Appeal dismissed; tenant not passively legitimated to sue for building management costs paid by third party.

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

II. Pritožnica sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

[JEDRO]

Glede na to, da spornega stanovanja ne uporablja toženka, ampak tretja oseba, toženka ni pasivno legitimirana v tožbi za plačilo stroškov upravljanja in obratovanja stavbe.

[OBRAZLOŽITEV]

Izpodbijana sodba

1. Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek na plačilo 202,89 EUR s pripadki zavrnilo (I. točka izreka) in tožnici naložilo, da toženki povrne njene pravdne stroške v znesku 244,80 EUR s pripadki (II. točka izreka).

2. Iz obrazložitve sodbe izhaja, da je tožnica na podlagi Pogodbe o upravljanju številka 101/M z dne 15. 3. 1993 upravnik stanovanjskega objekta na naslovu U., pri katerem je kot lastnica nepremičnine ID znak 000-7 v zemljiški knjigi vpisana toženka. Tožnica je toženki skladno s 66. členom Stanovanjskega zakona (SZ-1) izstavila obračun stroškov stavbe in jih razdelila med etažne lastnike. Predmet te pravde je, kot izhaja iz razdelilnika stroškov z dne 12. 12. 2018 (A4) znesek 202,89 EUR, ki je zapadel v plačilo 24. 12. 2018. Po ugotovitvi, da sporno stanovanje uporablja D. K., pa je sodišče prve stopnje ob sklicevanju na določila 24. člen SZ-1 tožbeni zahtevek zavrnilo. Zapisalo je, da je na tožnici dokazno breme glede svoje aktivne legitimacije, temelja vtoževane terjatve in glede višine vtoževanega zneska , rekoč da je ona tista, ki mora pojasniti ključ za delitev posameznih stroškov. Ob sklicevanju na sodno prakso, ki jo je tudi citiralo, je tožbeni zahtevek zavrnilo na podlagi stališča, da predloženi dokazi ne morejo nadomestiti pomanjkljive trditvene podlage.

Pritožba tožnice

3. Proti tej sodbi se je tožnica pravočasno pritožila. Navedla je, da se pritožuje zaradi napačne uporabe materialnega prava zaradi neskladja izreka in obrazložitve, razširitve dokaznega bremena in trditev ter pisnih dokazil v spisu . Zahtevala je povrnitev stroška za plačano sodno takso za pritožbeni postopek.

4. Na vročeno pritožbo toženka ni odgovorila.

K odločitvi o pritožbi

5. Pritožba ni utemeljena. Na odločilne pritožbene navedbe je odgovorjeno v nadaljevanju.

Posebnosti postopka v sporih majhne vrednosti

6. Tožbeni zahtevek se nanaša na denarno terjatev, ki ne presega 4.000,00 EUR. Zato je sodišče ta gospodarski spor vodilo po določbah postopka v sporih majhne vrednosti (v nadaljevanju: SMV, primerjaj 495. člen Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju: ZPP). Sodbo, izdano v takem postopku, je mogoče izpodbijati le iz pritožbenih razlogov zmotne uporabe materialnega prava in absolutne bistvene kršitve postopka (prvi odstavek 458. člena ZPP). Iz tega izhaja, da je pritožbeno sodišče na dejansko stanje, kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje, vezano. Na relativne procesne kršitve postopka pa se ne ozira.

7. O pritožbi zoper sodbo je odločila sodnica posameznica (peti odstavek 458. člena ZPP).

Odgovori na posamezne pritožbene navedbe

8. S pritožbenim očitkom, da je sodišče prve stopnje razširilo trditveno podlago , ker je v 8. točki obrazložitve izpodbijane sodbe zapisalo, da ni spora o dejstvu, da stanovanje toženke uporablja D. K. , pritožnica verjetno uveljavlja absolutno bistveno kršitev določil iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Po tem določilu je absolutna bistvena kršitev določil pravdnega postopka podana takrat, kadar kakšni stranki z nezakonitim postopanjem ni bila dana možnost obravnavanja pred sodiščem. Vendar pa ta pritožbeni razlog ni utemeljen. V 2. točki odgovora na tožbo je toženka navedla, da je, kolikor ji je znano, uporabnik spornega stanovanja D. K., ki je tožnici plačeval tudi stroške upravljanja, kar je ta zatrjeval tudi v pravdi pri Okrožnem sodišču v Ljubljani II P 2605/2016 ter izrecno navajal, da prejema vse položnice za to stanovanje na svoje ime . Na to vlogo je tožnica reagirala z vlogo z dne 27. 5. 2020, v kateri je zapisala, da se razmerja med toženko in tretjimi tožnice ne tičejo . Torej navedb toženke, da sporno stanovanje uporablja D. K., ni prerekala. Ker pa se skladno z določilom drugega odstavka 214. člena ZPP neprerekana dejstva štejejo za priznana, velja, da je bila seznanjena s tem, da sporno stanovanje uporablja D. K. Vsi pritožbeni očitki na tej točki so glede na zgornje razloge neutemeljeni.

9. Ob sklicevanju na četrti odstavek 24. člena SZ-1 je sodišče prve stopnje v 9. točki izpodbijane sodbe pojasnilo, da je dolžnik vseh terjatev iz naslova obratovanja večstanovanjske stavbe najemnik stanovanja, če najemna pogodba ne določa drugače. Da tega zakon ne določa, ali pa da pogodba določa drugače, pritožnica ni navedla, pač pa, da to v konkretnem primeru to ne more veljati . Zakaj ne, pa ni pojasnila. Ob neizpodbiti prvostopenjski ugotovitvi, da sporno stanovanje uporablja D. K. 1 , pa pritožbeno sodišče zaključuje, da toženka v tem sporu ni pasivno legitimirana. Zato je tudi ta pritožbeni očitek neutemeljen.

10. Ker je zaradi pomanjkanja pasivne legitimacije tožbeni zahtevek neutemeljen, pritožnica z nobeno pritožbeno navedbo ne more doseči drugačne odločitve. Zato se pritožbeno sodišče do ostalih pritožbenih navedb ni opredeljevalo (prvi odstavek 360. člena ZPP).

11. Iz gornje obrazložitve je razvidno, da pritožba ni utemeljena. Ker pa pritožbeno sodišče niti ob uradnem preizkusu te sodbe ni zaznalo nobenih kršitev iz drugega odstavka 350. člena ZPP, je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (353. člen ZPP).

12. Odločitev o pritožbenih stroških za takso za pritožbeni postopek je oprta na določilo prvega odstavka 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP. Ker je pritožnica v pritožbenem postopku propadla, sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

1 Glej 8. točko te obrazložitve.