Appeal dismissed: promises to pay do not prove intent to defraud for criminal investigation initiation.

Pritožba okrajnega državnega tožilca se zavrne kot neutemeljena.

[JEDRO]

Obljube o plačilu obveznosti, ki po zapadlosti ni izpolnjena, namreč same po sebi ne morejo pomeniti podlage za sklepanje o preslepitvenem namenu.

Že v fazi odločanja o tem, ali naj se zoper določeno osebo opravi preiskava, morajo podatki in dokazi, na katere se sklicuje zahteva za opravo preiskave, izkazovati podlago za obstoj utemeljenega suma v smeri storitve očitanega kaznivega dejanja.

Dokazni postopek, v katerega okvir sodi tudi zaslišanje oškodovanca, je namreč mogoče izvesti šele na podlagi sklepa o opravi preiskave.

[OBRAZLOŽITEV]

1. Okrožno sodišče v Mariboru je z izpodbijanim sklepom, pri odločanju o nesoglasju preiskovalne sodnice o zahtevi za preiskavo Okrožnega državnega tožilstva v Mariboru odločilo, da se zahteva za preiskavo zoper osumljena A. A. in B. B., zaradi kaznivega dejanja poslovne goljufije po prvem odstavku 228. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) v zvezi z drugim odstavkom 20. člena KZ-1, po določilu sedmega odstavka 169. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP), kot neutemeljena zavrne.

2. Zoper sklep se je pritožil državni tožilec zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja in predlogom višjemu sodišču, da pritožbi ugodi in izpodbijani sklep razveljavi ter preiskavo zoper oba osumljenca uvede.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Odločitev sodišča prve stopnje je pravilna in utemeljena s prepričljivimi razlogi, ki jim višje sodišče pritrjuje. Bistveni razlogi za sprejem izpodbijane odločitve so pojasnjeni v točkah 14 in 15 obrazložitve sklepa. Sodišče prve stopnje je primarno utemeljeno in pravilno poudarilo, da je bilo direktorju družbe O. d.o.o. C. C. že februarja 2017 znano finančno stanje družbe H. d.o.o., kar potrjuje elektronsko sporočilo z dne 20. 2. 2017. Iz tega dejstva je pravilno sklepalo, da zato direktor družbe O. d.o.o. ni bil v zmoti glede slabega premoženjskega stanja družbe H. d.o.o., poleg tega pa so finančno stanje družbe razkrivali tudi javno dostopni podatki o blokadah transakcijskih računov.

5. Povzetim razlogom državni tožilec neutemeljeno nasprotuje z navedbami, da je direktor oškodovane družbe v elektronskem sporočilu z dne 20. 2. 2017, ko je v čustvenem tonu osumljencema očital, da nista reagirala na njegov predlog za kompenzacijo, zgolj izrazil svoje domneve, da v družbi H. d.o.o. „škripa“ na več področjih, nikakor pa takšne navedbe ne morejo predstavljati dokaza za zaključek, da je bil dejansko in v zadovoljivi meri seznanjen z vsemi okoliščinami finančne situacije družbe H. d.o.o.. Te pritožbene navedbe po presoji višjega sodišča pomenijo zgolj drugačno razlago oziroma tolmačenje vsebine citiranega elektronskega sporočila, ki pa ne more biti uspešno. To velja tudi za pritožbeno sklicevanje na zagotovila osumljencev direktorju družbe O. d.o.o., da bo račun plačan. Obljube o plačilu obveznosti, ki po zapadlosti ni izpolnjena, namreč same po sebi ne morejo pomeniti podlage za sklepanje o preslepitvenem namenu.

6. Nadalje je sodišče prve stopnje pravilno utemeljilo, da je bila namera družbe H. d.o.o., kljub obstoječemu slabemu finančnemu stanju, obveznost poravnati, kar je razvidno iz elektronskega sporočila, posredovanega družbi O. d.o.o. dne 11. 6. 2017. Tudi glede te ugotovitve sodišča pomenijo pritožbene navedbe državnega tožilca zgolj drugačno razlago oziroma tolmačenje vsebine elektronskega sporočila. Neuspešno državni tožilec navaja, da na podlagi tega sporočila še ni mogoče nedvoumno zaključiti, da je s tem osumljeni A. A. direktorju oškodovane družbe ponujal zaloge kot plačilo za sporni račun. Vsebina elektronskega sporočila je namreč po pravilni presoji sodišča prve stopnje povsem jasna, ob tem pa je sodišče pravilno poudarilo še, da je med gospodarskima družbama obstajalo daljše, večletno poslovno sodelovanje in da sta že v preteklosti medsebojne terjatve zapirali s kompenzacijami.

7. Glede na povzete ugotovitve je sodišče prve stopnje pravilno utemeljilo tudi dejstvo začetka stečajnega postopka nad družbo H. d.o.o.. Tudi glede te okoliščine pavšalne pritožbene trditve državnega tožilca, da sta osumljenca v obdobju zgolj nekaj mesecev pred stečajem družbe H. d.o.o. še sklepala posle in se tako lažno predstavljala kot verodostojna poslovna partnerja, ne morejo v ničemer omajati prepričljivih razlogov in pravilne odločitve izpodbijanega sklepa.

8. Po določbi prvega odstavka 167. člena ZKP je eden od pogojev za začetek preiskave obstoj utemeljenega suma, da je določena oseba storila kaznivo dejanje. Kot je v točki 12 obrazložitve sklepa pravilno poudarilo že sodišče prve stopnje, morajo dejstva, ki tak sum opravičujejo, biti predmet presoje že v trenutku odločanja, zato ugotavljanje takšnih dejstev ne more postati šele predmet preiskave. Že v fazi odločanja o tem, ali naj se zoper določeno osebo opravi preiskava, morajo podatki in dokazi, na katere se sklicuje zahteva za opravo preiskave, izkazovati podlago za obstoj utemeljenega suma v smeri storitve očitanega kaznivega dejanja. Ker je sodišče prve stopnje z izpodbijanim sklepom pravilno in utemeljeno pritrdilo oceni preiskovalne sodnice, da ni podan utemeljen sum, da bi osumljenca storila očitano jima kaznivo dejanje, ne morejo biti uspešne pritožbene trditve državnega tožilca v smeri, da je odločitev preuranjena, brez da bi imel direktor oškodovane družbe možnost predstaviti svojo „plat“ zgodbe. Dokazni postopek, v katerega okvir sodi tudi zaslišanje oškodovanca, je namreč mogoče izvesti šele na podlagi sklepa o opravi preiskave.

9. Po obrazloženem, in ker državni tožilec glede odločilnih dejstev ne navaja ničesar drugega, kar bi terjalo posebno presojo in odgovor višjega sodišča, je slednje njegovo pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno (tretji odstavek 402. člena ZKP).