pravnega interesa za postavitev zahtevka na ugotovitev ničnosti, kar je tudi po presoji višjega sodišča pravilno, potem bi moralo tožnikovo tožbo zavreči in ne zavrniti tožbenega zahtevka. Ustaljeno stališče sodne prakse namreč je, da je tožba na ugotovitev ničnosti skupščinskega sklepa (ni razloga, da to ne bi veljalo tudi za sklepe nadzornega sveta) podvržena presoji obstoja pravnega interesa po določbi 181. člena ZPP, 3 to pa nadalje pomeni, da v kolikor pravni interes za ugotovitveno tožbo ni podan, mora sodišče tako tožbo zavreči. Glede na vse navedeno je višje sodišče pritožbi tožnika delno ugodilo, izpodbijano sodbo v I. točki izreka razveljavilo in tožbo zaradi pomanjkanja pravnega interesa zavrglo (prvi odstavek 351. člena ZPP in prvi odstavek 354. člena ZPP).

11. Odločitev o zavrženju tožbe pa po presoji višjega sodišča ni vplivala na odločitev o stroških postopka v II. točki izreka, saj tudi zavrženje tožbe pomeni neuspeh tožnika. Ne drži pa niti navedba, da odločitve sodišča prve stopnje o stroških postopka naj ne bi bilo mogoče preizkusiti, zaradi česar naj bi bila podana absolutno bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. V sodni praksi je utrjeno stališče, da na podlagi specificiranega stroškovnika sodišču ni treba vseh postavk priznanih stroškov dodatno pojasnjevati v obrazložitvi sodbe. Stroškovnik tožene stranke je bil ustrezno specificiran, zato ga sodišče ni bilo dolžno obširno pojasnjevati v obrazložitvi. Prav tako pa je neutemeljena trditev, da bi morala tožena stranka stroškovnik predložiti v dveh izvodih, torej še v enem izvodu za tožnika. Tožnik ima na podlagi prvega odstavka 150. člena ZPP vselej možnost vpogledati v spis, katerega del je tudi predloženi stroškovnik; zakaj to naj ne bi zadostovalo za razrešitev dvomov v pravilnost priglašenih stroškov, pa tožnik ni pojasnil. Glede na vse navedeno je višje sodišče v tem delu pritožbo tožnika zavrnilo in v nerazveljavljenem delu (odločitev o stroških) izpodbijano odločbo potrdilo (2. točka 365. člena ZPP).

12. Odločitev o delni razveljavitvi izpodbijane odločbe in zavrženju tožbe po presoji višjega sodišča tudi ne vpliva na odločitev o stroških pritožbenega postopka, saj tožnik še vedno ni dosegel uspeha. Zato je na podlagi drugega odstavka 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP tožnik dolžan sam kriti svoje stroške. Enako pa na podlagi prvega odstavka 155. člena ZPP velja tudi za toženo stranko. Ta se namreč v odgovoru na pritožbo niti ni konkretno opredeljevala do pritožbenih navedb v zvezi s pravnim interesom tožnika, zato ta vloga ni prispevala k odločitvi o pritožbi.

1 Sodba VSRS VIII Ips 13/2020 z dne 27. 10. 2020, VIII Ips 47/2019 z dne 10. 9. 2019 in VIII Ips 105/2018 z dne 19. 3. 2019.

2 Sodba VSRS II Ips 60/2015 z dne 9. 7. 2015 in sklep II Ips 678/2009 z dne 5. 11. 2009.

3 Sodba VSRS III Ips 23/2016 z dne 19. 9. 2017.